Pozdrav na začetku maše:

Drage sestre, dragi bratje v Kristusu!

»To je dan, ki ga je Gospod naredil, radujmo se in se ga veselimo« (Ps 118,24). Celjska škofija, naša krajevna Cerkev, se veseli, ko sprejema Tebe, dragi novomašnik Ivan, s posebnim veseljem in hvaležnostjo, saj si edini novomašnik ne le v celjski škofiji, ampak v celotni mariborski metropoliji; skupaj s Tvojimi šesterimi kolegi – letošnjimi slovenskimi novomašniki, ki jih tudi prisrčno pozdravljamo med nami, ... minorita p. Andreja Mohorčiča iz župnije Vrabče v koprski škofiji, ki je bil že včeraj posvečen v Logu pri Vipavi; pet pa jih je bilo posvečenih danes dopoldne ob 9. uri v ljubljanski stolnici in so zdaj med nami in to: Matevž Mehle iz župnije Mengeš, frančiškan p. Jan Cvetek iz župnije Bohinjska Bistrica, minorit p. Andrej Sotler iz župnije Radovljica, salezijanec Gašper Otrin iz župnije Domžale in lazarist Borut Pohar iz župnije Selca nad Škofjo Loko. Vsi ste nosilci dragocenega izročila in dokazujete, da nas Gospod kljub naši nezvestobi ni zapustil, ampak nam po vas razodeva svojo ljudomilost in dobrotljivost.

Zato se veselimo v Gospodu. Z nami se veselijo najprej Vaši domači, sorodniki in prijatelji; Tvoja domača župnija, dragi Ivan, Zibika, od koder prihajaš, skupaj z domačim župnikom posebej pozdravljam Tvoje domače: očeta, žal že pokojno mamo, ki nas spremlja iz nebeških višav, staro mamo, brata in sestro, rejnico Ano in sina Janka, skupaj z verniki iz župnije Zibika. Z nami se veselijo duhovniki, prijatelji, sošolci, profesorji Teološke fakultete in vzgojitelji v Bogoslovju, pozdrav g. rektorju, g. spiritualu; veselijo se tudi verniki iz župnij, kjer ste kot bogoslovci in kot diakoni usmerjali prve korake v dušnopastirsko službo.

V tem veselju in upanju, ki ga prinašajo naši novomašniki, pozdravljam vse navzoče duhovnike, redovnike (obhajamo dan posvetitve), naddekane, dekane, skupaj z generalnim vikarjem celjske škofije, diakona, in vse zbrane sestre redovnice, bogoslovce, semeniščnike, ministrante, pevke in pevce na koru, predstavnike Zbora svetovalcev, Duhovniškega sveta in predstavnike drugih škofijskih ustanov, …in vse vas zbrane vernike, med njimi še posebej apostole – člane Molitvene zveze za duhovne poklice in molivce drugih molitvenih skupin in duhovnih gibanj; vsi smo združeni v enodušni molitvi: Gospod, posveti tega /te/ izbrane(ga), da bo duhovnik po Tvojem Srcu, da bo zvesto hodil za Teboj in v vedno večji meri postajal dober pastir in usmiljeni Samarijan Božjemu ljudstvu.

Odprimo srca Božji milosti ter luči in moči Sv. Duha, ki vse prenavlja. In če naša pota niso bila vedno usklajena z Božjimi potmi in načrti, če smo kaj dobrega opustili ali morda kaj slabega storili, obžalujmo svoje grehe ter iskreno in ponižno molimo: Vsemogočnemu Bogu …

Homilija:

Dragi novomašnik Ivan, vsi navzoči novomašniki, spoštovani domači, sorodniki in prijatelji našega novomašnika, sobratje duhovniki, redovniki, diakon, redovnice, dragi bogoslovci, semeniščniki, sestre in bratje v Kristusu!

1. Duhovniško posvečenje obhajamo na slovesni praznik apostolov Petra in Pavla, ki sta na poseben način klic in vabilo na poti našega krščanskega življenja, še posebej na poti Vašega/Tvojega/ duhovniškega življenja in delovanja, dragi novomašnik/i/. Tvoje duhovniško posvečenje obhajamo v Slomškovem letu, ob 150. obletnici njegove smrti, ki nas na poseben način povezuje z blaženim škofom Slomškom, danes še posebej s Slomškom kot apostolom duhovnih poklicev, ko vemo, s kakšno vnemo in apostolsko gorečnostjo je skrbel za vzgojo in duhovno formacijo semeniščnikov, bogoslovcev in duhovnikov, že kot kaplan, kot vzgojitelj bogoslovcev v Celovcu, kot nadžupnik in kanonik in pozneje kot škof, ko je v Celju ustanovil dijaško semenišče – Maximilianum, v Mariboru – Viktorinum in pozneje 14. oktobra 1859 Visoko bogoslovno šolo, ki še danes živi in uresničuje svoje poslanstvo, ki ji ga je namenil bl. škof. Slomšek, posebej, ko je v pravilih zapisal, da se naj na tej šoli vzgajajo duhovniki, ki bodo »pii et docti« – pobožni in učeni, to se pravi, trdno usidrani v Bogu in dobro pripravljeni na svoje poslanstvo, dobri poznavalci duhovne situacije, v katero jih Gospod pošilja. Doslej še nihče ni tako kratko in jedrnato označil duhovnikove vloge in poslanstva, njegovo včlenitev v delo odrešenja, ki se v moči Jezusovega naročila »To delajte v moj spomin« (1 Kor 11,24) uresničuje med »že in še ne« Božje odrešitvene zgodovine, danes, jutri, vse dni, dokler Gospod ne pride v slavi.

