Dragi brat,
danes, na dan svetih nedolžnih otrok, ko še vedno v naših srcih odmevajo besede angela pastirjem: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar« (Lk 2,10-11), čutim potrebo, da ti pišem. Dobro nam bo delo še enkrat prisluhniti temu oznanilu; ponovno poslušati, da je Bog sredi našega ljudstva. Ta gotovost, ki jo obnavljamo iz leta v leto je vir našega veselja in našega upanja. Te dni lahko okušamo, kako nas bogoslužje prime za roko ter nas popelje v srce Božiča, uvede nas v Skrivnost ter nas počasi privede k izviru krščanskega veselja.
Kot pastirji smo bili poklicani pomagati, da bo rastlo to veselje sredi našega ljudstva. Zaprošeni smo bili, da skrbimo za to veselje. S teboj si želim ponoviti povabilo, da si ne pustimo ukrasti tega veselja, saj smo večkrat razočarani – in ne brez razloga – nad resničnostjo, nad Cerkvijo, tudi razočarani nad sabo. Čutimo skušnjavo, da bi se navezali na osladno žalost, ki se polašča src in je brez upanja (prim. Veselje evangelija, 83).
Božič pa na žalost spremlja tudi jok. Evangelisti si niso dovolili zamaskirati resničnost, da bi bila morda bolj verodostojna ali sprejemljiva. Niso si dovolili uresničiti 'lep', a neresničen govor. Za njih Božič ni bilo namišljeno zatočišče, kamor bi se zatekli pred izzivi ali krivicami njihovega časa. Nasprotno, oznanjajo nam rojstvo Božjega Sina zavito v bolečo tragičnost. Evangelist Matej ga z navajanjem preroka Jeremija prestavi v vsej krutosti: »Glas se je slišal v Rami, jok in bridko vzdihovanje. Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več« (Mt 2,18; Jer 31,15). To je ječanje mater, ki objokujejo smrt svojih nedolžnih otrok, zaradi Herodove tiranije in njegovega nebrzdanega hlepenja po oblasti.
Ječanje, ki ga lahko slišimo tudi danes. Dotika se naše duše in ga ne moremo ter nočemo preslišati ali ga utišati. Danes na žalost med našimi ljudmi – in to pišem z veliko žalostjo – se sliši objokovanje ter jok številnih mater, družin, zaradi smrti njihovih otrok, njihovih nedolžnih otrok.
Zreti jaslice, pomeni zreti tudi ta jok, saj se s tem učimo poslušati to, kar se dogaja okoli tega; pomeni imeti občutljivo in odprto srce za bolečino bližnjega, še zlasti, ko gre za otroke; pomeni tudi biti sposobni prepoznati, da se tudi danes piše to žalostno poglavje zgodovine. Zreti jaslice, a jih osamiti od življenja, bi pomenilo, napraviti iz Rojstva lepo zgodbo, ki bi v nas prebudila lepe občutke, a bi nas prikrajšala za ustvarjalno moč Blagovesti, ki nam jo učlovečena Beseda želi podariti. Skušnjava glede tega obstaja.
Je možno živeti krščansko veselje, če obrnemo hrbet tej resničnosti? Je možno uresničiti krščansko veselje, če preziramo ječanje brata, otrok?
Sv. Jožef je bil prvi poklican, da bi varoval veselje Zveličanja. Kljub strašnim zločinom, ki so se dogajali, je bil sv. Jožef, - ki je zgled zvestega in pokornega človeka – sposoben poslušati glas Boga in poslanstvo, ki mu ga je izročal Oče. Znal je namreč poslušati glas Boga in se pustil voditi njegovi volji. Tako je postal bolj občutljiv za to, kar ga je obdajalo in je znal z realizmom brati dogodke.
