Nagovor škofa Štumpfa pri sveti maši ob 70-letnici slovenske katoliške župnije v Münchnu

3.10.2015 München (Nemčija) Cerkev na Slovenskem, SŠK, Zamejci in izseljenci
msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof in odgovoren za izseljensko pastoralo pri Slovenski škofovski konferenci - Foto: Klavdija Dominko msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof in odgovoren za izseljensko pastoralo pri Slovenski škofovski konferenci - Foto: Klavdija Dominko

Dragi bratje in sestre!

Z velikim veseljem in globoko hvaležnostjo danes Bogu izrekamo zahvalo za 70-letni jubilej slovenske katoliške župnije v Münchnu. Papež sv. Janez XXIII. je dejal, da je župnija vodnjak na vasi. Že 70 let iz tega vodnjaka v Münchnu, za vse, ki se hočejo duhovno odžejati, izvirajo vrelci žive vode, ki je Jezus Kristus.

Pot do župnije vodi iz mnogih smeri. Eni prihajate sem tudi od daleč. Preprosto se je treba odločiti, da grem k maši ali k drugim obredom. Napor za srečanje z Bogom je tisto, kar daje vrednost. Vsaka pot ima nek cilj. Da bi prispeli na cilj, moramo dobro poznati pot. Ni enostavno prehoditi življenjsko pot. Brez Kristusa je vsaka naša pot brez pomena. Da bi lahko hodili s Kristusom potrebujemo tudi izkušene vodiče.

Danes se hočemo s hvaležnostjo spominjati tistih vrlih mož in žena slovenske katoliške župnije v Münchnu, ki so se umili v krstni vodi pri krstilniku domačih župnijskih cerkva po Sloveniji, mnogi od vas pa že tukaj v Nemčiji. Čeprav so nekateri že umrli, ne minejo in ostajajo, ne kot mrtve priče, niti ne samo v našem spominu, temveč živijo v nebesih in so zato tudi za nas učinkoviti posredniki pred Bogom.

To so bili odlični duhovniki, ki so jih pri delu podpirali odlični možje in žene. Oni so vam odprli v tej župniji izvir žive vode, ki še ni nehal teči, saj skrivnostno, tiho neopazno krepi vse vas, da lahko vztrajate v veri, da celo lahko delate za župnijo v raznih službah in opravilih, da se lahko vsak dan ponovno odločate za hojo po Jezusovih poteh. Z molitvijo, delom, darovi in mnogokrat tudi s trpljenjem služite vaši župniji.

Slišal sem, da je Mati Terezija nekemu novinarju malo pred smrtjo zaupala poseben testament. Naslovila ga je Pet riževih zrnc. Veste, da je na vzhodu riž tako pomembna hrana, kot je pri nas kruh. Prvo zrnce je tišina. In sad tišine je molitev. Drugo zrnce je molitev. In sad molitve je vera. Tretje zrnce je vera. In sad vere je ljubezen. Četrto zrnce je ljubezen. In sad ljubezni je darovanje samega sebe drugim. Peto zrnce je darovanje samega sebe drugim. In sad darovanja samega sebe drugim je mir srca. Eno zrno riža omogoča življenje drugim štirim zrncem. Štiri zrnca se razrastejo v riževa polja. Eno žitno zrno omogoča življenje drugim štirim zrncem. Štiri žitna zrnca se razrastejo v žitna polja.

V nemogočih in nečloveških razmerah taborišča v Dachau so med našimi slovenskimi interniranci trije frančiškanski patri: Klavdij Okorn, Beno Korbič in Engelhard Štucin posejali skromno zrnce vere. To zrnce vere se je s pomočjo duhovnika Franca Šeškarja, ki se jim je pridružil, ter prof. Vinka Lipovca in njegove žene Marije Schiffrer, med Slovenci, ki so bili internirani še po drugih taboriščih, vojašnicah ter po nekaterih bavarskih mestih, razraslo v druga zrnca. S prihodom dr. Janeza Zdešarja in ter dr. Branka Rozmana v München, pa so se zrnca vere razrasla v bogato polje pastoralne, kulturne in celo takšne družbene dejavnosti, ki je tudi pripomogla k osamosvojitvi in demokratizaciji matične Slovenije.

