Uvod v bogoslužje
Sobratje duhovniki, redovniki, oba diakona, sestre redovnice, bogoslovci, ministranti, dragi verniki – predstavniki Božjega ljudstva naše škofije, sestre in bratje v Kristusu!
Krizmena maša v stolnici, danes, na veliki četrtek, na rojstni dan duhovništva in evharistije, vidno uresničuje skrivnost Cerkve, ko smo zbrani duhovniki, redovniki, diakoni, sestre redovnice, bogoslovci in vi dragi verniki ter smo globoko povezani z duhovnimi vezmi skupnega ali krstnega duhovništva. Mi duhovniki, diakoni, redovniki in redovniki še posebej z vezmi službenega duhovništva in redovnih obljub, vsi pa v edinosti in povezanosti s škofom in preko njega s svetim očetom Frančiškom, naslednikom apostola Petra. On nas z mladostno apostolsko gorečnostjo in pastoralno svežino usmerja v službi Cerkve v današnjem svetu.
V tem občestvu krajevne in vesoljne Cerkve še globlje doživljamo neprecenljivi dar, da smo bili maziljeni s Svetim Duhom, ko smo bili pri krstu in birmi, mi duhovniki in redovniki pa še posebej po zakramentu mašniškega posvečenja poklicani in izvoljeni, da bi oznanjali slavna dela Njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč (prim. 1 Pt 2,9). Hvaležno se spominjamo dogajanja, ko se je Gospod z usmiljenim pogledom ozrl tudi na nas in nas izbral kot nekoč evangelista Mateja, »miserando atque eligendo«, bi rekel papež Frančišek (prim. OU 7).
In danes, pri tej krizmeni maši blagoslavljamo krstno in bolniško olje ter posvečujemo krizmo; sveta znamenja, v katerih se uresničuje delo odrešenja, duhovno poslanstvo Cerkve, naše duhovništvo in naša služba Bogu in bližnjemu.
Krizmeno mašo obhajamo obogateni z duhovnimi pobudami izrednega svetega leta in dogajanji ob 10. obletnici ustanovitve naše škofije.
Odprimo srca Božji milosti, poslušajmo kaj govori Božji Duh naši krajevni Cerkvi, posebej nam, sobratje duhovniki, diakoni, redovniki in sestre redovnice, ko danes obnavljamo naše duhovniške in redovniške obljube. Zahvalimo se Gospodu, da nas je poklical in obžalujmo svoje grehe, če smo kdaj opustili prvotno ljubezen (prim. Raz 2,4-7), da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.
Homilija
Sobratje duhovniki, redovniki, diakona, sestre redovnice, bogoslovci, ministranti, sestre in bratje v Kristusu!
1. Evangelij krizmene maše, ki smo ga poslušali, nas postavlja v Nazaret, na začetek Jezusovega javnega delovanja, ko je Jezus po svoji navadi šel v soboto v shodnico in je vstal, da bi bral (prim. Lk 4,16-21).
Primerilo se je, da je bilo na vrsti mesto, kjer prerok Izaija napoveduje Odrešenika in njegovo poslanstvo, ko pravi: »Duh Vsemogočnega Gospoda je nad menoj, zato me je mazilil. Poslal me je, da oznanjam evangelij ubogim, da ozdravljam tiste, ki so potrtega srca... in oznanim leto božjega usmiljenja.« (prim. Iz 61, 1). Zaprl je knjigo in oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. Tedaj jim je rekel: »Danes se je to pismo spolnilo. Ta, o katerem govori prerok, stoji pred vami...« (Lk 4,21).
To skrivnostno dogajanje, dragi sobratje duhovniki in redovniki, to maziljenje z Gospodovim Duhom, se je uresničilo na Jezusu Kristusu. To maziljenje s Svetim Duhom se je uresničilo tudi v nas, ko nas je Gospod po zakramentu mašniškega posvečenja mazilil s Svetim Duhom, da bi nas poslal oznanjat evangelij ubogim, da bi po nas nadaljeval delo odrešenja, tu in sedaj, med že in še ne odrešitvene Božje zgodovine (prim. Rim. 8,18-22). To je dar in skrivnost, je svoj čas zapisal sveti papež Janez Pavel II. v svojih spominih; to je dar in skrivnost, ki nas nagovarja, navdihuje, poživlja in krepi, vedno znova, še posebej danes na veliki četrtek, ki je rojstni dan duhovništva in evharistije. Danes, ko smo vsi, posebej mi duhovniki, redovniki, diakoni, redovnice in bogoslovci, še posebej nagovorjeni, da poglobimo in utrdimo naše posvečenje, našo zavezo z Gospodom, se popolnoma identificiramo z Njim in po Njem in v Njegovem imenu in v Njegovi osebi – in persona Christi, zidamo in gradimo Božje kraljestvo.