Danes se od nas pastirjev zahteva isto, da smo možje, sposobni poslušati in ne biti gluhi za Očetov glas, in biti tako bolj občutljivi za resničnost, ki je okoli nas. Danes, ko imamo za zgled sv. Jožefa, smo povabljeni, da ne dopustimo, da nam ukradejo veselje. Povabljeni smo braniti ga pred Herodi naših dni. Kakor sv. Jožef, tudi mi potrebujemo pogum, da sprejmemo to resničnost, se vstanemo in jo vzamemo v roke (prim. Mt 2,20). Pogum, da jo zaščitimo pred novimi Herodi naših dni, ki požirajo nedolžnost naših otrok. Torej prekinjena nedolžnost pod težo ilegalnega in suženjskega dela, pod težo prostitucije in izkoriščanja. Uničena nedolžnost zaradi vojn in prisilnega izseljevanja in izgubo vsega, kar to prinaša. Tisoče naših otrok je padlo v roke banditov, mafije, trgovcev s smrtjo, saj je edina stvar, ki jo počnejo, požiranje in izkoriščanje njihovih potreb.
Za začetek, danes je 75 milijonov otrok – zaradi izrednega stanja in nadaljevanja kriz – moralo prekiniti svoje šolanje. Leta 2015 je bilo 68% od vseh oseb, ki so bile po svetu predmet spolne trgovine, otrok. In še, tretjina otrok, ki so morali živeti izven svoje domovine, so to morali zaradi prisiljene preselitve. Živimo v svetu, v katerem skoraj polovica otrok, ki umre mlajših od pet let, umre zaradi podhranjenosti. Predvideva se, da je 150 milijonov otrok opravljalo otroško delo, mnogi od teh so živeli v suženjskih pogojih. Glede na zadnje poročilo, ki ga je izdelal UNICEF, bo leta 2030, če se stanje ne spremeni, 167 milijonov otrok živelo v skrajni revščini, in od leta 2016 do 2030 bo umrlo 69 milijonov otrok mlajših od pet let, prav tako 60 milijonov otrok ne bo moglo leta 2030 obiskovati osnovne šole.
Poslušamo jok in ječanje teh otrok; poslušajmo tudi jokanje in ječanje naše matere Cerkve, ki ne joka samo zaradi bolečin zadanih njenim najmanjšim otrokom, ampak tudi, ker ve za greh nekaterih njenih članov: trpljenje, življenje in bolečina mladoletnikov, ki so jih duhovniki spolno zlorabili. To je greh, zaradi katerega nas je sram. Osebe, ki so bile odgovorne za skrb teh otrok, so uničile njihovo dostojanstvo. Iz srca obžalujmo to in prosimo odpuščanje. Pridružimo se bolečini žrtev in objokujmo greh. Za greh, ki se je zgodil, za greh opustitve pomoči, za greh skrivanja ali zanikanja, za greh zlorabe oblasti. Tudi Cerkev z grenkobo objokuje ta greh svojih sinov in prosi odpuščanje. Danes, ko se spominjamo dneva svetih nedolžnih otrok, hočem obnoviti naše prizadevanje, da se te grozovitosti med nami ne bodo več zgodile. Poiščimo potrebni pogum, da z vsemi možnimi sredstvi v vsem zaščitimo življenje naših otrok, da se ti zločini ne bodo več ponovili. Jasno in pošteno sprejmimo za svojo 'ničelno toleranco' na tem področju.
Krščansko veselje ni veselje, ki se ustvarja na robu resničnosti, ki bi jo kratko malo prezrli ali se delali, da ne obstaja. Krščansko veselje se poraja iz klica – iz istega, ki ga je prejel sv. Jožef – 'vzeti' in varovati življenje, še posebej življenje teh svetih nedolžnih današnjega dne. Božič je čas, ki nas nagovarja, naj varujemo življenje, mu pomagamo, da se rodi in raste ter da se prenovimo kot pogumni pastirji. Ta pogum poraja dinamiko, ki je sposobna zavedati se resničnosti, v kateri živijo in delajo naši otroci, da bi jim zagotovili potrebne pogoje, da bo njihovo dostojanstvo Božjih otrok, ne samo spoštovano, ampak tudi obvarovano.
Ne pustimo, da jim ukradejo veselje. Ne pustimo si ukrasti veselje, varujmo ga in pomagamo mu rasti. To počnimo z isto očetovsko zvestobo sv. Jožefa, in držeč za roko Marijo, Mater nežnosti, da nam ne bo otrdelo srce.
Z bratsko naklonjenostjo,
FRANČIŠEK
Iz Vatikana, 28. decembra 2016, na praznik svetih nedolžnih otrok.
