Sestre in bratje v Kristusu !

Poslušali smo božični evangelij, ki Jezusovo rojstvo, njegov skrivnosten prihod na ta svet postavi v določen prostor in čas. Evangelist Luka z natančnostjo zgodovinarja poroča: »Tisti čas je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. Šla sta tudi Jožef in Marija iz Galileje v Davidovo mesto Betlehem. Ko sta bila tam, se je dopolnil čas poroda. In rodila je sina prvorojenca in ga položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču« (prim. Lk 2,1-7). Ti zgodovinski podatki so važni, niso pa najvažnejši. Najvažnejše je tisto, kar so naredili pastirji, ki so na angelsko sporočilo odhiteli v Betlehem, kjer jih je obsijala Gospodova svetloba (prim. Lk 2,15-16).

1. Naj v tej milostni noči tudi nas obsije nebeška svetloba, kakor je obsijala pastirje v prvi božični noči, da bomo tudi mi zaslišali in vstopili v radostno sporočilo božične noči: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki je za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2, 10-11). In svetonočno bogoslužje, to oznanilo, ta dogodek iz preteklosti postavlja v sedanjost in omogoča, da to sporočilo nagovarja ljudi našega časa in najprej nas, ki smo tukaj zbrani. Kako je to mogoče?

Jezus je postavil posebna znamenja svoje navzočnosti med nami. To so sveti zakramenti, sveta znamenja njegove navzočnosti, ki tistemu, ki veruje, omogočajo, da isti Kristus, ki je v sveti betlehemski noči prišel med nas, isti Kristus, ki je zbiral okrog sebe svoje učence in jim oznanjal evangelij, isti Kristus, ki je nekoč v Palestini hodil okrog in dobrote delil (prim. Apd 10,38); isti Kristus tudi danes uresničuje svoje delo odrešenja sredi med nami, v moči njegovega naročila: »To delajte v moj spomin…« (prim. 1 Kor 11,24)… in zagotovila »ne bojte se, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta…« (prim. Mt, 28,20).

V moči tega Jezusovega naročila, ki ga je Jezus dal učencem pri zadnji večerji, v moči njegovega zagotovila, da ostane z nami vse dni do konca sveta, smo tudi mi sedaj zbrani pri svetonočnem bogoslužju in v veri v Jezusa podoživljamo njegovo rojstvo, njegovo božično skrivnost, ki ima čisto določene zgodovinske okvire, kot smo slišali božičnem evangeliju.

2. Ta luč, ta svetloba iz Betlehema, na poseben način sije na vesoljno Cerkev, ki ima to nalogo, da nadaljuje in ponavzočuje Jezusovo delo odrešenja, med »že in še ne« Božje odrešitvene zgodovine, to se pravi: Božje kraljestvo je že tu, to je naše veselje. Ni pa še v polnosti uresničeno. To je naša naloga. Cerkev v Evropi in tudi po nekaterih drugih deželah se že nekaj let sooča s procesom razkristjanjevanja, to se pravi z načinom življenja, kakor da Boga ni. Vprašanje je zelo zapleteno, ker se tu soočamo z mnogoterimi družbenimi in duhovnimi tokovi, ki soustvarjajo okolje, ki veri ni naklonjena.

Eden izmed odgovorov na ta vprašanja je nova evangelizacija, ki obsega prizadevanja Cerkve, da tudi v tej »duhovni puščavi« v moči Sv. Duha odkriva »sledove razodetja« in »semena Božje Besede«, ki obetajo duhovno pomlad in vabijo k novemu začetku.

K temu novemu začetku vabi tudi letošnje obhajanje božičnega praznika, ko smo, kakor pastirji v betlehemski noči, tudi mi povabljeni, da vstopimo v luč, ki prihaja.

Obhajati Božič zato pomeni vstopiti v to luč in dovoliti, da nas nagovarja, prežarja, bogati in navdihuje. Ta luč je Jezus Kristus, je njegov evangelij, njegovo veselo oznanilo, ki objema vse naše življenje. Ta luč je njegovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jas vas bom poživil. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.« (Mt 11,28-30). In kdo od nas more reči, da ne potrebuje tega miru, te duhovne moči in tolažbe, pa tudi pripravljenosti soočiti se in sprejeti radosti in bremena vsakdanjega življenja.

