V zadnjih treh letih je Filip Terčelj pogosto in živo prisoten med nami. Je naš sopotnik. Kot, da je vstal od mrtvih in nam spet pridiga, nas uči in spodbuja. Včasih dviga prah in razburja, za nekatere je to že moteče, večinoma pa je prisoten kot talna voda, ki se je ne vidi, a omogoča rast.

V februarju 2010 je ga. Marija Pegan organizirala in vodila simpozij ter uredila zbornik. Na veliko soboto istega leta smo duhovniki vipavske dekanije podpisali pobudo za začetek postopka za Terčeljevo beatifikacijo in jo izročili takratnemu koprskemu ordinariju Metodu Pirihu. Dne 25. aprila istega leta je bil v Šturjah odkrit in blagoslovljen Terčeljev spomenik. Škof Metod Pirih je za postulatorja imenoval dr. Primoža Krečiča. V Vipavski dekaniji je bil ustanovljen Terčeljev odbor. Od takrat se redno, vsako leto vrstijo spominske maše ob obletnicah njegovega rojstva in smrti v Šturjah in tudi v Davči. Redno poteka Terčeljeva pot – peš romanja iz različnih smeri do gozdne jase na Kovku, kjer je bila ob začetkih fašističnega nasilja, 12. junija 1922, maša na prostem. Tudi Terčeljevi shodi v oktobru, ko se zberemo v božjepotni cerkvi Matere Božje, Tolažnice žalostnih, v Logu pri Vipavi, so postali tradicionalni. Poleg tega mnogi romajo na Terčeljev grob v Davčo. Gibanje Pot, ki organizira duhovne tedne v Stržišču je poskrbelo, da so v preteklih letih mladi romali na Terčeljev grob in na kraj mučeništva, kjer so obhajali evharistijo. Mnogi redno molijo za Terčeljevo beatifikacijo.

Od takrat, ko je Ognjišče izdalo knjižico o Terčelju, ki jo je napisal Marijan Brecelj (1992), je Petra Vnuk o Filipu Terčelju napisala diplomsko nalogo, Silvester Fabijan in Nadja Ušaj Pregeljc pa sta ob znanstvenem preučevanju Filipa Terčelja magistrirala. Upajmo, da se kdo odloči tudi za doktorat. Življenje Filipa Terčelja preučujejo zgodovinarji kot so dr. France Dolinar in Jože Dežman. Sam sem opravil nekaj pogovorov o okoliščinah Terčeljeve smrti, pri tem pa mi je zvesto stal ob strani g. Anton Sedej, ki je te pogovore tudi zvočno registriral.

Dne 19. maja 2011 sem predstavil Filipa Terčelja v Bologni na vsedržavnem srečanju srednješolcev, ki so sodelovali na nacionalnem natečaju iz zgodovine z naslovom Uomini Liberi. Giusti e protagonisti del dissenso. Vite e destini tra Est ed Ovest. Natečaj v okviru vzgoje za državljanstvo je podprl tudi Evropski parlament. Udeležilo se ga je okoli 200 dijakov iz vse Italije. Prof. zgodovine znanstvenega liceja Enrico Fermi iz Bologne, ga. Antonia Grasselli se je odločila, da od 14. do 17. marca 2013 v Slovenijo pripelje cel avtobus dijakov, ki so na meji med Italijo in Slovenijo od blizu spoznavali zgodovinsko obdobje od leta 1918 do konca druge svetovne vojne. Med bogatim programom, ki se je odvijal v Gorici, Trstu, na Krasu, v Vipavski dolini in Ljubljani, so italijanskim vrstnikom Filipa Terčelja pod vodstvom prof. Jerneja Vidmarja predstavili dijaki Škofijske gimnazije Vipava, ki so bili nato vabljeni še v Bologno, kjer so svojo raziskovalno nalogo o Filipu Terčelju predstavili širšemu krogu poslušalcev.

