Valič Zver, Juhant in Erzar: Kako iz krize brez sprave?

Sklepna okrogla miza iz cikla šestih javnih radijskih oddaj o spravi v slovenski družbi, ki so v soorganizaciji Radia Ognjišče, Teološke fakultete Univerze v Ljubljani in Založbe Družina, potekale v zadnjih treh tednih, je bila v četrtek, 22. marca 2012, na temo Osvobodimo se bremen preteklosti, da bomo živeli za prihodnost v župnijski dvorani v Kočevju. Zgodovinarka mag. Andreja Valič Zver, profesor dr. Janez Juhant in doktor znanosti Tomaž Erzar so se strinjali, da je sprava nujno potrebna, vendar so koraki do nje precej težki.

Okrogle mize v Kočevju so se udeležili tudi domači župnik Anton Gnidovec, župan Kočevja Vladimir Prebilič in pravnik, sicer pa tudi sodelavec Študijskega centra za narodno spravo Boštjan Kolarič.

Valič Zver: Zlasti zločini komunizma so ostajali tabu tema in zaprti za zidovi molka

Po Laškem, Novi Gorici, Kranju, Slovenj Gradcu in Gornji Radgoni smo se na zadnji okrogli mizi v Kočevju dotaknili tudi spravne svete maše, ki je bila leta 1990. Tako je direktorica študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič Zver dejala, da je bila spravna maša gotovo pomembno simbolno dejanje. »Šlo je vendarle za pomemben stisk roke med takratnim predsednikom predsedstva Milanom Kučanom na eni strani, na drugi strani pa je bil takratni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Po mojem mnenju ne vem, če je bila čisto prava oseba na drugi strani. Ne zdi se mi, da bi bil cerkveni dostojanstvenik tisti, ki bi nekemu predstavniku bivšega totalitarnega režima stiskal roko,« meni. Dodaja, da so imeli ljudje, ki so se udeležili svete maše, velika pričakovanja, ki pa se po njenih besedah niso uresničila. »Zame je bil še en moment, ki ni nakazoval prav svetle prihodnosti slovenskega spravnega momenta, to pa je, da je imel bivši predsednik zveze komunistov med mašo roke globoko v žepih. To je bilo milo rečeno nedostojno. Osebno menim, da če se pogovarjamo o spravi, je temeljno človeško občutje sočutje, da čutiš bolečino drugega. Brez sočutja, empatije in vživetja v trpljenje drugega, pa ni pomembno ali je to žrtev fašizma, nacizma komunizma, sprave ne more biti.« V začetku nagovora je dejala, da je bilo na poti k spravi storjenih veliko korakov, a vseeno premalo. »Če se hočemo spraviti, moramo najprej poznati stvar, o kateri se pogovarjamo, se pravi vedenje je tisti osnovni predpogoj, da sploh lahko govorimo o razumevanju drugega, toleranci in spoštovanju drugega, kar je predpogoj za spravo.« Med različnimi nivoji sprave je med poglavitnimi omenila vlogo politike. »Prav gotovo je politika tista, ki je dolžna ustvarjati pogoje za spravo in pripraviti pot za njo. Potem je tukaj nivo prava, zgodovinopisje, ki je dolžno povedati svoje, ključ do sprave je tudi izobraževanje in osebna raven,« je prepričana mag. Andreja Valič Zver. »Slovenci smo v 20. stoletju doživeli strahote treh totalitarnih režimov. Zlasti zločini komunizma so ostajali tabu tema in zaprti za zidovi molka. Ti redni glasovi o sistemskem in sistematičnem kršenju človekovih pravic v času komunizma so se množili v obdobju t. i. slovenske pomladi in osamosvajanja,« je povedala. Med pomembnimi koraki na poti do sprave je direktorica Študijskega centra za narodno spravo omenila delo »Pučnikove parlamentarne komisije o povojnih izvensodnih pobojih, vladne komisije za popravo krivic, komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Muzeja novejše zgodovine, nevladnih organizacij in predanih posameznikov. Vendar vsakodnevno lahko ugotavljamo, da je bilo storjenega mnogo premalo.«

Juhant: Ljudje zelo težko odpuščamo, smo zelo težko pripravljeni, da bi res v polnosti odpustili

Profesor dr. Janez Juhant je glede spravne maše v Kočevskem Rogu dejal, da bi bil pravi sogovornik Nova Slovenska zaveza, ki pa je bila pri tem izključena. »Nova Slovenska zaveza bi bila vsaj v nekem smislu politični sogovornik, vis-s-vis predsednika Kučana, ki je po svojem izročilu predstavljal drugo stran.« O vlogi Cerkve, ki se ji pogosto pripisuje druga stran, pa dejal: »Cerkev je bila na obeh straneh, saj so bili tudi v partizanih duhovniki, pa tudi sodelovali so s partizansko stranjo. Skratka, Cerkev je bila povsod. Res pa je, da je Cerkev obsodila vsakršno nasilje in se proti njemu borila ter se zavzemala za žrtve tega nasilja, naj si bo storjeno s strani nacistov, fašistov ali komunistov. Cerkev je vedno obsojala vsako tako delovanje in se zavzemala za ljudi, ki so bili žrtve,« poudarja Juhant, ki je posebej podčrtal to, da se je Cerkev za vse napake že opravičila. V uvodnem nastopu je poudaril, da dokler ne bomo dostojno pokopali vseh žrtev med nami, ne bo miru. »Spravni proces v smislu osebnega in seveda krščanskega spreobrnjenja je izredno pomemben. Vsaka stvar, ki v človeškem življenju nekaj velja, je dosežena z žrtvijo in zavzemanjem. Vsaka stvar, ki se v človeškem življenju dolgoročno obrestuje, zahteva napor, prizadevanje in človeško zavzetost in delovanje,« meni Juhant. Prepričan je, da je spravni proces nekaj najbolj človeškega, a zahteva veliko mero napora. »Ljudje zelo težko odpuščamo, smo zelo težko pripravljeni, da bi res v polnosti odpustili in to odpuščanje, je proces, ki se vleče skozi vse naše življenje,« je povedal. Dodaja, da je spravni proces tisti proces, pri katerem se človek zavestno odloči za drugo pot. »Gotovo se bomo morali vsi ljudje v času krize, v kateri smo, vedno bolj zavesti, da bomo morali živeti z manj, da bomo morali omejiti naše zemeljske potrebe. To je pa mogoče samo takrat, ko bomo bolj človeški, ko bomo ob sebi videli še drugega človeka. In to je tisto, kar je mogoče samo na podlagi tega, da smo pripravljeni za spravne procese.«