Jezus nas nagovarja kot nebogljen otrok v jaslicah, ki je potreben človeške bližine in pomoči. To je vabilo in izziv za vse čase, tudi za nas, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da bodo otroci zaželjeni in bodo mladi imeli varno in srečno mladost, da bodo v miru odraščali in se pripravljali na življenje.

Jezus prihaja na svet v zavetju nazareške družine, te temeljne, po naravnem in božjem pravu urejene skupnosti, ki naj zakoncem in staršem, otrokom in mladim, dedkom, babicam in drugim družinskim članom , še posebej bolnim, ostarelim in pomoči potrebnim omogoči zdrav in normalen razvoj, vsestransko pomoč in bližino ter človeka vredno življenje. Ko se vedno znova soočamo z mnogimi negativnimi vplivi in pojavi, ki ogrožajo sodobno družino in njeno vlogo in poslanstvo, smo tem bolj veseli spodbud in pomoči, ki jo družini prinaša škofovska sinoda o družini, ki je bila letos oktobra in bo še drugo leto oktobra v Rimu. Sinodalni očetje, zakonci in različni izvedenci, ki sodelujejo na tej sinodi, menijo, da so krizni pojavi, ki vznemirjajo naše družine, prehodnega značaja in jih je treba zdraviti in učinkovito pomagati, da bo družina tudi danes in jutri uresničevala svoje poslanstvo .

Sporočilo božičnega praznika je oznanilo miru, prijateljstva in sodelovanja, ki naj bogati naše medsebojne odnose v družini, v družbi v Cerkvi in v svetu. Zato pozdravljamo in po svojih močeh podpiramo vsa prizadevanja državnikov, mednarodnih ustanov in še posebej papeža Frančiška, ki ne zamudi nobene priložnosti, da je po vzoru Jezusa Kristusa glasnik miru, sprave, in sodelovanja, kakor je to pokazal tudi na svojem nedavnem obisku v evropskem parlamentu in v Turčiji.

3. Obhajati Božič, vstopiti v luč, ki sije iz Betlehema zato pomeni na novo odkrivati in zajemati luči, moči in navdiha iz studencev žive vode, iz vrelcev Božje milosti, iz virov našega krščanskega življenja, da bomo zvesteje hodili po stopinjah Jezusa Kristusa, Dobrega pastirja in Usmiljenega Samarijana, ki ni prišel na svet, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel in dal življenje v odkupnino za mnoge (prim. Mt 20,28).

Za hojo za Kristusom, v službi bratom in sestram bomo imeli veliko priložnosti v novem letu, ki je pred nami.

Zato v obnovljeni ljubezni, veselju in upanju božičnega praznika izrekam globoko zahvalo in iskrena božična voščila vsem duhovnikom, redovnikom, redovnicam, diakonom, bogoslovcem in vsem vernikom po naših župnijah, ki »prenašate težo dneva in vročino« (prim. Mt l3,12), še posebej vsem sodelavkam in sodelavcem pri delu za Božje kraljestvo. Moje božično voščilo želi biti zahvala vsem, ki imate odprte oči in čuteče srce za preizkušane in pomoči potrebne brate in sestre; še posebej se zahvalim prostovoljcem in sodelavcem župnijskih Karitas in vsem drugim cerkvenim in svetnim dobrodelnim ustanovam, ki znajo biti blizu pomoči potrebnim, pomagajo in vlivajo novo upanje.

Božično voščilo izrekam vsem bolnikom, invalidom, starejšim in vsem trpečim bratom in sestram, ki vam je Dete v jaslicah še posebej blizu v tegobah betlehemskega hlevčka in pregnanstva.

Božični mir, veselje in upanje delimo z našimi krščanskimi brati in sestrami, ki z nami obhajajo božično skrivnost; z evangeličani in s pravoslavnimi, ki isto skrivnost obhajajo 7. januarja, po starodavnem julijanskem koledarju.

Sestre in bratje v Kristusu! Naš Bog je Emanuel – Bog z nami. Tudi mi bodimo z njim; za vesele in blagoslovljene božične praznike in za srečno novo leto. To je moja želja, to je moje božično voščilo. Amen.

+ dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof
apost. adm. mariborske nadškofije