2. In Ti, dragi novomašnik, in s Teboj Tvoji kolegi novomašniki danes, vstopate v to skrivnostno dogajanje. Po Tebi želi sam Jezus Kristus uresničevati delo odrešenja in posvečevati ta svet; po Tvoji molitvi, po zgledu Tvojega duhovniškega življenja in še posebej pri obhajanju zakramentov, zlasti pri obhajanju svete evharistične skrivnosti. Tu si najbliže Kristusu, ko v moči zakramenta svetega reda duhovniško službo izvršuješ v njegovi osebi – »in persona Christi« in si z njim tako globoko povezan, da bo lahko po Tebi izgovarjal besede: »To je moje telo, ki se daje za vas; to je moja kri, ki se za vas preliva (prim. Mt 26,28). V moči svetega reda bo Jezus lahko po Tebi razodeval svoje usmiljenje: »Jaz te odvežem od tvojih grehov,« (prim. Jn 20,23) in tistim, ki so zašli, vračal Božje prijateljstvo, dušni mir in pripravljenost za nov začetek in novo upanje.

Zares, bratje in sestre, duhovništvo je neprecenljiv dar in hkrati veliko zaupanje, ki ga naš Odrešenik Jezus Kristus izkazuje nam ljudem, ko nas vabi, da smo njegovi sodelavci pri tako pomembnem dogajanju, kot je odrešenje in posvečenje vsega stvarstva, pri tako pomembni nalogi, ki je ravno oznanjevanje evangelija, da bi vsi ljudje spoznali Jezusa Kristusa in imeli v njem polnost in bogastvo življenja (prim. Jn 10,10).

Vsi čutimo, da naloga presega naše človeške moči in zmožnosti; zato je tako potrebna zvestoba, predanost in povezanost z Jezusom Kristusom, ki nam vsem in danes na poseben način Tebi, dragi novomašnik, govori: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil, da greste in obrodite sad« (prim. Jn 15,16). »Pridite k meni, saj brez mene ne morete ničesar storiti« (prim. Jn 15,5). Jezus učencem nič ne prikriva. »Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove« (prim. Lk 10,3).

Naloga ni lahka. O tem je svoj čas govoril papež Pavel VI. 300 novomašnikom na trgu sv. Petra v Rimu, ko jim je zagotavljal, da niso sami, da je Gospod z njimi. Čeprav se na prvi pogled zdi, da sodobni človek Boga ne potrebuje, v resnici vedno znova doživlja duhovno izkušnjo sv. Avguština, ki je zapisal: »Zase si nas ustvaril Gospod in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi« (Izpovedi I/1). Še več. Papež Pavel VI. je nadaljeval: »Ne samo v verski brezbrižnosti, tudi v klicih sovraštva in nasprotovanja odkrivajte željo po Bogu.« Je pa res, da smo kristjani premalo prisotni v svetu, da smo premalo kvas, luč in sol zemlje (prim Mt 5,13–16).To je zapisal papež Janez Pavel II. v znameniti okrožnici Odrešenikovo poslanstvo (Redemptoris missio), kjer je rečeno, da moramo kristjani biti bolj prisotni na tako imenovanih areopagih sodobnega sveta, kjer se dogaja konkretno življenje (prim. CD 46, 37; 86). Sociologi že nekaj časa opažajo, da se »Bog vrača«, na mnogotere načine; največkrat v obliki različnih duhovnih gibanj, molitvenih skupin, preko medijev ter drugih verskih in duhovnih srečanj in prireditev.

Bog se na poseben način »vrača«, prihaja na ta svet, po Tebi, dragi novomašnik Ivan, po vas dragi novomašniki. Ta Božji prihod izraža na poseben način vaš štirikratni: »Hočem« pri obredu zakramenta mašniškega posvečenja, ko (bo)ste štirikrat odgovorili: »Hočem za teboj, Gospod; hočem, v moči Svetega Duha, zvesto opravljati duhovniško službo za blagor Božjega ljudstva; hočem zvesto obhajati svete zakramente in oznanjati Božjo besedo, ki je luč in pot življenja.«

Z Božjo pomočjo se hočemo povezovati s Kristusom in z njim tudi sebe darovati za zveličanje ljudi. Zato se bomo skupaj priporočali našim prijateljem, vzornikom in priprošnjikom, ko bomo molili litanije vseh svetnikov in poklicali tudi vaše krstne zavetnike. In danes, na poseben način apostola Petra in Pavla, ki v začetku tudi nista bila vedno zvesta Božjemu klicu. Peter je imel najboljši namen, pa je v času preizkušnje sramotno klonil, ko je pred deklo zatajil svojega Gospoda. Toda Gospodov pogled ga je rešil in ozdravil, tako da je pozneje imenitno zastopal apostolski zbor in v imenu vseh izpovedal: »Ti si Kristus, sin živega Boga« (prim. Mt 16,16) in ko je ob Jezusovem evharističnem govoru nastala kriza v apostolskem zboru in so mnogi odhajali, Peter na Jezusovo vprašanje: »Hočete oditi tudi vi?« (prim. Jn 6, 67) odgovarja: »Gospod, h komu pa naj gremo? Samo ti imaš besede večnega življenja in mi vemo, da si ti Kristus, Božji Sin (prim. Jn 6,67–69).