Grozovito trpljenje, ki sta mu kljubovali vera in molitev dachavskih in drugih slovenskih vernih taboriščnikov, se je prečiščevalo v ljubezen do Boga in Slovenije. Duhovniki in taboriščniki so tako svoja življenja polagali na oltar domovine in to jim je ohranjalo mir srca. Mir, ki smo ga v času komunizma tako zelo potrebovali v Sloveniji, pa ga nismo imeli. Zato so Cerkvi na Slovenskem in tudi slovenski družbi še kako prav prišla zrnca kozmopolitske modrosti iz Münchna. Župnika dr. Zdešar in dr. Rozman sta prijateljevala s slovenskim založnikom ddr. Trofenikom, ki je v Münchnu izdal ponatise za slovensko kulturo izredno pomembnih del kot so Dalmatinova Biblija, Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske, Trubarjeva Cerkovna ordninga in še druga dela.

K njima so prihajali v goste pisatelja Pavle Zidar, Edvard Kocbek, profesorja dr. Anton Trstenjak, dr. Štefan Šteiner in škof dr. Stanislav Lenič. Prišel je tudi takratni glavni tajnik Evropske škofovske konference dr. Alojzij Šuštar, ki je prav pri dr. Zdešarju sprejel odločitev, da se vrne v Slovenijo, kar pa je odločilno vplivalo na poznejša cerkvena in družbena dogajanja v Sloveniji.

Župnika dr. Zdešar in dr. Rozman, oba bivša domobranca, sta povabila na pogovor o spravi Edvarda Kocbeka. Na koncu pogovora ju je Kocbek prosil za odpuščanje: »Kajne fanta, da mi odpustita?« Vsem Slovencem so ti trije nakazali pot sprave: Iskren pogovor, priznanje napak na obeh straneh in odpuščanje.

Kaplani Valentin Vrečar, Martin Mlakar, Marjan Bečan in s. Marjana Korber, prof. Kristina Mlakar, Niki Sodja in s. Karmen Baligač, so župniku Rozmanu pomagali pri pastoralnem, socialnem, vzgojnem in administrativnem delu. Slovenska katoliška župnija v Münchnu je za mnoge Slovence po svetu in v domovini pomenila upanje. Vse to je takrat odsevalo tudi v reviji Naša luč, ki jo je dr. Rozman urejal kar 26 let. Kako neupogljivo in pokončno je ostal med Slovenci Marjan Bečan, ki je leta 1992 za župnikom Rozmanom prevzel župnijo. Gospoda Bečana niso prestrašili procesi staranja, umiranja ali pa selitve faranov v domovino. Biti z ljudmi. Ostati z ljudmi – do konca. To je pričevanje, kako Bog ostaja s svojim ljudstvom in ne odhaja.

Bog ostaja tudi v takšni Evropi, ki se je znašla v civilizacijskem krču in nima vizije za prihodnost. Odrekla se je krščanskim koreninam in vrednotam. Namesto tega nima nič. Ostala ji je praznina bivanjskega nesmisla. V to bivanjsko praznino sedaj prihajajo nam neznane množice ljudi iz Afrike in Bližnjega vzhoda. Evropa je zavrgla klice že prejšnjih papežev, naj se ne boji Kristusa in naj odpre vrata Kristusu. Zavrgla je Kristusa in se odločila za anti-kristusa, ki ustanavlja kraljestvo verske brezbrižnosti. Namesto evangelija je izbrala anti-evangelij, ki poveličuje individualistično samoodrešenje. Namesto vrednot je izbrala anti-vrednote, ki povsod uveljavljajo nemoralnost. Vrednote človečnosti so se razblinile. Na obzorju Evrope se izrisujeta propadli svetopisemski mesti Sodoma in Gomora.