Posebno veselje nas je preplavilo, ko je sredi oktobra 2011 pri italijanski katoliški založbi San Paolo izšel prevod romana Alojza Rebule Nokturno za Primorsko (Notturno sul Isonzo), ki je sicer v slovenščini izšel leta 2004. Kot je znano, je pisatelj v osebi Florjana Burnika, na literarni način upodobil lik Filipa Terčelja. Dne 11. februarja 2012, pa je vatikanski dnevnik Osservatore Romano objavil obširno recenzijo o italijanskem prevodu romana, ki jo je napisal znani kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo. Naslov recenzije je Vocazione di un servo inutile (Poklic nekoristnega služabnika). Navidezno je ta služabnik nekoristen, v resnici pa je to njegov poklic, pojasni kardinal Ravasi, ki začne svojo recenzijo s citatom don Raimonda Vialeja: »…če duhovnik nima sovražnikov, ni duhovnik…«. Saj je Jezus sam znamenje, ki mu mnogi nasprotujejo. Kardinal Ravasi v svojem prispevku nakaže tudi zgodovinska ozadja romana, izrecno omeni Filipa Terčelja, tri diktature, razmišlja o dramatični vlogi duhovnikov na Primorskem. Zraven pa je fotografija Terčeljevega spomenika v Šturjah.

To je nekaj utrinkov, ki jih je registriral moj spomin in zapisi. Gotovo je teh srečanj s Terčeljem še veliko več.

Čeprav je Terčelj po zaslugi Alojza Rebule, prevajalke Martine Clerici, založbe, urednikov in kardinala Franca Rodeta, prišel do Vatikana, pa je potrebno ponižno priznati, da proces za njegovo beatifikacijo še vedno poteka na škofijski ravni. Njegovega življenja še nismo dovolj raziskali, da bi bili moralno prepričani, da je zadeva zrela za postopek na Kongregaciji za zadeve svetnikov v Rimu. Postulator dr. Primož Krečič zato načrtuje zgodovinski simpozij o Filipu Terčelju, kjer bodo zgodovinarji skušali osvetliti nekatera problematična vprašanja v zvezi z življenjskimi odločitvami Filipa Terčelja. Vprašanja hudičevega advokata so že postavljena in se je potrebno z njimi resno soočiti. Na tem mestu pozivam vse, ki se čutite za to poklicani, da v tem soočenju sodelujete.

Duhovniki na Primorskem so bili, potem, ko je več kot četrtina slovenskega etničnega ozemlja z Rapalsko mejo, dne 12. novembra 1920 prišla pod Italijo, prvi antifašisti v Evropi, saj so se zavzeli za temeljne naravne pravice naroda in se pri tem upirali politiki, ki je ogrožala dostojanstvo človeka. Skupaj s Hrvaškimi duhovniki so se organizirali v Zbor svečenikov sv. Pavla ter bili vključeni v tajno organizacijo Krščansko socialne organizacije. Ko je fašizem prihajal na oblast, so poskrbeli za analizo fašizma in se mu zoperstavili. Natančno so ugotovili, da fašistična stranka ni katoliška, temveč zlorablja Katoliško Cerkev v nacionalistične namene. Filip Terčelj je bil v vodstvu tajne Krščansko socialne organizacije (KSO), član vrhovnega sveta, ki je štel okoli 50 zanesljivih in preverjenih članov. KSO je imela tudi učinkovito vohunsko mrežo, ki naj bi segala celo v Vatikan in prišla do informacij o zamenjavi goriškega nadškofa Sedeja. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je iz arhivov razvidno, da se italijanskim fašističnim oblastem niti sanjalo ni, s kom imajo opraviti in niso vedeli, kako dobro je KSO organizirana, kako ima razpredene mednarodne zveze in celo finančna sredstva za podkupnine. Tajna KSO v katero so bili vključeni primorski duhovniki, je sprožila široko akcijo. Jugoslovanska škofovska konferenca je javno protestirala proti ravnanju Italije glede manjšin v Julijski krajini, zagrebški nadškof Antun Bauer pa je v pastirskem pismu leta 1931 pozval k molitvi za preganjano manjšino v Julijski krajini, kar je odmevalo v svetovnem tisku. Priznanje za obrambo svoboščin manjšin, ki so se borile proti fašističnemu zatiranju, so mnogo pozneje, javno izrekle mnoge ugledne osebnosti, tudi politiki v italijanskem parlamentu. Eno izmed vprašanj hudičevega advokata v zvezi s svetništvom Filipa Terčelja se glasi: je ta boj, upor in protest, ki je bil vsekakor upravičen, izviral iz vere, ljubezni in prizadevanja za božjo pravičnost, iz hrepenenja po očiščenju, spravi in solidarnosti? Ali pa je bila gonilna sila delovanja primorskih duhovnikov, tajne krščansko socialne organizacije in v našem primeru Filipa Terčelja, sovraštvo do Italije in Italijanov? Je bil Filip Terčelj terorist, vohun in nasilnež, ali pa je bil morda le sopotnik borcev, ki so se odločali tako, kot so se, pri tem pa jih je pozival k treznosti, k uporu, ki ne temelji na sovraštvu in nepotrebnih žrtvah na eni ali drugi strani? Sam je zapisal: »Radi izpolnjujte javni red. Ne dajte se motiti od hujskačev zoper državno oblast. Pokorni bodite oblasti v vseh rečeh, ki niso v nasprotju z Božjim zakonom«. Je Terčelj pozneje sam ravnal drugače, kot je učil? Če se je to zgodilo, je zelo človeško. Mar ni vendarle res to, kar menijo ugledni slovenski zgodovinarji, ko ocenjujejo, da je mnenje Rudolfa Klinca o primorskih duhovnikih pristransko in napačno? Ti zgodovinarji menijo, da so bili primorski duhovniki uporniki, da do države niso bili lojalni in do oblasti niso bili spoštljivi.

