Župnijski zavod Dravlje je v sozaložništvu s Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani izdal in založil knjigo Karel Vladimir Truhlar – Pesnik, duhovnik in teolog. Knjigo je uredil doc. dr. Ivan Platovnjak DJ.
Truhlarjeva »ustvarjalna osebnost in delo sta izžarevala svežino, novost, drznost, globino. Šele iz razdalje več desetletij pa je mogoče prepoznati resnični pomen njegovih stopinj in zaslutiti še rastoče sadove. Truhlarjevo delovanje je bilo usmerjeno v evropski prostor, v slovenski domovini pa je bil Truhlar manj poznan. Zato je še toliko bolj pomembno, da ga globlje spoznavamo« (M. Bizant).
Avtorji prispevkov:
- France Pibernik,
- prof. dr. Denis Poniž,
- višji pred. dr. Lojze Bratina DJ,
- doc. dr. Marko Ivan Rupnik DJ,
- prof. dr. Mihály Szentmártoni DJ,
- doc. dr. Ivan Platovnjak DJ,
- doc. dr. Igor Bahovec,
- prof. dr. Rafko Valenčič,
- akad. prof. dr. Janez Juhant
Vladimir Truhlar se je rodil 3. septembra 1912 v Gorici, osnovno šolo je obiskoval na Jesenicah, kamor se je družina preselila, klasično gimnazijo je končal v Ljubljani in se na to vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Študij filozofije je nadaljeval na Gregoriani v Rimu in ga končal z magisterijem. Na Gregoriani je študiral tudi teologijo in doktoriral z disertacijo Der Vergöttlichungsprozess bei Vladimir Solowjwew. V tem času je bil 29. oktobra 1939 v Rimu posvečen za duhovnika.
V letih med 1941in 1945 je bil spiritual v škofijskem velikem semenišču v Ljubljani, v letih 1945 in 1946 spiritual in profesor dogmatične in duhovne teologije v Pragli (Padova) v Italiji, 18. novembra 1946 pa je v Feldkirchnu v Nemčiji vstopil k jezuitom. Po noviciatu v Pullachu pri Münchnu so ga poklicali v Rim na Gregoriano, kjer je bil od leta 1949 do 1974 profesor duhovne teologije. Po vrnitvi v Slovenijo leta 1974 se je posvetil teološki refleksiji slovenske literature. Zadnje mesece svojega življenja je preživel v Lengmoosu na Tirolskem, kjer je umrl 4. januarja 1977.
Truhlarjevo najbolj ustvarjalno obdobje so bila leta njegove profesure na Gregoriani. Bil je med pobudniki in ustanovitelji Inštituta za duhovnost na Papeški univerzi Gregoriana, ki je začel delovati leta 1958. Veliko je pisal in svoja duhovno-teološka dela v več jezikih objavljal v knjigah in evropskih strokovnih revijah. Njegovemu delu je dal pomemben pečat drugi vatikanski cerkveni zbor. S svojimi spisi se je vključil v koncilsko prenovo tudi v Cerkvi na Slovenskem, kjer pa je zaradi svoje naprednosti in kritičnega duha doživel zavrnitve. Njegov poskus aktivnega vstopa v kulturo z interperacijo duhovnih razsežnosti – doživljanja absolutnega v slovenskem leposlovju je prav tako naletel na ovire in zavračanja. Jeseni 1976 se je resigniran umaknil v tujino, kjer je kmalu za tem umrl.
Več informacij je na voljo na priloženi povezavi.
