Z Bogom v družini
V nedeljo, 28. januarja 2018, na svetopisemsko nedeljo, je bilo na Škofijski gimnaziji Vipava škofijsko srečanje bibličnih skupin. Na srečanju je koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak imel predavanje z naslovom: Z Bogom v družini. »Kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti« (1 Pt 1,15).
Svetopisemsko poročilo o stvarjenju človeka pravi, da je človek ustvarjen po Božji podobi, kar človeku ne zmanjšuje njegove časti, temveč mu jo seveda povečuje. Besedilo pa razločno kaže, da po Božji podobi ni ustvarjen samo posamezen človek, temveč je po Božji podobi ustvarjena tudi zakonska zveza moškega in ženske, saj je rečeno, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril (1 Mz 1,27). In samo šesti dan popoldne je rečeno v množini: 'Naredimo človeka ...' (1 Mz 1,26).
Iz poročila je torej razvidno, da je cel človek pravzaprav sestavljen iz dveh, to je iz moža in žene. Da je vsak izmed njiju le polovica celote, potrjuje tudi dejstvo, da sta za rojevanje in preživetje vrste potrebna oba, kakor je pisano: »Rodita in množita se ter napolnita zemljo!« (1 Mz 1,28). In kakor piše tudi prerok Malahija: »Saj ni ustvaril enega samega, ki bi mogel dajati življenje. Mar en sam lahko pričakuje potomstvo od Boga? Varujte torej svojega duha in ne varajte žene svoje mladosti!« (Mal 2,15). Naj vsaka veselo izpolnjuje svoje materinsko poslanstvo!
Tako posamezen človek kakor družina nam torej morata biti sveta – če seveda hočemo ostati ljudje in obstati kot ljudje. Gospod je Mojzesu naročil: »Govori vsej občini Izraelovih sinov in jim povej: 'Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet!' (3 Mz 19,2). »Bodite mi torej sveti, kajti jaz, Gospod, sem svet in odločil sem vas izmed narodov, da bi bili moji!« (3 Mz 20,26). Prerok Amos je dodal: »Samo vas sem izvolil izmed vseh rodov na zemlji; zato bom terjal od vas odgovor za vse vaše krivice!« (Am 3,2). – Tudi mi smo, dragi bratje, poklicani in izvoljeni, da v tem času in prostoru sprejmemo svoje poslanstvo in izpolnimo svojo dolžnost.
Vsak človek je tempelj Svetega Duha (1 Kor 3,16; 6,19) in je svet, nič manj pa ni sveta tudi nobena družina, ki ji na poseben način velja Gospodovo zagotovilo: 'Kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20). 'Kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti!' (1 Pt 1,15). Drugi Vatikanski koncil nam naroča: 'Od Boga je družina prejela poslanstvo, da naj bo prva in življenjska celica družbe. To poslanstvo bo izpolnjevala, če se bo v medsebojni ljubezni vseh članov in v skupni molitvi k Bogu izkazovala kot domače svetišče Cerkve' (LA, št. 11).
Tudi kjer in kadar prevladuje mnenje, da se število urejenih družin zmanjšuje in krči, ni nobenega razloga za črnogledost in malodušje: zgodovina reševanja je vedno tekla naprej po manjšini, celo samo po desetini, kakor nam kažejo besedila prerokov. Prerok Izaija piše: 'Med njimi pa je desetina, ki se bo vrnila in bo za pobirek, kakor od terebinte in od hrasta, ko ju podrejo, ostane korenina, bo njena korenina sveto seme' (Iz 6,13). Tudi Gospod nam zagotavlja: 'Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil dati vam kraljestvo!' (Lk 12,32).