Na to težko vprašanje inteligentnega hudičevega advokata lahko vsekakor odgovorimo tako: tudi, če se je Terčelj zapletel v organiziran upor proti fašizmu, ki je presegel za duhovnika dopustno mejo in je verjetno tudi sam doživljal notranja nasprotja, pa je dejstvo, da se je v času svojega življenja zavzemal za dostojanstvo vsakega človeka, tudi za ljudi, ki so pripadali krščanstvu nasprotnim ideološkim tokovom, kot kurat se je zavzemal za bolnike v psihiatrični bolnišnici, še posebej so mu bili pri srcu mladi. Po vojni se je zavzel za domačine iz Sorice in okoliških vasi, ki so jih komunistične oblasti, tik pred božičem leta 1945 aretirale in odpeljale neznano kam, ker so bili njihovi priimki nemški in so med vojno po sili razmer vsaj formalno, morda pa tudi dejansko, sodelovali z Gestapom. Boriti se za spoštovanje človeškega dostojanstva sodelavcev okupatorja in za spoštovanje idejnih nasprotnikov, zmorejo le svetniki. Ob teh vprašanjih je na tehtnici vse: je bil Filip Terčelj hladnokrven in brezčuten nacionalist, ali pa je največji slovenski svetnik? Razlog, ki opravičuje naša prizadevanja za beatifikacijo Filipa Terčelja je tudi dejstvo, da je umrl nasilne smrti. Ustno izročilo pravi, da sta Filip Terčelj in Franc Krašna, ko sta bila zaprta pri Brelihu, glasno molila. Eden izmed likvidatorjev pa naj bi pod vplivom alkohola v gostilni govoril: »Bolj kot smo ju tolkli po glavi, bolj sta molila«. Žal so tisti, ki so takrat to slišali, že med rajnimi.