2. Veliki četrtek, praznik evharistije in duhovništva je dan, ko se zahvaljujemo Bogu za dar duhovništva, ki smo ga prejeli; je pa tudi priložnost, da se zahvalimo drug drugemu. To je priložnost zame, da se kot pastir krajevne Cerkve zahvalim vam, sobratje duhovniki, diakoni, redovniki, redovnice in bogoslovci za vašo zvestobo, prijateljstvo, pripravljenost, soodgovornost in požrtvovalnost, da z združenimi močmi uresničujemo poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod. Posebej bi se rad zahvalil vsem, ki kljub starosti, bolezni in mnogokrat neurejenim razmeram zvesto vztrajate na župnijah in ste pričevalci z zgledom vašega duhovniškega življenja in dela: 25, 50, 60 ali več let zvestobe v Gospodovem vinogradu. Zahvala gre vsem, ki upravljate dve ali več župnij in skupaj s svojimi sodelavci potrpežljivo prenašate in rešujete probleme in težave, ki jih s seboj prinaša življenje, še posebej pomanjkanje duhovnikov in duhovnih poklicev. Hvala vsem, da smo skupaj z našimi verniki varuhi in nosilci dragocenega duhovnega izročila, ki sega v antično dobo, do prvih sledov krščanstva na naših tleh, pa preko duhovnih tokov srednjega in novega veka vse do našega časa, ko se skupaj z vesoljno Cerkev pogumno soočamo z znamenji časa in iščemo odgovore na vprašanja, kaj govori Duh Cerkvi v naši domovini (prim. Raz 2,11) in še posebej celjski škofiji.
Na ta vprašanja iščemo odgovore v nenehnem vračanju k virom našega duhovnega življenja in naše pastorale, ki so: Sveto pismo, molitev in sveto bogoslužje. Na ta vprašanja iščemo odgovore v duhu krovnega dokumenta Pridite in poglejte, ki je še vedno vabilo, navdih in kažipot naše pastorale ter omogoča, da bo naša krajevna Cerkev postajala vedno bolj živa in misijonarska, ko bomo drug drugemu pomagali k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom – Odrešenikom človeka, da bomo lahko drug drugemu služiti v ljubezni (prim. PiP 59).
Na to pot nas posebej vabi sveto leto usmiljenja, o katerem papež Frančišek pravi, da želi biti odgovor Cerkve na pereča vprašanja, ki vznemirjajo sodobnega človeka. Želi biti zdravilo, pomoč in rešitev za svet, ki se vedno globlje zapleta v napetosti in verige sovraštva in nasilja, ki hromijo medsebojne odnose na vseh ravneh našega življenja.
V svetem letu naj bi vedno znova stopali skozi sveta vrata, da bomo v vedno večji meri živeli evangelij in zvesteje hodili po stopinjah Jezusa Kristusa, dobrega pastirja in usmiljenega Samarijana, »ki ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel in dal življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28).
Sobratje duhovniki , redovniki in sestre redovnice, ob prihodu v stolnico smo vsi simbolično stopili skozi sveta vrata. To je lahko narediti, čez nekaj trenutkov pa bomo bolj zavestno »stopili skozi sveta vrata«, ko se bomo hvaležno spomnili našega duhovniškega in redovniškega posvečenja in naših obljub, ki smo jih dali pred škofom ali pred svojim redovnim predstojnikom. Tedaj smo obljubili, da bomo zvesti delivci Božjih skrivnosti v hoji za Kristusom, Dobrim pastirjem in Usmiljenim Samarijanom, v nedeljeni službi Jezusu Kristusu ter bratom in sestram v vsem, tudi v obljubo popolne čistosti in zvestobe v neoženjenosti zaradi Božjega kraljestva. Tu ni dveh poti in ne kompromisov. Ne varajmo se, ampak obnovimo prvotno ljubezen (prim. Raz 2,4) ter pogumno stopimo skozi sveta vrata našega duhovništva in našega Bogu posvečenega življenja.
