Dragi bratje in sestre, dragi romarji, dragi patri, varuhi svetišča!

Praznik Marijinega vnebovzetja je velikonočni praznik, je praznik veselja. Na vrhuncu poletja zremo največjo skrivnost naše vere: človekova prihodnost ni smrt, ampak poveličanje in večno življenje.  Gospod nam želi po Mariji, v Materi, v Ženi, v najplemenitejši Hčeri Božjega ljudstva pokazati, da je cilj našega človeškega popotovanja prebivanje v Očetovem naročju, »dušo in telesom«. Iz tega naročja smo prišli in vanj se vračamo. To je prvo veliko oznanilo današnjega praznika Marijinega vnebovzetja.

A Marija nam ne kaže le na cilj, ampak nam želi pokazati tudi pot. Kako lepo prav v tem svetišču kličemo Božjo Mater: Marija, spremljevalka na poti. Njeno ime lepo povzame eno od skrivnosti današnjega praznika: Marija je Mati, ki nas spremlja na naši konkretni vsakdanji poti vere, kjer z dušo in telesom zorimo za večnost. Kakor sta njeno telo in njena duša dozorela za popolno daritev, za nebeško slavo.

Prav je, da se vedno znova ustavljamo ob skrivnosti današnjega praznika, ki jo brez Svetega Duha ne moremo razumeti. Povabljeni smo, da se tej skrivnosti najprej ponižno priklonimo in se ji v ljubezni odpremo. »Kako vstajajo mrtvi? S kakšnim telesom bomo vstali?« (1 Kor 15) Tako so se vprašali že prvi kristjani v Pavlovem mestu Korint, ko jim je Pavel oznanjal veliko skrivnost vstajenja človeškega telesa, človeku nepredstavljivo resnico evangelija, da se je Bog po Kristusu naselil v človeško telo in da se bomo samo po njem in v njem lahko tudi mi približal Bogu. Tako takrat kot danes je bilo to oznanilo za človeško pamet nedoumljivo. Pavel je zelo jasen: »Neumnež! Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre.« (1 Kor 15,36) Semena, ki se seje v zemljo, morajo najprej umreti, da obrodijo sad, da poženejo klas in da ta klas požanjemo in da nastane kruh. Tako je tudi z našim  življenjem. Tudi Jezus je pokazal na resnico, ki se razodeva tudi v današnjem Marijinem prazniku: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24)

Tudi Marija je morala velikokrat izkusiti umiranje pšeničnega zrna na svojem telesu. Vse od Nazareta naprej, ko je sprejela za človeški razum nerazumljivo besedo: »Spočela boš od Svetega Duha in rodila sina, … ki bo Sin Najvišjega.« Njene besede: »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po svoji besedi« (prim. Lk 1,26-38), je tista Marijina drža, ki nas tudi danes uči, kako se učiti rodovitno živeti, kako izpuščati iz rok samega sebe, izpuščati iz rok nadzor nad svojim življenjem, ki je porojen iz strahu, kako se odpirati Darovalcu za njegov dar, za blagoslov in navdih. Vse do binkošti se je morala Marija učiti izpuščati in verjeti človeškemu razumu nedoumljivo. Še najteže pod križem, ko je tistega, za katerega ji je bilo obljubljeno, da bo Kralj vesoljstva, videla pribitega na križ, umirajočega. Ko je morala slišati besedo: Glej, tvoj sin, glej, tvoja Mati. Ko se je morala posloviti od svojega Sina. Tudi takrat, ko je bila v binkoštni dvorani skupaj s prestrašenimi učenci, ki so nekaj trenutkov poprej zatajili njenega Sina, ki so jo vprašujoče gledali in spraševali, kaj storiti; tudi takrat se je učila izpuščati in se osvobajati vseh velikih besed in obljub, ki so ji bile nekoč dane ter živeti konkretni trenutek v popolni predanosti Božji volji.

