V ponedeljek, 11. januarja 2016, je papež Frančišek  sprejel v avdienco veleposlanike, akreditirane pri Svetem sedežu. V središču tradicionalnega srečanja, namenjenega izmenjavi novoletnih voščil, je bil papež govor, katerega vodilna nit je bila migracija.

Sveti sedež in papeževa potovanja v 2015

Na začetku govora je papež najprej izpostavil različne mednarodne sporazume, ki jih je Sveti sedež v lanskem letu podpisal ali ratificiral z nekaterimi državami, med njimi z Italijo in ZDA, z Vzhodnim Timorjem, Čadom, Palestino in Kuvajtom. Poudaril je, da »je mirno sobivanje med pripadniki različnih religij mogoče tam, kjer je priznana verska svoboda in kjer je zagotovljena dejanska možnost za sodelovanje pri izgradnji skupnega dobrega, v vzajemnem spoštovanju kulturne identitete vsakega«.

Papež je spomnil na svoja apostolska potovanja v prejšnjem letu. Najprej v Kenijo, Ugando in Srednjeafriško republiko. V slednji je odprl sveta vrata usmiljenja, da bi tako narod spodbudil, naj se ponovno poda na pot in najde razloge za dialog. Poudaril je, da se v imenu Boga ne sme ubijati: »Samo ideološka in nepravilna oblika religije lahko misli, da izvaja pravičnost v imenu Vsemogočnega, ko namenoma mori nezaščitene osebe, kakor se je to zgodilo v krvavih terorističnih napadih v preteklih mesecih v Afriki, Evropi in na Bližnjem vzhodu.«

Usmiljenje je bilo vodilna nit tudi pri vseh ostalih papeževih potovanjih lanskega leta. Spomnil je na Sarajevo in Bosno in Hercegovino, ki ima poseben pomen za Evropo in ves svet. Obiskal je tudi Bolivijo, Ekvador in Paragvaj, zatem Kubo in ZDA – glede slednjih dveh je omenil začetek ponovnega približevanja in sprave med državama. V Filadelfiji ter med potovanjem na Šrilanko in Filipine, je izpostavil pomen družine, ki je »prva in najpomembnejša šola usmiljenja«. Zatrdil je, da je družina danes »ogrožena z naraščajočimi poskusi s strani nekaterih, ki želijo redefinirati institucijo samega zakona z vidika relativizma, kulture kratkotrajnosti in odsotnosti odprtosti za življenje«.

Razlogi za migracijo in kultura odmetavanja

Večji del papeževega govora diplomatskemu zboru pa je bil posvečen migracijskim razmeram, ki so se v letu 2015 še posebej izostrile v Evropi. Kot je dejal, imamo v naših družbah veliko »zadnjih«, med temi pa so tudi migranti. Na tisoče oseb beži pred strašnimi vojnami, preganjanji in nasiljem nad človekovimi pravicami ali pred politično in družbeno nestabilnostjo. Mnogi so prisiljeni bežati pred »neizrekljivimi barbarstvi«, ki se izvajajo nad ljudmi, ali pred preganjanjem zaradi verske pripadnosti. Nekateri bežijo zaradi skrajne revščine, pri čemer je papež opozoril, da je »lakota še vedno ena od največjih ran našega sveta«. Vse to je po njegovih besedah rezultat »kulture odmetavanja«, ki ogroža človeško osebo ter moške in ženske žrtvuje idolom profita in potrošnje. Spomnil je na »prvi svetovni humanitarni vrh« ZN maja letos ter poudaril, da je »potrebno skupno delo, ki bo povsem zavrglo kulturo odmetavanja in napadanja človeškega življenja«. Opozoril je na pogosto instrumentalizacijo ljudi, ko osebe postanejo sredstvo za dosego egoističnih ciljev ali predmet političnih in strateških izračunov, pri čemer je pozval k zaustavitvi trgovine z osebami. Mnogi migranti ne bi nikoli zapustili svoje domovine, če v to ne bi bili prisiljeni. Med temi so številni kristjani, ki v zadnjih letih vedno bolj množično zapuščajo svoje države.

Da bi se ustavilo tragedije in zgradilo mir, bi se danes lahko storilo veliko, je nadaljeval papež. A to bi pomenilo pretresti utrjene navade in prakse, začenši z vprašanji, povezanimi s trgovino z orožjem, z oskrbo primarnih virov in energije, z investicijami, finančnimi politikami, z razvojno podporo in s korupcijo. Poudaril je, da je na področju migracije treba vzpostaviti srednje in dolgoročne načrte.

