Posvet za sodelavce župnijskih Karitas: Vera, upanje, ljubezen - izziv karitativnega dela v času sprememb

16.1.2016 Ljubljana Škofija Ljubljana, Karitas

Skrivnost življenja moramo najti v življenju samem, ne v naukih o njem.
(Anthony de Mello)

V soboto, 16. januarja 2016, je Škofijska karitas Ljubljana za sodelavce župnijskih Karitas tokrat že šesto leto pripravila študijski dan z naslovom Vera, upanje, ljubezen - izziv karitativnega dela v času sprememb. Za uvod je nastopila vokalna skupina Borovničke. Predavanje z naslovom Vera, upanje, ljubezen - izziv karitativnega dela v času sprememb je predstavila dr. Katarina Kompan Erzar.

V predavanju smo se dotaknili vprašanja, kako pri svojem delu prenašamo nemoč in kako si to nemoč upamo priznati sebi in drugim. Pogosto se srečujemo s strahom pred zavrnitvijo. To nas dela ranljive in sočutne. Nemoč je zelo težko sprejeti, še težje jo je prenašati. Človek, ki si dovoli biti nemočen, lažje sprejme dejstvo, da ima pri svojem delu omejitve in da vsake stiske ne more rešiti.

Delati z zavrženimi, nesprejetimi ljudmi ni lahko. Ljubezen začutimo takrat, ko smo sposobni sprejeti zavrženost. Naši prosilci se dnevno srečujejo s strahovi, da bodo zavrnjeni, da jih ne bomo sprejeli. Zato je njihovo obnašanje pogosto arogantno, nesramno, žaljivo. Pogosto se pritožujejo. Vse to v želji, da nekdo sprejme njihovo zavrženost in naredi nekaj, da jim bo lažje.

Predavateljica se je dotaknila tudi razlike med krivdo in sramom. Krivda je povezana s konkretnimi dejanji posameznika, medtem ko je sram občutje, ki ni povezano z dejanji, ampak z osebo v celoti in z njenim doživljanjem sebe. Sram vodi v skrivanje, zanikanje, beg in povzroči stisko, usmerjeno na osebo samo. Krivda pa vodi k izpovedi, kesanju in povzroči empatično držo usmerjeno na drugega. Kadar nas je sram, se počutimo izpostavljene, ranljive, razvrednotene. Občutljivi smo na posmeh, kritiko, vrednotenje. Sram je zelo močno čustvo pri ljudeh v stiski.

Pri reševanju stiske je zelo pomembna naša osebnostna čvrstost, ki je pogojena z našimi izkušnjami, tako pozitivnimi kot negativnimi. Pomembno je, kako na določeno stisko reagiramo. Ali jo prenesemo ali pa se ob njej zlomimo? Pomembno je, da pri naših prosilcih prepoznamo, kako globoko osramočeni in pasivni so pri reševanju konkretnih stisk.

Po predavanju smo se razdelili v šest delavnic, kjer smo razmišljali o popotnici, ki smo jo dobili v primarni družini za delo z ljudmi v stiski. Spomnili smo se trenutkov, dogodkov, ljudi, ob katerih smo se v ranem otroštvu prijetno počutili. Pogovarjali smo se tudi o tem, kako so ti stiki pripomogli, da danes z ljudmi v stiski ravnamo spoštljivo ter ohranjamo njihovo dostojanstvo.

 

Za Škofijsko karitas Ljubljana
Alenka Petek