Podobno napoveduje tudi prerok Zaharija: 'Po vsej deželi bosta dva dela v njej posekana, izumrla, tretji del pa bo ostal v njej. Ta tretji del popeljem skozi ogenj, prečistim jih, kakor se prečiščuje srebro, preizkusim jih, kakor se preizkuša zlato. Klical bo moje ime in jaz ga bom uslišal, rekel bom: To je moje ljudstvo in on bo rekel: Gospod je moj Bog' (Zah 13,8-9). – Ostala bo torej tretjina od tretjine, kar je spet približno desetina.
Približno enako je bilo razmerje tudi, ko se je kraljestvo kralja Salomona razdelilo na severno in južno kraljestvo in se je od južnega judovega kraljestva odcepilo deset rodov, kakor lahko beremo v poročilu: 'Prerok Ahija je pograbil novi plašč, ki ga je imel na sebi, ga raztrgal na dvanajst kosov in rekel Jerobeamu: Vzemi si deset kosov, kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: Glej, iztrgal bom kraljestvo Salomonu iz rok in ti dal deset kosov. En sam rod naj mu ostane zaradi mojega služabnika Davida in zaradi Jeruzalema, prestolnice, ki sem jo izvolil izmed vseh Izraelovih rodov' (1 Kr 11,30-32).
Kakor navedeno desetino je verjetno treba razumeti tudi izraz 'ostanek Izraelov', ki ga večkrat uporablja prerok Izaija: 'Tisti dan se Izraelov ostanek in ubežnik Jakobove hiše ne bo več opiral nanj, ki ga je tepel, temveč se bo zvesto opiral na Gospoda, Svetega Izraelovega. Ostanek, ostanek Jakobov se bo spreobrnil k močnemu Bogu. Čeprav bi bilo tvojega ljudstva, o Izrael, kakor je peska ob morju, se bo spreobrnil le njegov ostanek, skorajšnje uničenje bo naplavilo pravičnost' (Iz 10,20-22).
Tudi maloštevilnim daje pogum Izaijeva prispodoba iz kamnoloma: 'Poslušajte me, ki se trudite za pravičnost, ki iščete Gospoda! Glejte na skalo, iz katere ste izsekani, na jamo, iz katere ste izkopani! Glejte na Abrahama, svojega očeta, in na Saro, ki vas je rodila! Kajti sam je bil, ko sem ga poklical. Blagoslovil sem ga in ga namnožil ...' (Iz 51,1-2). 'Zakaj povem vam, da more Bog iz teh kamnov Abrahamu obuditi otroke!' (Mt 3,9).
Plavaj proti toku, jadraj proti vetru! Največji rušilec vere in upanja in ljubezni je krivica (Prilika o sodniku in ubogi vdovi, Lk 18,1-8). Zato piše Mojzes: 'Ne vleci z večino, da bi delal hudo, in v pravdi ne pričaj z večino, da bi zatrl pravico!' (2 Mz 23,2). 'Ne delajte krivice v sodbi; ne bodi pristranski z ubožcem in ne ugodljiv mogočnežu: pravično sodi svojega bližnjega! (3 Mz 19,15). 'Pri sodbi se ne ozirajte na osebe! Poslušajte majhnega kakor velikega! Ne bojte se nikogar, kajti sodba je Božja!' (5 Mz 1,17).
Še bolj pomembno in še manj upoštevano pa je Mojzesovo načelo o krivi obtožbi in krivem pričevanju: 'Sodniki naj zadevo natančno preiščejo: in glej, priča je kriva priča, laž je izpovedal zoper svojega brata; storite mu, kakor je on mislil storiti svojemu bratu! Tako odpravi zlo iz svoje srede! Drugi naj to slišijo in naj se bojijo, da ne storijo več take hude reči v tvoji sredi. Tvoje oko bodi brez usmiljenja: življenje za življenje, oko za oko, zob za zob, roka za roko, noga za nogo!' (5 Mz 19,18-21).
