Dragi duhovniki!

Dan duhovniškega posvečenja, ki ga obhajamo na praznik Presvetega Srca Jezusovega, nam ponuja priložnost, da se ustavimo ob Gospodovi prisotnosti, da obnovimo spomin na svoje srečanje z Njim ter tako okrepimo svoje poslanstvo v službi Božjega ljudstva. Ne smemo namreč pozabiti, da imajo čar poklicanosti, ki nas je pritegnil, navdušenje, s katerim smo izbrali hojo po poti posebne posvetitve Gospodu, ter čudeži, ki jih videvamo na naši duhovniški poti, svoj izvor v srečanju pogledov med Bogom in vsakim od nas.

Vsi smo »imeli v svojem življenju kakšno srečanje z Njim« in vsak od nas se lahko v svojem duhovnem spominu vrne k sreči tistega trenutka, »ko je čutil, da ga Jezus gleda« (papež Frančišek, Homilija v Domu sv. Marte, 24. aprila 2015).

Tudi prvi apostoli so izkusili veselje prijateljstva z Jezusom, ki je za vedno spremenil njihovo življenje. Toda po napovedi trpljenja se je nad srci učencev razpela tančica temačnosti, ki je omračila njihovo pot. Gorečnost hoje za Jezusom, sanje o Božjem kraljestvu, ki jih je uvedel Učitelj, ter prvi sadovi oznanjevanja so trčili ob trdo in nerazumljivo resničnost, ki maje zaupanje, krepi dvome in lahko povzroči, da ugasne veselje evangeljskega oznanila.

To se lahko zgodi tudi v življenju vsakega duhovnika. Hvaležen spomin na prvo srečanje, veselje hoje za Njim in gorečnost apostolske službe, ki jo morda nosimo v sebi mnoga leta in v okoliščinah, ki niso vedno lahke, lahko popustijo. Tedaj nastopi utrujenost ali malodušje in se okrepi notranja puščava, ki ovije naše duhovniško življenje s senco žalosti.

Toda ravno v teh trenutkih nas Gospod, ki nikoli ne pozabi na življenje svojih otrok, povabi, da se povzpnemo z Njim na goro, tako kot je to storil s Petrom, Jakobom in Janezom ter se pred njimi spremenil. Ko jih je Jezus odvedel »na visoko goro« in »na samo«, jim je ponudil čudovito potovanje preobrazbe: iz puščave na goro Tabor, iz temine v svetlobo.

Dragi duhovniki, vsak dan potrebujemo preobrazbo z vedno novim srečanjem z Gospodom, ki nas je poklical. Pustiti, da nas odvede »na visoko goro« in biti »na samem« z Njim, ni službena dolžnost, zunanje dejanje ali nepotrebna potrata časa duhovniškega dela, ampak živi vrelec, ki teče, da prepreči, da bi se naš »tukaj sem« izsušil in opustošil.

Ko premišljujemo evangeljski prizor Jezusove spremenitve na gori, lahko razberemo tri drobne korake, ki nam pomagajo, da potrdimo svojo predanost Gospodu in obnovimo svoje duhovniško življenje: vzpeti se visoko, pustiti se preobraziti, biti luč sveta.

1.    Vzpeti se visoko – če ostanemo vedno osredotočeni samo na opravila, ki nas še čakajo, tvegamo, da postanemo sužnji sedanjosti, da nas posrkajo vsakodnevne dolžnosti, da ostanemo pretirano osredotočeni na nas same in tako nakopičimo utrujenost in malodušje, ki sta lahko usodna. Istočasno je »vzpeti se visoko« protistrup za skušnjave »duhovne mondenosti«, skrite za verskimi podobami, ki nas oddaljujejo od Boga in od bratov ter usmerjajo naše zaupanje v zemeljske stvari. Namesto tega se moramo vsak dan potopiti v Božjo ljubezen, še posebej po molitvi. Vzpeti se na goro nas opominja, da je naše življenje nenehno vzpenjanje k svetlobi, ki prihaja od zgoraj, in potovanje na goro Tabor Božje prisotnosti, ki odstira nova in presenetljiva obzorja. Tak odnos ne sme biti beg od pastoralnih obvez in vsakodnevnih izzivov, ampak naj bo opomin, da je Jezus središče duhovniškega služenja in da vse zmoremo samo v Njem, ki nam daje moč (Flp 4,13). Zato nas »vzpon apostolov na goro Tabor vabi k premišljevanju o pomenu tega, da se odklopimo od svetnih zadev, da opravimo potovanje kvišku in zremo Jezusa. Postaviti se moramo v pozorno in molitveno držo poslušanja Kristusa, Očetovega ljubljenega Sina, ter iskati molitvene trenutke, ki omogočajo blago in radostno sprejemanje Božje besede« (papež Frančišek, Angelovo češčenje, 6. avgusta 2017).