Vsekakor je dešifriranje krivic, soočanje s hegemonistično miselnostjo časa, prijava tistih, ki so krivi za zatiranje sirot, vdov in tujcev, ter presojanje konkretne situacije, temelj nove evangelizacije in znamenje svetništva. Presojanja, ki je temeljna človekova dolžnost, ne smemo zamenjati z obsojanjem. Nova evangelizacija ni možna brez presojanja okoliščin v katerih se nahajamo, bodisi da gre za vprašanje na globalni ali lokalni ravni, ali pa za dogajanje znotraj Cerkve. Končno je bil tudi Jezus obsojen zato, ker je bil kritik verske manipulacije in ker so verski voditelji njegovega naroda bili prepričani, da posedujejo resnico. V tem kontekstu lahko bolje razumemo citat kardinala Ravasija »…če duhovnik nima sovražnikov, ni duhovnik…«. Žal je možno upravičen boj zlorabiti v druge namene. Po mnenju vedno več zgodovinarjev je bila Komunistična partija največji kolaborator okupatorja, poleg tega pa je narodno osvobodilni boj zlorabila za revolucijo. To potrjuje tudi likvidacija Filipa Terčelja. Tu je komunizem dokazal svojo najtemnejšo stran: moril je tiste, ki so za narod naredili največ in jih razglasil za izdajalce. Primorci pa smo bili in smo še vedno v marsičem naivni. Tudi danes se dogaja nekaj podobnega. Manipulacija z organiziranjem protestov, ki ima za cilj zrušitev aktualne vlade, je nesprejemljiva. To pa ne pomeni, da dejstvo manipulacije protestov že opravičuje sedanjo vlado in je v naši državi vse v najlepšem redu. Upor in protest proti zlorabam in krivicam v naši družbi je upravičen! Aktualna vlada, poslanci, sodniki in vsi mi smo dolžni poskrbeti za temeljito spremembo zakonodaje, če je potrebno pa tudi Ustave, ter za izvajanje in upoštevanje teh norm. Terčelj pravi: »Kristusova zapoved ljubezni do bližnjega zahteva, da se bolne socialne zahteve do bližnjega uredijo,…, da postane človek brat človeku«. Povsem prepričani smo lahko, da brez prispevka civilne družbe, brez kritičnega razmišljanja in dialoga o družbenih vprašanjih, sprememb na bolje ne bo. Filip Terčelj je naš kažipot in priprošnjik! Brez preventivnega delovanja nas čaka nova revolucija in nato kurativa. Prav hitro se lahko zgodi, da bomo tudi mi deležni tragične usode Filipa Terčelja. Pri tem razmišljanju ne gre za to, da ne bi upoštevali dejstev. Dejstvo je, da je Tito zmagal in je večina Primorske prišla pod Jugoslavijo, dejstvo je, da smo živeli v SFRJ, dejstvo je da je večina Istre danes pripada Hrvaški … Upoštevanje dejstev pa ne izključuje razmišljanja o okoliščinah in odločitvah, ki so ta dejstva omogočila. Ravno v razumevanju okoliščin in duhovnega stanja v naši družbi je danes razlog za upanje, pa tudi za strah. Naša prihodnost je odvisna od upoštevanja načrta, ki ga ima z nami Bog; od naših odločitev v okviru danih okoliščin. Zreli smo, ko zmoremo živeti Evangelij v tistih okoliščinah v katerih smo se znašli. Resničen problem niso okoliščine temveč mi; naša nezrelost in nedoslednost. Naše odločitve so odvisne od naše vere, znanja, čustev in duhovnega stanja; od našega samozavedanja. Se tisti, ki trdijo, da je potrebno na zgodovino pozabiti, da resnica o preteklosti ni pomembna, zavedajo lepote sedanjega trenutka in čudovitih možnosti, ki jih le ta nudi? Kdaj bo postalo normalno, da se bomo kritično pogovarjali tudi o ustaški interpretaciji zgodovine, kot jo je zapisal Stjepan Srkulj? Kdaj se bomo seznanili s četniško razlago druge svetovne vojne, kot jo podaja Miloslav Samardžić in zaradi tega ne bomo razglašeni za narodne izdajalce? Bojmo se ljudi, ki so prebrali le eno knjigo! Zdi se, da tudi v Cerkvi glede notranjega dialoga nismo nad povprečjem splošnega stanja v naši družbi. Smo se pripravljeni pogovarjati o trenjih, ki so bila v Cerkvi na Slovenskem pred in med drugo svetovno vojno ter o trenjih in razhajanjih, ki so prisotna danes? To kar potrebujemo je spoštljiv dialog in priznavanje, da je resnica večja od nas, da je nimamo v posesti, temveč se ji lahko le ponižno bližamo. Kdo smo, lahko odkrijemo le v procesu dialoga. S tega vidika je že samo raziskovanje Filipa Terčelja, ne glede na to, ali bo na koncu razglašen za svetnika ali ne, pomembno početje in za nas velik blagoslov.