In kjer se krivici nikakor ni mogoče izogniti, nas tolaži veličasten je apostolov nasvet poročenim: 'To pa pravim, bratje, čas je kratek! Odslej naj bodo tudi tisti, ki imajo žene, kakor bi jih ne imeli; in kateri jokajo, kakor bi ne jokali; in kateri se vesele, kakor bi se ne veselili; in kateri kupujejo, kakor bi bili brez posesti; in kateri ta svet uživajo, kakor bi ga ne uživali – kajti podoba tega sveta preide' (1 Kor 7,29-31). In Sveti Avguštin: 'Ta svet je vreden tem manj solz, čim več jih kdo prelije, in je vreden tem več solz, čim manj jih kdo prelije!'
Zaročenim in poročenim je torej treba predstaviti obe strani: črko in duha, previdnost in preprostost, načelnost in presežnost, razburljivost in krotkost:
Načelnost: Kakor Janez Krstnik, ki ni bil trst, ki ga veter maje, in ni bil oblečen v mehka oblačila (Mt 11,8). 'Ni ti je dovoljeno imeti!' (Mt 14,4). Črka sicer mori, Duh je, ki oživlja (2 Kor 3,6), vendar tudi Duh brez črke izpuhti in se razgubi. Potrebno je oboje: 'Bodite zviti kakor kače in preprosti kakor golobje' (Mt 10,16).
Presežnost: 'Bratje, jaz ne mislim, da sem že dosegel; eno pa: Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj, in tako hitim proti cilju za nagrado Božjega klica od zgoraj v Kristusu Jezusu' (Flp 3,13-14). Pomembno je preseganje in sprejetje: najprej preseganje samega sebe in nato sprejetje svojega bližnjega. Vzemi sam sebe takšnega, kakršen si, in vzemi svojega bližnjega takšnega, kakršen je: Nobene zamenjave ni!
Krotkost: 'Mož Mojzes pa je bil zelo krotek, bolj kot vsi ljudje na zemlji' (4 Mz 12,3). 'Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko' (Mt 11,29-30). Dva največja zakonodajalca, dva najbolj krotka človeka! Svet stoji na odpuščanju in narod stoji na odpuščanju, tudi vsaka družina in vsak človek stoji na odpuščanju.
Sveti oče Frančišek nas v Radost ljubezni spodbuja: 'Vsi smo poklicani, da vzdržujemo živo teženje proti nečemu, kar presega nas same in naše omejenosti, in vsaka družina mora stalno živeti s to pobudo. Gremo naprej, družine, nadaljujmo svojo pot! Ne izgubljajmo upanja zaradi svojih omejenosti, pa tudi ne opuščajmo iskanja polnosti ljubezni in vzajemnosti, ki nam je bila obljubljena!' (Radost ljubezni, št. 325).
In podobno v Veselje evangelija: »Danes, ko so mreže in sredstva človeške komunikacije dosegli neverjetne razvoje, čutimo izziv, da bi odkrili in posredovali »mistiko«, ki je v tem, da živimo skupaj, da se pomešamo med druge, se med seboj srečujemo, se držimo za roke, se opiramo drug na drugega, da smo deležni te nekoliko zmedene množice, ki se more spremeniti v pravo izkušnjo bratstva, v solidarno karavano, v sveto romanje.
Na ta način se največje možnosti komunikacije lahko izkažejo za največje možnosti srečanja in solidarnosti med vsemi. Če bi mogli slediti tej poti, bi bilo to nekaj zelo dobrega, zelo zdravilnega, zelo osvobajajočega, velik izvir upanja! Blagodejno je, če gremo iz sebe, da bi se združili z drugimi. Zapiranje vase pomeni, da okusimo grenek strup brezizhodnosti. Zaradi vsake naše sebične izbire, ki jo storimo, bo človeštvo prikrajšano« (Veselje evangelija, 87).
'Božja beseda je živa in učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga ter razsoja misli in namene srca' (Heb 4,12). Dragi bralci. Naj nas Božja beseda tudi letošnje nedelje Svetega pisma razsvetli in posveti!
Škof msgr. dr. Jurij Bizjak