Bog je Izraelce prečiščeval z eksodusi. Rimsko cesarstvo je poslal v zaton s prihodom barbarov. In kaj je ostalo na koncu? Samo Bog in tisti, ki so ostali povezani z Bogom. Vse drugo je doživelo svoj konec. Kaj bo ostalo za tradicionalno Evropo? Samo Bog in tisti, ki bodo ostali z Bogom. Vsekakor evropski prostor nikoli ne bo več takšen, kot je bil.

Sedanji župnik, msgr. Janez Pucelj, ki je leta 1997 prišel kot delegat v münchensko župnijo in je dvanajst let kot duhovni pomočnik pomagal g. Bečanu ter urejal revijo Našo luč, je leta 2009 prevzel župnijo, gospod Bečan pa se je upokojil, vendar še velikodušno pomaga pri dušnem pastirstvu. Pri administrativnih zadevah so jima pomagale tajnice Mojca Glogovčan, Barbara Poderžaj, Barbara Alič, sedaj pa pomagajo župnijski referent Slavko Kesler, Katarina Podgoršek, Christiana Gotthard in župnijska gospodinja, nekdanja misijonarka v Zambiji, prof. Kristina Mlakar. Predsednica župnijskega sveta dr. Gabrijela Gerber – Zupan župnijo zastopa v nadškofijskem svetu katoličanov in predseduje odboru za tujce. Takšno delo, ki ga pod vodstvom msgr. Puclja opravljate vsi župnijski sodelavci, nam preroško sporoča, kako so tudi sedanji časi v Božjih rokah. Zgodovina odrešenja se ne vrača v daljno preteklost, ko je še kača zavajala Adama in Evo v raju. Zgodovina odrešenja gre naprej. S peščico ljudi, ki so Kristusu zvesti, ima Bog svoje načrte. Na tem ostanku bo Bog zgradil novo skupnost verujočih. V tem je neuničljiva moč Cerkve. Civilizacije prihajajo in odhajajo, Cerkev pa ostaja. Cerkev se vedno zna vsaditi v nova ljudstva, v nove kulture, v novo prihodnost. Cerkev je neuničljiva, ker je njena Glava Kristus.

Kot škof, odgovoren za izseljensko pastoralo pri Slovenski škofovski konferenci, ves čas čutim veliko ljubezen msgr. Janeza Puclja, do Slovencev v domovini, v zamejstvu in v tujini. Msgr. Pucelj je fenomen, je karizma, je dar Cerkve na Slovenskem tudi vsem duhovnikom, ki delujejo med Slovenci po Evropi in po drugih celinah. Meni osebno je v veliko čast, da se smem šteti med učence msgr. Puclja, saj me je prav on nadvse potrpežljivo in očetovsko uvajal v naloge in delo, ki ga zahteva poslanstvo škofa za Slovence po svetu.

Gospod msgr. Janez, zahvaljujem se Vam, da kot patriarh izseljenske pastorale skupaj držite naše duhovniške vrste v Zvezi Rafael. Ljubezen Vam ne dovoli, da bi se ozirali na utrujenosti, ki so nujna posledica tako napornega dela. Za vas ni ovir, ker imate jasen cilj: Skupaj delati za nebesa. Hvala Vam za to, da Ste, kar Ste.

Današnji evangelij nam daje pomembno sporočilo. Jezus daje pogoj: biti je treba kakor treba otrok, če hočemo biti na pravi poti. Brez otrok nobena pot ne more voditi do Jezusa (prim. Mr 10, 13-14). Otroci niso nekakšen nebodigatreba, ampak so znamenje, da Bog bedi nad nami. Vsak otrok je odsev Božjega obraza v tem svetu. Otroci nas učijo ponižnosti, zaupanja, vdanosti, pa tudi nemoči. Vse to pa so poti, ki vodijo do Boga Očeta. Kot je otrok povsem odvisen od svojih staršev, da lahko preživi in napreduje v rasti, smo tudi mi povsem odvisni od Boga Očeta, da smo lahko Božji otroci. Leta pri tem niso pomembna. Vsak človek je Božji otrok.