Ob raziskovanju okoliščin Terčeljeve smrti sem Bogu hvaležen, da sem prišel do uvida v vsaj delček duhovnega stanja našega naroda. V Davči je še po vojni aktivno delovalo več kot 10 likvidatorjev, na širšem območju Škofje Loke, pa je ta številka še veliko večja. Lahko si mislimo, kaj je to pomenilo in še vedno pomeni za vas in odnose med vaščani, če so ekipo likvidatorjev sestavljali v večini domačini, ki so morili in izseljevali svoje sosede, morda zgolj zato, da bi se polastili njihovega premoženja. Še danes med ljudmi ne more biti zaupanja. Mnogo prebivalcev je zapadlo v alkoholizem, nekateri likvidatorji so si pod težo bremena, ki jih je ne le težilo, ampak tudi žgalo, vzeli življenje. Ali nacionalni programi za preprečevanje alkoholizma in samomorov upoštevajo tudi ta dejstva? Kakšno je duhovno stanje človeka, ki mu nekdo neprestano govori, naj pozabi na zgodovino, a ta človek istočasno ve za trditve, da so med Škofjo Loko in Železniki, v soteski Podlubnik, in seveda še marsikje, še vedno neraziskana grobišča?

Z vami pa bi želel deliti še eno spoznanje, do katerega sem prišel ob raziskavah v Davči in njeni okolici in zame pomeni enega izmed vrhuncev mojega življenja. Prešinilo me je spoznanje, ki mi ga je morda izprosil Lipče, da bi lahko bil med likvidatorji tudi jaz. Kako vesel in hvaležen moram biti, da me to, vsaj doslej ni doletelo. Skušajmo se vživeti v te ljudi, ki so izvajali umore med in tudi po vojni, skušajmo razumeti, kako so stopili na to pot in kako so se počutili, ko je bilo morilske evforije konec. Kako slabotni smo in kako hitro človek lahko pristane na eni ali drugi strani. Greh pa ni le odločitev za napačne in vprašljive poteze, greh je tudi opuščanje dobrega, tudi nedejavnost kristjanov na področju politike, vzgoje, izobraževanja, ekonomije, gospodarstva, kulture. Dragi bratje in sestre, kdo izmed nas je brez greha? Vsi potrebujemo Božjega usmiljenja in Božje pravičnosti. Vsi smo poklicani tudi k molitvi za naše nasprotnike in sovražnike. Bistvo našega življenja je prizadevanje za lastno svetost. Filip Terčelj je zapisal: »Svet hoče predvsem zgleda. »Po njih sadovih jih boste spoznali«. Zato je dolžnost Cerkve, da z zgledom kaže vernikom, kako se nauk Gospodov uresniči v življenju – ne samo v skritem osebnem življenju, ampak tudi v življenju krščanske družine, naroda, v gospodarstvu, v umetnosti, v vsem javnem in zasebnem življenju.« Dragi bratje in sestre, kdo izmed nas lahko reče, da v svojem življenju dosledno uresničuje Gospodov nauk? Vprašanje vsakega izmed nas je: kako se srečujem s svojo temo? Se zavedamo svoje majhnosti in revščine? Se zavedamo skrivnosti in se ji skušamo približati, kot so se ji približali Modri z Vzhoda?

Gospod, na dnu teme s katero se srečujemo, nas čakaš Ti. Če se ne srečamo s svojo temo in pred njo bežimo, se ne moremo srečati s Teboj! Pomagaj nam, da se bomo srečali s svojo temo in uzrli tvoj obraz. Amen.

Bogdan Vidmar