Migracija spodkopava temelje humanističnega duha Evrope

Ne da bi pozabil na druge »dramatične situacije«, med temi je posebej mislil na mejo med Mehiko in ZDA, pa je papež Frančišek hotel spregovoriti o migracijskih razmerah v Evropi, ki je lani doživela velik val beguncev. Zdi se, da je množično izkrcavanje na obalah stare celine »zamajalo sistem sprejemanja, ki je bil zgrajen na pepelu drugega svetovnega konflikta in ki še vedno predstavlja svetilnik človečnosti«. Pred velikimi tokovi in z njimi povezanimi problemi so se pojavila vprašanja o realni možnosti za sprejem in prilagoditev oseb, o spremembah kulturne in družbene sestave ter tudi o ponovni zastavitvi nekaterih regionalnih geopolitičnih ravnovesij. Nezanemarljiva je bojazen za varnost, še posebej zaradi nevarnosti mednarodnega terorizma. »Zdi se, da sedanji migracijski val spodkopava temelje tistega humanističnega duha, ki ga Evropa od vedno ljubi in brani,« je zatrdil papež Frančišek in poudaril, da pa si ne smemo dovoliti izgubiti vrednot in načel človečnosti, spoštovanja dostojanstva vsake osebe, subsidiarnosti in vzajemne solidarnosti. »Želim torej izpostaviti svoje prepričanje,« je zatrdil, »da Evropa, ob pomoči svoje pomembne kulturne in verske dediščine, ima sredstva za zaščito središčnega mesta človeške osebe in za vzpostavitev pravega ravnovesja med dvojno moralno dolžnostjo: ščititi pravice svojih državljanov in zagotoviti pomoč in sprejem migrantom.«

Papež je obenem izrazil svojo hvaležnost vsem, ki si prizadevajo sprejeti migrante, posebej pa navedel sosednje države s Sirijo, Libanon in Jordanijo, zatem Turčijo in Grčijo ter tudi Italijo.

Migracija nam zastavlja resno kulturno vprašanje

Pomembno je, da države pri spoprijemanju s trenutnimi migracijskimi razmerami niso puščene same. Po papeževem prepričanju je nujno začeti iskren in spoštljiv dialog med vsem državami, ki so vpete v ta problem, da bi lahko našli nove in trajne rešitve. V sedanjih okoliščinah namreč ni mogoče, da bi rešitve iskale posamezne države same, kajti »posledice izbir posameznih držav neizogibno padejo na vso mednarodno skupnost«. Bolj kot do zdaj bodo migracije predstavljale temeljni element za prihodnost sveta, odgovori nanje pa bodo lahko samo rezultat skupnega dela, ki spoštuje človeško dostojanstvo in pravice oseb. Papež je ponovno poudaril, da je v središče političnih odločitev treba postaviti osebo, človeštvo videti kot družino, ljudi pa kot brate.

Pri pristopanju k migracijskemu vprašanju se ne more opustiti kulturnih ozadij, začenši pri verski pripadnosti. Ekstremizem in fundamentalizem ne najdeta rodovitnega terena samo v instrumentalizaciji religije, ampak tudi v pomanjkanju idealov in izgubi identitete, tudi verske, ki dramatično zaznamuje t.i. Zahod, je opozoril papež. Iz te praznine raste strah, zaradi katerega vidimo drugega kot nevarnost ali sovražnika in se zapiramo vase. Migracijski pojav torej zastavlja resno kulturno vprašanje, na katerega ne moremo ne odgovoriti. »Sprejemanje je lahko ugodna priložnost za novo razumevanje in odpiranje obzorja, tako za tistega, ki je sprejet, ki ima dolžnost spoštovati vrednote, tradicije in zakone skupnosti, ki ga gosti, kot za samo skupnost, ki je poklicana ovrednotiti, koliko lahko vsak imigrant ponudi v korist vse skupnosti.« Papež je pri tem zagotovil zavzemanje Svetega sedeža na ekumenskem in medverskem področju, da bi se vzpostavil iskren in lojalen dialog, ki z vrednotenjem posebne identitete vsakega pospešuje harmonično sobivanje med vsemi družbenimi komponentami.

Premagati brezbrižnost, graditi mir

Med pomembnimi dogodki prejšnjega leta je papež izpostavil sporazum o iranskem jedrskem programu ter podnebno konferenco v Parizu. Med izzivi v letu 2016 je navedel nesoglasja na območju Perzijskega zaliva ter vojaške poskuse na Korejskem polotoku. Kot pozitivna znamenja je spomnil na mirne volitve v Srednjeafriški republiki, reševanje sporov na Cipru, preseganje konfliktov v Kolumbiji. Izrazil je upanje, da bo mednarodna skupnost dosegla politično in diplomatsko rešitev za krizo v Siriji. Izpostavil je spodbudna znamenja za dosego edinosti v Libiji. Opozoril je na posledice ekstremizma in fundamentalizma v Siriji, Libiji, Iraku in Jemnu. Izrazil je še upanje za dialog in spravo v Burundiju, Demokratični republiki Kongo in Južnem Sudanu, ter za konec konflikta v Ukrajini. Ob koncu je še izrazil željo, da bi se v tem letu pozdravile globoke rane, ki ločujejo Izraelce in Palestince. »Izziv, ki se mu med vsemi moramo najbolj posvetiti, pa je zmaga nad brezbrižnostjo, da bi skupaj gradili mir,« je še dejal papež Frančišek.

Vir: Radio Vatikan.