Glede skupne udeležbe pri drugih zakramentih, ko gre za vernike vzhodnih Cerkva, Ekumenski pravilnik ugotavlja, da »med Katoliško cerkvijo in vzhodnimi Cerkvami, ki niso v polnem občestvu z njo, obstaja še vedno najtesnejše občestvo na področju vere. … Čeprav so ločene, imajo te Cerkve resnične zakramente, in sicer zaradi apostolskega nasledstva zlasti duhovništvo in evharistijo.« S tem je podana ekleziološka in zakramentalna osnova za to, »da je določena skupnost s temi Cerkvami na področju liturgičnega bogočastja in tudi evharistije v primernih okoliščinah in z odobritvijo cerkvene oblasti ne le možna, ampak celo priporočljiva« (št. 122).

Glede spovedovanja, obhajila in bolniškega maziljenja pravoslavnih vernikov Ekumenski pravilnik določa: »Katoliški nositelji cerkvene službe dopustno delijo zakramente sprave, evharistije in bolniškega maziljenja članom vzhodnih Cerkva, ki to želijo sami od sebe in so pravilno pripravljeni.« Pri tem se je treba varovati »celó vsakega videza prozelitizma« (št. 125).

Ekumenski pravilnik v nadaljevanju govori še o drugih nekatoliških (zahodnih) Cerkvah in skupnostih. Poudarja, da so te »skupnosti po krstu v resničnem, čeprav nepopolnem občestvu s Katoliško cerkvijo« ter da je »evharistija za krščene duhovna hrana, ki jih usposablja, da premagujejo greh in so deležni Kristusovega življenja«. »V luči teh dveh osnovnih načel, ki ju je treba vedno jemati skupaj, Katoliška cerkev na splošno dovoljuje dostop do evharističnega obhajila in do zakramentov pokore in bolniškega maziljenja izključno tistim, ki so znotraj njene edinosti vere, bogočastja in cerkvenega življenja. Iz istih razlogov pa tudi priznava, da se more v določenih okoliščinah – sicer izjemoma in pod določenimi pogoji – kristjanom drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti dovoliti ali celo priporočiti pristop k tem zakramentom« (št. 129).

V opombi se navaja kan. 844, § 4 ZCP, ki se nanaša na podeljevanje zakramentov sprave, evharistije in bolniškega maziljenja članom zahodnih Cerkva ali skupnosti (npr. evangeličanom): »V smrtni nevarnosti ali, po presoji krajevnega škofa ali škofovske konference, v drugi hudi potrebi katoliški služabniki dopustno delijo iste zakramente tudi drugim kristjanom… če ne morejo priti do služabnikov svoje skupnosti in to sami od sebe prosijo, če le glede teh zakramentov izpovedujejo katoliško vero in so pravilno pripravljeni.«

Omenjeno navodilo so slovenski škofje potrdili na 116. redni seji SŠK, ki je bila 13. januarja 2020 na Nadškofiji Maribor.

Msgr. Stanislav Zore OFM
Predsednik SŠK