Sveto leto, vemo, se uresničuje v vabilu : Bodite usmiljeni, kakor je vaš nebeški Oče usmiljen (prim. Lk 6,36). Božje ime je usmiljenje, pravi papež Frančišek v razgovoru z novinarjem Andrejem Torniellijem ter nadaljuje »Usmiljenje je zame najpomembnejše Jezusovo sporočilo in je postopoma postalo središče mojega duhovniškega življenja. Da, verjamem, da živimo v času usmiljenja. Cerkev kaže ranjenemu človeštvu svoj materinski obraz. Ne čaka, da bodo ranjenci prišli potrkat na njena vrata, ampak jih sama išče po cestah in ulicah, tam,kjer živijo, kjer delajo, trpijo in upajo«.
Po kom Cerkev razodeva ta materinski obraz? Po Jezusu Kristusu, po njegovem evangeliju, po svetih znamenjih njegovega odrešenjskega delovanja in še posebej po nas škofih in duhovnikih, po vas redovnikih in redovnicah, po vas diakonih, bogoslovcih ter vseh vernikov.
Ta usmiljena ljubezen se razodeva na poseben način v karitativni dejavnosti Cerkve in po zakramentih, zlasti po zakramentu sprave, ki ga papež Frančišek postavlja v središče pastoralnega dogajanja, ker nam omogoča, da se z roko dotaknemo veličine usmiljenja. V slovesni listini Obličje usmiljenja pravi »Nikoli se ne bom naveličal poudarjati, naj bodo spovedniki pravo znamenje Očetovega usmiljenja. Spovednik ne more improvizirati. Spovedniki postanemo, ko se najprej sami postavimo kot prvi spokorniki med spokornike in iščemo odpuščanje za svoje grehe... Nihče od nas ni gospodar zakramenta sprave, ampak zvest služabnik Božjega odpuščanja. Vsak spovednik mora sprejeti vernike kot oče v priliki o izgubljenem sinu. Spovedniki so poklicani, da objamejo tega spokorjenega sina, ki se vrača domov in mu izrazijo veselje, da so ga našli« (OU 17).
Zahvalim se vam sobratje duhovniki in redovniki, da ste svetoletni spovedniki in spokorniki. Posebej se zahvalim župnikom naših sedmerih svetoletnih svetišč, da so sprejeli ne le službo svetoletnega spovednika, ampak tudi službo misijonarja usmiljenja s posebnim imenovanjem sv. očeta ter posebnimi navodili in pooblastili . Ob vsem razveseljivem in pozitivnem dogajanju v službi svetoletnih spovednikov in spokornikov, dobivamo s terena tudi opozorila, da marsikje ni prav poskrbljeno za to izjemno pomembno svetoletno dogajanje. Prepričan sem, da se z dobro voljo in medsebojno pomočjo, da vse urediti.
V letošnje obhajanje velikonočnih praznikov se vključuje tudi hvaležen spomin in obhajanje 10. obletnice ustanovitve naše škofije. Spominsko dogajanje bomo posebej obeležili na 3. velikonočno nedeljo, 10. aprila 2016, ob 15. uri, ko bo v stolnici zahvalno slavje ob 10. obletnici naše škofije, ki se ga bodo udeležili slovenski škofje, tudi prvi celjski škof dr. Anton Stres. Že prej, v petek, 8. aprila, bomo ob 18. uri v Narodnem domu v Celju predstavili monografijo »Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije«, ki jo je napisal dr. Bogdan Kolar SDB, profesor cerkvene zgodovine na Teološki fakulteti in Zbornik 2016 »Vzcvetela velikonočnica«, ki predstavlja sedanji pastoralni utrip naše škofije. Obe knjigi, zlasti zgodovina naše škofije sta vabilo k hvaležnosti za prehojeno duhovno pot, pa tudi vabilo in opozorilo, da smo po vzoru naših predhodnikov čuječi in pripravljeni, da odgovorimo na Božji klic in na znamenja časa (prim. Mt 16,3).