2.    Pustiti se preobraziti, saj duhovnikovo življenje ni program, kjer bi birokratska pisarna že vse vnaprej uredila po točno določeni shemi. Ravno obratno, gre za živo izkušnjo vsakodnevnega odnosa z Gospodom, po kateri postajamo znamenje Njegove ljubezni med Božjim ljudstvom. Zato »ne bomo mogli živeti duhovniškega poslanstva z veseljem, brez da bi živeli osebne molitvene trenutke, iz oči v oči z Gospodom, v dialogu in pogovoru z Njim« (papež Frančišek, Srečanje z rimskimi župniki, 15. februarja 2018). V tej izkušnji nas osvetljuje Gospodovo obličje in nas preobraža Njegova prisotnost. Tudi duhovniško življenje je »pustiti se preobraziti« z Božjo milostjo, da naše srce postane usmiljeno, vključujoče in sočutno, kakor Kristusovo. Preprosto moramo biti – kakor je nedavno spomnil sveti oče – »normalni duhovniki, preprosti, krotki, uravnovešeni in vendar sposobni nenehnega prenavaljanja v Duhu« (papež Frančišek, Homilija pri somaševanju z misijonarji usmiljenja, 10. aprila 2018). To prenavljanje se dogaja predvsem z molitvijo, ki preobraža srce in spreminja življenje: vsak od nas »postaja« Tisti, ki ga moli. V dnevu duhovniškega posvečenja je dobro spomniti, da je »svetost sestavljena z rednim odpiranjem presežnemu, ki se izraža v molitvi in v adoraciji. Svetnik je oseba z molitvenim duhom, ki potrebuje komunikacijo z Bogom« (papež Frančišek, Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 147). Z vzponom na goro bomo osvetljeni s Kristusovo lučjo, in ko bomo sestopili v dolino, bomo lahko vsem prinašali evangeljsko veselje.

3.    Biti luč za svet, saj nas izkušnja srečanja z Gospodom vabi na pot služenja bratom. Njegova Beseda ne more biti zaprta v zasebni krog osebnega češčenja in obseg svetišča, predvsem pa je duhovniško življenje misijonski poziv, ki terja pogum in navdušenje, da gremo ven iz sebe in oznanimo celotnemu svetu, kar smo slišali, videli in doživeli v svoji osebni izkušnji (prim. 1 Jn 1,1–3). Prva naloga Cerkve in apostolata duhovnikov je, da ljudje spoznajo Jezusovo nežnost in ljubezen, da bi lahko vsakega dosegla Njegova prisotnost, ki osvobaja od zla in spreminja bivanje. Želja, ki jo moramo gojiti, je, da »bi bili duhovniki sposobni povzdigniti v puščavi svetà znamenje odrešenja, Kristusov križ, kot vir spreobrnjenja in prenove za celotno skupnost in za ves svet« (papež Frančišek, Homilija med somaševanjem z misijonarji usmiljenja, 10. aprila 2018). Čar srečanja z Gospodom se mora uresničevati v zavzemanju za Božje ljudstvo, ki pogosto tava v temni dolini naporov in muk greha ter potrebuje svetle in sijoče pastirje, kakršen je bil Mojzes. »Ob sklepu edinstvene izkušnje spremenitve na gori so učenci šli z gore (prim. Mt 17,9). To pot lahko naredimo tudi mi. Vedno novo odkrivanje Jezusa ni samo sebi namen, ampak nas vodi k sestopanju z gore. /.../ Spremenjeni od Kristusove prisotnosti in žara Njegove besede bomo otipljivo znamenje oživljajoče Božje ljubezni za vse naše brate, še posebej za trpeče, osamljene in zapuščene, za bolne ter za množico mož in žena, ki so na različnih krajih sveta ponižani zaradi krivice, objestnosti in nasilja« (papež Frančišek, Angelovo češčenje, 6. avgusta 2017).

Dragi duhovniki, lepota tega dne, posvečenega Jezusovemu srcu, naj v nas zbudi željo po svetosti. Cerkev in svet potrebujeta svetih duhovnikov! Papež Frančišek nas v novi apostolski spodbudi Gaudete et exsultate spominja na duhovnike, ki so navdušeni nad oznanjevanjem evangelija, ter trdi, da »Cerkev ne potrebuje številnih birokratov in funkcionarjev, ampak navdušene misijonarje, vnete za oznanjevanje pravega življenja. Svetniki presenečajo, navdušujejo, ker njihovo življenje kliče po izhodu iz mirne in uspavalne povprečnosti« (papež Frančišek, Gaudete et exsultate, 138). Najprej je treba napraviti notranjo pot spremenitve: iti na goro, pustiti Gospodu, da nas spremeni, da bi potem lahko postali luč za svet in za osebe, ki so nam zaupane. Naj vas vedno spremlja in varuje presveta Devica Marija, svetla žena in Mati duhovnikov!