Vidkinja iz Fatime, sestra Lucija dos Santos je leta 1980 v pismu bolonjskemu nadškofu kardinalu Carlu Caffarri zapisala, da se bo zadnja bitka med Bogom in Satanom odvijala preko zakona in družine. Z uničenjem družine Satan hoče uničiti človeštvo. Vsi krščanski zakonci in družine stopate v prve bojne vrste proti Satanu za ohranitev človeštva. Krščanski zakonci in družine ste zdravo jedro Cerkve, ki je peklenska vrata ne bodo premagala.

Boj je že dobljen s Kristusovo smrtjo in vstajenjem, vendar ta boj še traja in mi smo sedaj v tem boju. Zmaga je dobljena, preden je boj končan. To pomeni, da trpljenju in preganjanjem se ne bomo mogli ogniti. Ves svet je v rokah Boga. Bog je Gospodar sveta. Njegov prihod zahteva pripravljenost. Če komu ugaša svetilka vere, ne glejmo in ne čakajmo, da bo ugasnila. Ohraniti vero sebi in drugim, je naša prva in največja dolžnost. Od tega je odvisno, kakšna bo naša večnost; ali bo srečna in blažena ali pa bo to nesrečna večnost.

Verovati, ne pomeni ždeti in čakati, kaj bo. Verovati, tudi ne pomeni neke čustvene duhovnosti, ki beži od vsakdanjih dolžnosti. Verovati, pomeni, živeti tukaj in sedaj.

Francoski romanopisec Sulivan je zapisal lep stavek: »Edini način, kako ostanemo zvesti svoji večnosti je, da smo aktualni.« Zato se kristjan ne izgublja v spominih na lepe, pretekle čase, ni dezerter pred materialnimi danostmi.

Biti državljan v nebesih, ne pomeni, odreči se svoji človeškosti. Nismo angeli, ampak ljudje, z vsemi svojimi omejitvami in prednostmi. Velja pa tudi, da ta svet ne sme postati zid, ki bi nam zapiral pogled v končno stvarnost, h kateri vsi težimo. Naša prava prihodnost se namreč razteza onstran tega sveta in tega časa.

Biti moramo pričevalci drugačnega sveta, drugačnih vrednot, drugačnih idealov, ki jih z imetjem, močjo, zaslužkom in kariero ni mogoče opredeliti. Biti čuječ, ne pomeni, odločati se med nebom in zemljo. Dovoliti moramo, da nebo posije s svojimi žarki na to zemljo, da so lahko stvari jasnejše, naše odločitve bolj razsvetljene, naše poti manj krive in bolj premišljene.

Če je edinost med verniki in župnikom, si lahko župnija obeta Božjo naklonjenost in blagoslov. Okrog nas je vse več ljudi, ki hrepenijo po ljubezni. Iščejo kraj, kamor bi pripadali. Ko najdejo župnijo, kjer se med seboj ljubimo in skrbimo za edinost, hočejo vstopiti. Bog jim drži vrata odprta na stežaj – tukaj v Münchnu že 70 let. Ne zapirajmo in ne zaklepajmo teh vrat!

Ostanimo varuhi in skrbniki slovenske katoliške župnije v Münchnu, da se bodo tudi prihodnji rodovi s ponosom spominjali nas, ko bomo že v družbi škofa Antona Martina Slomška, mučenca Lojzeta Grozdeta, drinskih mučenk, naših Božjih služabnikov in služabnic, pričevalnega škofa Gregorija Rožmana, ter mnogih svetnikov in tudi vernih, dobrih in plemenitih faranov slovenske katoliške župnije v Münchnu! Naj tudi prihodnji rod mladih živi iz korenin naše vere!

Devica Marija, Kraljica Slovencev naj vas varuje in prosi pri Bogu za obstoj in razcvet vaših družin in te župnijske skupnosti. Bog živi še na mnoga leta slovensko katoliško župnijo v Münchnu!

Amen.

 

msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof in odgovoren za izseljensko pastoralo pri Slovenski škofovski konferenci