In Pavel, prej Savel, je tudi imel veliko težav. V zmotnem prepričanju je celo preganjal Jezusove učence, ker je mislil, da zavračajo in napačno razlagajo starozavezno postavo in preroke. Potreben je bil poseben poseg, globoko srečanje z Jezusom na poti v Damask, da je Savel postal Pavel in ga je to srečanje z Jezusom tako prevzelo, da se je ves posvetil oznanjevanju evangelija in izpovedal: »Meni je življenje Kristus; ničesar me ne bo ločilo od ljubezni Božje, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu.« (prim. Rim 8, 35).

3. Tudi ti, dragi novomašnik in s Teboj Tvoji kolegi novomašniki, ste se skrivnostno srečali z Jezusom Kristusom v letih teološkega študija, še posebej na duhovnih vajah v pripravi na današnji dan. Tako boš tudi Ti vedno globlje doživljal dar duhovništva ter z besedo, dejanji in s svojim življenjem izpovedoval: »Hvala ti, Gospod, da si me poklical. Ničesar me ne bo ločilo od ljubezni Božje, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu in v njegovi Cerkvi.« Čim globlja in čim bolj predana bo Tvoja zvestoba Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi, tem v večji meri boš prerok in glasnik novega sveta, ki ga prežarja skrivnost Gospodovega učlovečenja in odrešenja.

In na tej poti nisi sam. Kakor je rečeno za Petra, da je Cerkev zanj neprenehoma molila, ko je bil v stiski (prim. Apd 12,5), tako bo tudi Božje ljudstvo spremljalo in podpiralo vas na duhovniški poti. Tu so Tvoji domači, sorodniki in prijatelji, tu smo mi duhovniki, ki smo povezani v bratski skupnosti in v molitvah. Tu so redovniki, redovnice in množice znanih in neznanih molivk in molivcev, tu so otroci in mladi, še posebej člani različnih duhovnih gibanj in ustanov Bogu posvečenega življenja. Tu se uresničuje tista temeljna podoba Cerkve, ki jo srečamo že v apostolski dobi, ko so se Jezusovi učenci zbirali v molitvi, skupaj z Marijo, Jezusovo materjo, v pričakovanju Svetega Duha (prim. Apd 1,14).

In kakor je Slovenski evharistični kongres prav po molitvi Cerkve obrodil bogato duhovno valovanje in nam podaril blaženega Alojzija Grozdeta, mladega pričevalca vere in zvestobe Kristusu, tako naj naša skupna in zasebna molitev rojeva bogate sadove v življenju in delu naših novomašnikov in obrodi duhovno pomlad v vedno bolj perečem vprašanju duhovnih poklicev, kjer tudi izgubljamo smer in pripravljenost slediti Božjemu klicu. Vsi, ki smo tu zbrani, vemo, da Gospod tudi danes kliče fante in dekleta: »Pridi, hodi za menoj« (prim. Mt 9,9) v duhovniškem, redovniškem ali misijonarskem poklicu. In ko mladi, ki ste tukaj navzoči, zaslišite ta glas, ga nikar ne utišajte, nikar se ne izmikajte, ampak recite: »Gospod, tukaj sem, pošlji mene« (prim. Iz 6,8), kot so to storili naši novomašniki.

Pa tudi Ti, dragi novomašnik, še nisi na cilju; danes je komaj začetek. Tudi Tebe in tvoje vrstnike bo Gospod še na mnogotere načine poklical in vprašal: »Ivan, Matevž, p. Jan, p. Andrej, Gašper, Borut ali me ljubiš?« (prim. Jn 21,17). Prepričan sem, da boste vedno odgovorili, kakor nekoč apostol Peter: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim« (prim. Jn 21,19). Zaupajte, z vami, s Teboj, Ivan, je Božja Mati Marija, še posebej Tinjska Mati Božja, ki jo častite v Tvojem domačem kraju in Te je spremljala vse od rane mladosti do današnjih dni. Spremlja in podpira Te zgled in priprošnja bl. škofa A. M. Slomška, glavnega zavetnika celjske škofije, zgled sv. Eme, drugotne zavetnice naše škofije, spremlja in podpira Te naša molitev, da boš ne samo danes, ampak vedno znova na Božji klic pogumno odgovoril: »Tukaj sem! Obljubim! Gospod, hočem za teboj!« Amen.

msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof