V nedeljo, 21. septembra, se je na slovesnosti nedelje svetniških kandidatov v novomeški stolnici zbralo okrog 65 duhovnikov, 6 škofov in velika množica vernikov. Molili so za beatifikacijo svetniških kandidatov ljubljanske metropolije in za nove duhovne poklice. Škof Glavan je ob tej priložnosti sprejel med pripravnike za diakonat in prezbiterat 4 novomeške bogoslovce 5 letnika.

Nagovor novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana

Spoštovani sobratje v škofovski in duhovniški službi, spoštovani višji redovni predstojniki in redovnice,dragi kandidati, ki boste sprejeti med pripravnike za diakonat: Matej, Boštjan, Štefan in Roman, dragi bogoslovci, spoštovani starši, bratje, sestre in drugi sorodniki kandidatov, dragi molilci za duhovne poklice, dragi bratje in sestre!

Božja Beseda današnje 25. nedelje med letom je kar primerna za dogodke, ki jih obhajamo; za nedeljo svetniških kandidatov in za dan molitve za duhovne poklice ter sprejem kandidatov naše škofije za diakonat in prezbiterat.

Vsi svetniški kandidati so bili navdušeni vzgojitelji, pospeševalci in molilci za nove duhovne poklice. Škof Baraga iz daljnih severnoameriških indijanskih misijonov ob Velikih jezerih je moledoval in vabil iz Slovenije in drugih Avstrijskih dežel nove misijonarje. Nadškof Vovk v velikem pomanjkanju duhovnikov po 2. svetovni vojni ni zamudil nobene priložnosti, da je navduševal za nove duhovne poklice in se je vsakega novomašnika, ki ga je posvetil, otroško veselil.

Misijonar Majcen, ta kitajski in vietnamski don Bosco, je bil vzgojitelj mnogih duhovnikov in so ga klicali kar patriarh. Prof. dr. Strle, ta asketski profesor mnogih generacij duhovnikov, veliki trpin, vnet spovednik, je z velikim zanimanjem, včasih tudi s skrbjo, spremljal mnoge duhovnike.

Da ne govorim o škofu Gnidovcu, kateremu je posebej posvečena današnja nedelja svetniških kandidatov. On je kot direktor škofovih zavodov vzgojil veliko duhovnikov in mnogo drugih slovenskih izobražencev. Njegov dijak je bil tudi poznejši škof Anton Vovk, eden od naših svetniških kandidatov. Duhovnike je vzgajal tudi kot podravnatelj bogoslovcev Misijonske družbe, kot ravnatelj notranjega semenišča in noviciata MD. Pozneje, kot skopsko-prizrenski škof je ustanovil in z očetovsko skrbjo bdel nad malim semeniščem. Večkrat je kar beračil za duhovnike, ki mu jih je primanjkovalo. Vsak škof se lahko ob bolečini in skrbi zaradi pomanjkanja duhovnikov obrne nanj in bo našel priprošnjika.

Vsem svetniškim kandidatom je bil Kristus, kot pravi apostol Pavel v današnjem berilu, življenje, smrt pa dobiček in dokončanje bogatega in vzornega življenja polnega raznovrstnih sadov in herojskih kreposti. Za vse lahko rečemo, da njihove misli niso bile misli po logiki tega sveta in da so bila njihova pota daleč od posvetnih in v ta svet zagledanih ljudi.

Dragi bogoslovci!

V naših svetniških kandidatih imate vzvišen zgled:

- Škof Baraga, prvi škof Marquettske škofije, zgled nadčloveških naporov v skrajnem uboštvu, a vendar je bil srečen duhovnik.  Neki italijanski misijonar je Baraga obiskal v neki preprosti kolibi na misijonski postojanki, v kateri je moral ob nalivih ob molitvi razpeti celo dežnik. Zapisal je: Baraga sem našel srečnega kot v raju.

- Majcen, zgled neomajnosti, neustrašenosti tudi v časih preganjanj, a z veliko ljubeznijo do ljudi, za katere se je žrtvoval.

- Škof Vovk, zgled veselega, ponižnega sprejemanja ponižanj, trpljenja, celo mučenj in v prenašanju posledic zažiga tu v Novem mestu.

- Prof. Strle, vzor pridnosti, ki gotovo ne bo dajal odgovora za nobeno izgubljeno uro, ki je ne bi uporabil za študij, molitev, pisanje ali za spovednico.