Praznik Vnebovzetja nam tako oznanja še eno veliko evangeljsko resnico, da namreč nihče ne more priti v nebesa sam! V nebesa je mogoče samo po Njem, ki nam ga je daroval Oče. Z Njim pa se lahko združimo samo po daritvi ljubezni. To je veljalo tako za Marijo kot za njene otroke. Na tej poti v nebo tako potrebujemo spremljevalce, ob katerih zorimo v ljubezni. Edina pot v nebo je pot ljubezni. Potrebujemo torej brate in sestre. Ob Mariji sem bomo lažje prepoznali kot bratje in sestre, saj se ob njej prepoznavamo kot njeni ljubljeni sinovi in hčere, kot Božji otroci. Prepoznavati se kot bratje in sestre pa pomeni najprej, da drug v drugem vidimo nekoga, ki je potreben naše bližine in naše pomoči, nekoga, ki potrebuje našo ljubezen. Od te ljubezni se namreč živi – tako on, kakor tudi mi. Samo kot bratje in sestre pa lahko Marijini otroci danes pričujemo svojo Mater in za evangelij njenega Sina.

V teh dneh so nas navdihovali naši športniki na Olimpijskih igrah. Občudovali smo njihove dosežke, njihovo požrtvovalnost in predanost. Bilo je očitno, kako popolnoma so morali vse podrediti športu in drug drugemu, da so lahko dosegli takšne uspehe. Koliko treningov so potrebovali. Pa ne samo telesnih, ampak tudi duševnih in duhovnih. Vedno znova smo lahko od njih slišali izjave o tem, kako pomemben je občestveni duh: Bili smo dobra ekipa, dobro smo sodelovali, drug drugega smo podpirali, drug za drugega smo delali. To je tisto, kar lahko športniki učijo tudi vse nas. Še vedno mi odmevajo besede kapetana košarkarske reprezentance po dramatičnem porazu, ko je rekel nekako tako: Na vseh tekmah smo zmagovali kot bratje, tokrat smo izgubili kot bratje in skušali se bomo pobrati kot bratje. Ob teh besedah sem se spomnil na gorečo molitev našega papeža Frančiška pred leti v nekem Marijinem svetišču: Mati, nauči nas skrbeti drug za drugega, kakor ti skrbiš za nas. Prosimo te za milost, da bi ponovno pridobili spomin o tem, kako se živi kot bratje in sestre. Razdori, zavist, nasilje nam preprečujejo, da bi živeli kot bratje in sestre. Hudi duh je oče laži, oče razdora, oče delitve, oče nasilja – tega očeta nočemo, ker nas ne dela bratov in sester, ampak nas ločuje. Prosimo te zato, Mati, za milost, da bi znali skrbeti drug za drugega, kajti isto meso smo.

Dragi bratje in sestre, izrecimo tudi mi danes nebeški Materi predvsem to prošnjo, da bi zmogli skrbeti drug za drugega, tako v družinah, kot v narodu in v politiki; da bi zmogli drug drugemu služiti v ljubezni, v potrpljenju in spoštovanju. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo v našem življenju in v naših občestvih, če bi se delček gorečnosti in požrtvovalnosti, ki jo športniki vlagajo v trening, mi vložili v sprejetje daru Ljubezni, ki nam ga vsak dan ponuja naš Oče! Temu Daru se bližamo v molitvi in po ljubezni do bližnjega. Ko bi vsaj delček našega dneva, ki ima 24 ur, posvetili temu treningu za ljubezen, kar lahko imenujemo tudi molitev. Molitev nam namreč odpira oči za stisko in potrebe bližnjega, hkrati pa tudi za resnico o nas samih. In ta resnica o nas samih je, da smo ljudje potrebni usmiljenja, potrebni pomoči, potrebni pozornosti in ljubezni.

Naj nam bo Marija Spremljevalka vzor in pomoč na tej poti. S to prošnjo stopimo v to evharistično daritev, izročimo svoje darove in bremena, da bomo lahko opogumljeni z njeno bližino in blagoslovom odšli na svoje domove in tam okrepljeni zaživeli kot bratje in sestre – kot njeni otroci.

msgr. dr. Maksimilijan Matjaž,

celjski škof