3. Danes, pri krizmeni maši, blagoslavljamo krstno in bolniško olje ter posvečujemo sv. krizmo. Na vso to bogato pastoralno dejavnost kličemo Božji blagoslov in obilje darov Sv. Duha. V blagoslovljenih svetih oljih se namreč zrcali celotno duhovno poslanstvo in dejavnost Cerkve ter duhovno poslanstvo, moč in sijaj naše duhovniške službe.
Blagoslavljamo krstno olje, s katerim bodo zaznamovani, maziljeni novokrščenci; otroci, ki prejmejo krst po veri staršev, botrov in vsega občestva, kakor tudi odrasli, katehumeni, ki po ustrezni pripravi sami izpovedo vero in pripravljenost, da bodo krščansko živeli. V tem blagoslovu je obseženo vse oznanjevalno delo Cerkve: verouk in uvajanje v krščansko življenje, doma, v družini, v župniji, pri bogoslužju, v veroučni učilnici, na duhovnih vajah, na oratoriju. Tu so mediji, tisk, internet in vsa druga sredstva obveščanja, ki jih tudi vključujemo v oznanjevanje. Ob tem se moramo resno vprašati, kako je z našim veroukom, ki po mnogih župnijah iz objektivnih in subjektivnih razlogov ne dosega svojega namena. So pa tudi župnije, kjer je za verouk dobro poskrbljeno. Imajo primerne veroučitelje, dobro sodelujejo z lokalnimi skupnostmi in v medsebojnim dogovorom usklajujejo šolske in veroučne programe. Hvalevredne so tudi pobude za pastoralo birmancev ter za različne oblike pastorale za mlade.
Blagoslavljamo bolniško olje in prosimo Gospoda, naj to nebeško zdravilo varuje na telesu, duši in duhu vsakega, ki bo s tem svetim oljem maziljen. Tu je obsežena vsa pastorala bolnikov, invalidov, starejših, trpečih, umirajočih. Tu so telesna in duhovna dela usmiljenja, karitas, dobrodelnost, prostovoljstvo. Hvaležni smo vodstvu ter sodelavkam in sodelavcem Škofijske in župnijskih Karitas, Vincencijevih konferenc, gibanju Vera in luč in drugih dobrodelnih ustanov.
Najbolj slovesna je posvetitev krizme, dragocenega olja, s katerim so maziljeni novokrščenci, birmanci, diakoni, novomašniki, škofje; vsi, ki se posvetijo delu za Božje kraljestvo. Posvečujemo sveto krizmo in smo hvaležni Bogu, da imamo v škofiji tri bogoslovce, ki jih z veseljem pozdravljamo, saj predstavljajo tisti svetopisemski »sveti ostanek« (prim. Iz 10,20), ki pa je nosilec Božjih obljub. Naš odgovor na vse bolj zaskrbljujoče pomanjkanje duhovnih poklicev želi biti bolj usklajeno delo in molitev za duhovne poklice. V ta namen naši škofiji v oviru Škofijske in Medškofijske Komisije za duhovne poklice poživljamo Molitveno zvezo za duhovne poklice (MZDP) in vas prosim, da podpirate animatorje tega duhovnega gibanja, ki želijo poživiti molitev za duhovne poklice po družinah, na župnijski, dekanijski in škofijski ravni. Veliko pobud prinaša tudi Teden molitve za duhovne poklice pred 4. velikonočno nedeljo, ki jo bomo letos obhajali 17. aprila. To je Nedelja Dobrega Pastirja in 53. Svetovni dan molitve za duhovne poklice.
Dragi sobratje, drage sestre in dragi bratje v Kristusu!
Papež Frančišek v apostolski spodbudi »Veselje evangelija« ugotavlja, da je ključno vprašanje našega duhovništva, naše duhovniške identitete in naše apostolske gorečnosti, naša povezanost, naša predanost Kristusu in Božjemu ljudstvu (prim. EV 265-266). To zavezo, to predanost in zvestobo sedaj obnovimo ko stopamo skozi sveta vrata in se v duhu vrnimo v tisto uro, ko smo bili maziljeni s Svetim Duhom pri svetem krstu, pri sveti birmi in mi duhovniki, redovniki in diakoni pri mašniškem oz. pri diakonskem posvečenju. Zbrani v Svetem Duhu obnovimo naše duhovniške in redovniške obljube ter kot pri mašniškem posvečenju znova recimo: Tukaj sem, Gospod! Hvala ti, da si me poklical. (prim. Iz 6,9). Amen.
msgr. dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof
