Prebudite svet! To je spodbuda, ki jo vsebuje pismo papeža Frančiška, naslovljeno na vse posvečene osebe. In sicer ob začetku leta posvečenega življenja, v katerega bomo vstopili na prvo adventno nedeljo, 30. novembra. Sklenilo se bo nato 2. februarja 2016, na praznik Jezusovega darovanja. Pismo svetega očeta našteva cilje, pričakovanja in obzorja te pobude. Navdihuje pa se pri smernicah, ki jih je sv. Janez Pavel II. zapisal v posinodalni apostolski spodbudi Posvečeno življenje. Ta je izšla leta 1996.
Cilji leta posvečenega življenja
Papež Frančišek tako posvečenim osebam nakaže tri prednostne cilje. V osnovi vseh treh je želja, da bi uresničili svojo poklicanost. Prvi cilj je »gledati na preteklost s hvaležnostjo«. Zavedati se svoje zgodovine je nepogrešljivo, da bi lastno identiteto ohranjali živo, okrepili edinost družine in občutek pripadnosti njenih članov. In prav tako, da ne bi zapirali oči pred nedoslednostjo, ki je sad človeške slabotnosti in morda tudi pozabe nekaterih bistvenih vidikov karizme. Drugi cilj je »živeti sedanjost z navdušenjem«. Le-to je pravzaprav naravna posledica ponovnega odkritja lastnega izvora. Zaobjema pa tudi življenje po evangeliju v polnosti in v duhu občestva. Evangelij mora biti »priročnik« za vsakdanje življenje in za odločitve, ki so jih posvečene osebe poklicane sprejeti. Tretji cilj pa je »sprejeti prihodnost z upanjem«. Posvečene osebe se ne smejo prestrašiti številnih težav, s katerimi se srečujejo v življenju, začenši s krizo duhovnih poklicev. Prav v negotovosti se uresničuje upanje, ki je sad vere v Gospoda, ki ponavlja: »Ne boj se, jaz sem s teboj.« Ne popustite skušnjavi številk in učinkovitosti, še manj pa skušnjavi, da bi se zanašali izključno na lastne moči, tako papež Frančišek opozarja posvečene osebe. Zlasti mlajše med njimi pa spodbuja, naj bodo v tem letu protagonisti dialoga s starejšo generacijo. Njene izkušnje in modrost jih lahko obogatijo, sami pa ji lahko med drugim ponudijo zagon in svežino svojega navdušenja.
Pričakovanja papeža Frančiška
Domišljija dejavne ljubezni ne pozna meja. Potrebuje pa navdušenje, da lahko prinaša evangeljskega duha v kulture in najrazličnejša družbena okolja. Znati posredovati radost in srečo vere, živete v skupnosti, zaradi sposobnosti privlačnosti omogoči rast Cerkve. Ko papež Frančišek opisuje svoja pričakovanja, izpostavlja predvsem to željo, da bi Cerkev znala pokazati radost in srečo, ki izhajata iz Boga. Prav pričevanje bratske ljubezni, solidarnosti in medsebojne delitve, kar v bistvu pomeni življenje po evangeliju, daje Cerkvi veljavo.
Cerkev mora nadalje biti tudi »kovačnica prerokov«. Preroštvo je tisto, kar zaznamuje posvečeno življenje. To mora »prebuditi svet«, spodbuja papež Frančišek. Preroki od Boga sprejmejo sposobnost opazovanja zgodovine, v kateri živijo, in interpretacije dogodkov. Razkrivajo zlo greha in krivice, ker so svobodni in ne odgovarjajo drugim gospodarjem, ampak samo Bogu.
Pismo papeža Frančiška v nadaljevanju poudarja, da ne pričakuje, da bi posvečene osebe ohranjale pri življenju »utopije«. Vseeno pa morajo znati ustvarjati »drugačen prostor«, kjer se živi evangeljsko logiko podarjanja, bratstva, raznolikosti, medsebojne ljubezni. Biti morajo »strokovnjaki občestva«. Idealen kraj, kjer se to lahko uresniči, so prav skupnosti, katerim pripadajo. Papež Frančišek glede tega izraža tudi željo, da bi bilo leto posvečenega življenja priložnost za vedno tesnejše sodelovanje med različnimi skupnostmi na področjih sprejemanja beguncev, bližine ubogim, oznanjevanja evangelija, ustvarjalnosti katehez, navajanja na molitveno življenje.
Obzorja
V pismu, namenjenem posvečenim osebam, sveti oče ne pozablja na pomembno vlogo laikov, ki si z le-temi delijo iste ideale, duha in poslanstvo. Leto posvečenega življenja namreč zadeva celotno Cerkev. Laike papež Frančišek zato spodbuja, da bi to pobudo sprejeli s celotno »družino« in tako skupaj rastli ter odgovorili na klice Svetega Duha v današnji družbi. Sveti oče se nato obrača tudi na posvečene osebe in člane bratstev ter skupnosti drugih Cerkva. Spominja na skupno dediščino meništva in spodbuja srečanje različnih izkušenj. Ekumenizem posvečenega življenja je lahko v pomoč na bolj prostrani poti naproti edinosti med vsemi Cerkvami. Zadnja spodbuda v besedilu pa se nanaša na brate v škofovstvu. Ti naj bodo skrbni, da v svojih skupnostih podpirajo različne karizme, pomagajo naj jim pri razločevanju, blizu naj jim bodo z nežnostjo in ljubeznijo. Predvsem pa naj Božje ljudstvo učijo o vrednosti posvečenega življenja, in sicer tako, da se bosta v Cerkvi svetili njegova »lepota in svetost«.
Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.
