V Katoliški cerkvi praznik svete družine obeležujemo v spomin na družinsko skupnost, ki so jo sestavljali Božji Sin Jezus iz Nazareta, njegova mati Marija in krušni oče Jožef. Praznujemo ga prvo nedeljo po božiču, nedeljo pa poimenujemo nedelja svete družine. 

Zgodovina praznika
Češčenje svete družine je sorazmerno nov pojav, saj se je pojavilo šele v 17. stoletju, ko je bilo pod tem naslovom ustanovljenih nekaj redovnih skupnosti in so nastale tudi prve umetniške upodobitve. Pobudnik praznika je bil prvi katoliški škof v Quebecu, msgr. Fraçois-Xavier de Laval, ki je v svojo škofijo vpeljal praznik svete družine in osnoval Bratovščino svete družine (1665), katere vodstvo je zaupal laiški misijonarki in veliki častilki svete družine Barbe D'Ailleboust. Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je msgr. Lavala leta 1980 razglasil za blaženega. Praznik svete družine je v cerkveni bogoslužni koledar leta 1921 uvrstil papež Benedikt XV. (1914–1922). Do takrat so ga obeleževali samo po krajevnih Cerkvah. Papež Benedikt XV. in njegovi predhodniki (zlasti papež Leon XIII.) so praznik podpirali tudi zato, da so izrazili nestrinjanje z razpadanjem tradicionalnega družinskega življenja ter z njim povezanih vrednot, kar se je začelo kazati ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja.

Vsebina praznika
Življenje nazareške družine je v Svetem pismu skopo opisano. Evangeliji poročajo le o Jezusovem rojstvu v Betlehemu, obisku modrih z Vzhoda, begu v Egipt in o Jezusovem najdenju v templju. Praznik svete družine je tudi praznik vsake človeške družine, ki nastane s poroko med možem in ženo. Glavni namen dneva je predstaviti vzajemnost, spoštovanje in ljubezen, ki so jih v medsebojnih odnosih živeli Jezus, Marija in Jožef. Družinsko življenje je kraj posvečevanja članov družine, zato je sv. Janez Krizostom (347–407) kristjane spodbujal, naj iz svojih družin ustvarijo družinsko Cerkev. To lahko storijo tako, da osebni odnos z Jezusom postavijo v središče osebnega in družinskega življenja.