- Škof Gnidovec sveti vsem duhovnikom kot neutrudni častilec Svetega Rešnjega Telesa, neutrudni usmiljeni Samarijan za ranjene vojake v 1. svet. vojni. V Škofovih zavodih, ki so postali bolnica, se je učil celo madžarskega jezika, da je lahko spovedoval in tolažil ranjence v jeziku vseh tedanjih avstroogrskih narodov. Bil je skrbni oče duhovnikov, strog in skromen do sebe, a mil in odpuščajoč do drugih, čeprav je znal biti tudi odločen, ko je šlo za pravice Cerkve ali zapostavljenih narodnih manjšin.

Gnidovčev sloves svetništva se je začel že v dijaških letih – gimnazijskih in pozneje semeniških. Sošolec Ivan Mihelčič je pričal, da je že kot dijak pridno študiral, se vestno držal reda, ki so ga zahtevale gospodinje, pri katerih so mladi dijaki stanovali. Janko Mlakar, sošolec iz bogoslovja, je trdil, da so sošolci že v semenišču v njem videli slovenskega sv. Alojzija. Tudi ko je bil kaplan na župnijah so ga klicali tako. Pri maševanju so vsi takoj opazili njegovo izredno zbranost. V Škofovih zavodih so se nekaterim dijakom včasih zdele njegove izredne duhovne zahteve previsoke. Profesorji in prefekti so ga opravičevali: »To je svetnik, pa želi, da bi tudi vi svetniško živeli.« A vse, kar je delal in učil, je bilo zelo naravno in neprisiljeno.

Njegov zgled nesebičnega duhovniškega življenja, vztrajnega molilca in njegova svetost, ki jo je v zavodu izžareval, je po pričevanju nekdanjih zavodarjev mnogim brez vsiljevanja in celo brez besed pokazala pot v duhovniški poklic. Ko je že kot ugleden ravnatelj zavoda in profesor latinščine vstopil v noviciat Misijonske družbe, so vsi občudovali njegovo izredno ponižnost.

Pozneje kot škof v škofiji, ki je bila v primeri s slovenskimi zelo uboga, se je odlikoval, da je iskal in obiskoval družine, raztresene po širnih hribih in dolinah. S pastoralnimi obiski je iskal in spodbujal tudi nove duhovne poklice in zanje v molitvi ure in ure trkal na Božje Srce.

Oznanjal je ne le z gorečo besedo. Ljudi je nagovarjal že s svojo osebno skromnostjo. Njegova osebnost je bila že sama najboljša pridiga. Zato so se verniki lahko obračali nanj v vseh zadevah kot otroci k svojemu očetu.

Doživljal pa je tudi križe in razočaranja. Bolel ga je zlasti neuspeh pri skrivnih katoličanih, ki so še iz dolge turške dobe doma sicer molili in živeli kot kristjani, na zunaj pa so se kazali kot muslimani. Bolela ga je tudi needinost med albanskimi in duhovniki drugih narodnosti.

Kljub pastoralni in duhovni usmerjenosti pa je tudi gradil zelo veliko cerkva, župnišč, samostanov. Sam skromen in ubog se za te namene ni sramoval niti beračiti po Sloveniji in Ameriki in drugod. Nekoč je v sproščenem razgovoru z duhovniki dejal: »Ko duhovnik umre, ne sme imeti ne greha, ne denarja in ne dolgov.« Msgr. Zakrajšek, eden najzvestejših spremljevalcev mu je ponagajal, in ga ob tem vprašal, kaj misli o sebi. In na pol v šali je odgovoril: »Za prvo stvar bi morda še šlo, za drugo sem siguren – denarja nimam, za tretjo me skrbi. Ne smem še umreti, ker imam še nekaj dolgov.« Danes se veliko govori o ubogi Cerkvi za uboge. Gnidovec ni bil ubog le po sili razmer. On bi hotel biti ubog, tudi če bi živel sredi premožnih ljudi.

Dragi kandidati za diakonat in prezbiterat: Matej, Boštjan, Štefan in Roman! V škofu Gnidovcu, našem dolenjskem rojaku, imate velik in svetniški vzor in lik svetega duhovnika. Danes bi tudi škof Gnidovec še v nekaterih stvareh drugače ravnal. A v gorečnosti za duše, v skromnosti, v popolni predanosti ga lahko posnemamo tudi v našem času. Svetništvo je nesmrtno.

Ne le njegovo življenje, tudi Mati Terezija je pričevala za Gnidovčevo svetništvo takole: »Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: ’V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju. Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika.«

Dragi kandidati za sveti red: če hočete biti v življenju sečni, če boste želeli, da bi vam v duhovnem poklicu še kdo od mladih sledil, naj tudi vam bo Jezus vse v vašem življenju.

Amen.