Erzar: Gotovo bo v Sloveniji naloga mlajše generacije spravo opraviti tudi z drugo stranjo

Dr. Tomaž Erzar pa je opozoril na zamolčanost pobojev in krivic, ki so se dogajale med vojno in po njej. »Neizjokane bolečine in solze naših staršev se preselijo v naša srca. Otrok nima drugačne želje, kot videti srečne in zadovoljne starše. Če so ti starši travmirani, če so zaskrbljeni, če so pretirano sumničavi, bo ta otrok postal njihov varuh in branitelj,« je opozoril Erzar. Prepričan je, da dokler se s preteklostjo ne soočimo, ne moremo mirno živeti naprej. »Naš cilj bi bil, kako osvoboditi tako starejšo generacijo in ji omogočiti žalovanje za izgubami, ji omogočiti, da poišče v teh izgubah, kakor je to včasih nemogoče in zelo težko, nek pomen. To je zoprno in nehvaležno breme. Veliko lepša sprava bi bila, da bi k njim pristopili tisti, ki so to zagrešili, bi dejanje priznali in se opravičili ter poskušali z nekimi dejanskimi odškodninami to krivico popraviti. Tega žal ni!« Po njegovih besedah bo pri nas šlo za spravo, ki bo potekala samo na eni strani. »Mislim, da bo pri nas poudarek na tem, kako si lahko žrtev, ki je gotovo ob takšni travmi in bolečini izgubila občutek osebne varnosti, izgubila občutek za to, da lahko živi v svetu iskrenih odnosov, povrne to varnost. Kako bo spet zaživela s polnostjo in s tem, da je pripadajo osebna in fizična varnost in iskrenost, zlasti nemanipulativnost. Kako bomo ta svet ponovno vzpostavili?« se je vprašal Erzar. Poudaril je še, da je potrebno mlajši generaciji ponuditi možnost, da razume starejšo in razume tudi to, v kakšni strahovladi je živela. »Gotovo bo v Sloveniji naloga mlajše generacije spravo opraviti tudi z drugo stranjo.«

Kolarič: Za odprtje arhivov se bo morala odločiti politika

»Vsak, ki razmišlja o spravi, se mora dotakniti njegove groze in veličine. Njegova groza je v težko umljivem dejstvu, da je človek sposoben toliko bratov na tako krut način poslati v smrt, njegova veličina pa se lahko zasluti in odkrije samo z duhovnimi očmi« je poudaril župnik Gnidovec.

Kolarič je na vprašanje, ali lahko pričakujemo, kakšen sodni proces, povezan z med in povojnimi poboji, dejal, da čas ne dela v prid temu dejstvu. »To lahko pričakujemo samo v primeru, da bi bili dodatno odprti arhivi, tako v Sloveniji, kot na območju nekdanje Jugoslavije, to je v Beogradu, po nekaterih podatkih tam obstajajo dokazi za obsodbo nosilcev totalitarne oblasti. Dejansko je te povojne izvensodne poboje izvršila Ozna s pomočjo Knoja. Res pa je, da se ljudje lahko obsodijo samo na podlagi dokazov. Upamo, da bodo dokazi, ki se nahajajo v arhivih, čim prej dostopni,« je povedal Kolarič. Dodal je še, da se bo za odprtje teh arhivov morala odločiti politika.

Prebilič: Spravo je potrebno prigarati

Župan občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič je v razpravi povedal, da je sprava eno najbolj intimnih dejanj med posameznikom oziroma žrtvijo na eni strani in preganjalcem na drugi. »Ko govorimo o narodni spravi, mogoče napačno pričakujemo, da bo država s čarobno palico lahko dosegla spravo kar tako. Mislim, da bi bila največja dodana vrednost političnih elit, ki nas vodijo korak nazaj, ustvarjanje prostora, v katerem bi lahko posamezniki ustvarili tisto točko, na kateri bi lahko dosegli spravo. Mislim, da je bil tukaj popolnoma zgrešen pristop. Sprave ne moremo vsiliti, ne moremo je izsiliti iz nekoga in je ustvariti kar tako. Spravo je potrebno prigarati,« je povedal Prebilič.

Poročilo je pripravil novinar Radia Ognjišče Alen Salihović. Slikovno gradivo je dostopno na povezavi http://radio.ognjisce.si/sl/128/slovenija/7217/.