Papež Frančišek se je v soboto, 15. novembra, srečal s člani Združenja italijanskih katoliških zdravnikov, ki letos praznuje 70-letnico ustanovitve. Pet tisoč katoliških zdravnikov, ki so se zbrali v avli Pavla VI., je spodbudil, naj so pri izpolnjevanju svojega poslanstva dobri samarijani ter naj poleg Hipokratove prisege sledijo tudi evangeliju, kar bo morda od njih zahtevalo pogumne izbire. Poudaril je, da je »človeško življenje vedno sveto in vedno kvalitetno«.

Brez dvoma se je v današnjih dneh zaradi znanstvenega in tehničnega napredka opazno povečala možnost fizične ozdravitve. A z določenega vidika se vendarle zdi, da se je skrb za osebo zmanjšala, predvsem ko je ta trpeča, šibka in nezaščitena. Pridobitve znanosti in medicine lahko prispevajo k izboljšanju človeškega življenja v tolikšni meri, v kolikšni se ne oddaljijo od etičnih korenin teh disciplin. Zato si katoliški zdravniki tudi prizadevajo »živeti svoj poklic kot človeško in duhovno poslanstvo«, kot pravi »laiški apostolat«, so se glasile papeževe besede.

Frančišek je zatrdil, da je pozornost do človeškega življenja, predvsem do bolnikov, ostarelih in otrok, tesno povezana s poslanstvom Cerkve. Ta se namreč čuti poklicana sodelovati v razpravi, ki se nanaša na človeško življenje, ter tako predstavljati svoj predlog, utemeljen na evangeliju. Kvaliteta življenja je povezana pretežno z ekonomskimi možnostmi, blagostanjem, lepoto in uživanjem fizičnega življenja, pri čemer se pozablja na ostale življenjske razsežnosti: odnosne, duhovne in verske. V luči vere in razuma je »človeško življenje vedno sveto in vedno kvalitetno«. Kot je poudaril papež: »Ne obstaja človeško življenje, ki je bolj sveto od drugega. Vsako človeško življenje je sveto! Tudi ne obstaja človeško življenje, ki je kvalitativno pomembnejše od drugega samo na podlagi sredstev, pravic ter večjih ekonomskih in družbenih priložnosti.«

To tudi iščejo katoliški zdravniki s svojim poklicnim načinom, je nadaljeval sveti oče: »Vaše delo z besedami in zgledom pričuje, da je človeško življenje vedno sveto, veljavno in nedotakljivo, in kot takšno ga je treba ljubiti, braniti in zanj skrbeti.« Poklic katoliškega zdravnika, obogaten z duhom vere, je razlog več za sodelovanje s tistimi, ki kot kriterij svojega dela priznavajo dostojanstvo človeške osebe. »Če vas Hipokratova prisega zavezuje, da ste vedno služabniki življenja, vas evangelij usmerja onkraj: ljubiti vedno in vsakega, predvsem ko potrebuje posebne pozornosti in oskrbo,« je poudaril papež in pripomnil, da so tako počeli člani združenja vseh sedemdeset let svojega obstoja. Pri tem je zbrane spodbudil, naj s ponižnostjo in zaupanjem nadaljujejo to pot ter se trudijo slediti statutnim smotrom, ki sprejemajo nauk Cerkve na zdravstveno-moralnem področju.

Prevladujoča miselnost včasih ponuja »napačno razumevanje«: ko trdi, da splav pomeni pomoč ženski, da je evtanazija dejanje dostojanstva, da je znanstveni dosežek proizvesti otroka, ki je obravnavan kot pravica in ne dar, ki se ga sprejme; ali izkoriščanje človeškega življenja za laboratorijske poskuse, da bi se domnevno rešilo druga. Nasprotno pa je »evangeljsko sočutje tisto, ki spremlja v trenutku stiske«, pri čemer je papež kot primer navedel dobrega Samarijana, ki je videl, začutil sočutje, se približal in konkretno pomagal. »Vaše poslanstvo zdravnikov vas vsak dan postavlja v stik z mnogimi oblikami trpljenja: spodbujam vas, da sprejmete odgovornost kot dobri samarijani, na poseben način poskrbite za ostarele, bolne in prizadete. Zvestoba evangeliju življenja in spoštovanju življenja kot Božjega daru, včasih zahteva pogumne izbire, ki gredo proti toku in ki lahko privedejo tudi do ugovora vesti.«

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.