Uvod v bogoslužje
Sobratje duhovniki, redovniki, sobrata diakona, sestre redovnice, bogoslovci, semeniščniki, dragi verniki, predstavniki Božjega ljudstva naše škofije, sestre in bratje v Kristusu!
Krizmena maša v stolnici danes na veliki četrtek, na rojstni dan duhovništva in evharistije, na viden način uresničuje skrivnost Cerkve, ko smo zbrani duhovniki, redovniki, diakoni, sestre redovnice, bogoslovci, semeniščniki in vi, dragi verniki. Vsi smo globoko povezani z duhovnimi vezmi skupnega ali krstnega duhovništva, mi duhovniki in redovniki še posebej z vezmi službenega duhovništva in redovnih obljub, vsi pa v edinosti in povezanosti s škofom. Skupaj smo povezani s svetim očetom Frančiškom, naslednikom apostola Petra, ki nas vse prijetno preseneča, ki z mladostno apostolsko gorečnostjo in pastoralno svežino usmerja prve korake v službi vesoljne Cerkve.
V tem občestvu krajevne in vesoljne Cerkve še globlje začutimo neprecenljivi dar, da smo bili maziljeni s Svetim Duhom in smo bili pri krstu – mi duhovniki in redovniki še posebej po zakramentu mašniškega posvečenja – poklicani in izvoljeni, da bi oznanjali slavna dela njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč (prim. 1 Pt 2,9).
Danes pri tej krizmeni maši blagoslavljamo krstno in bolniško olje in posvečujemo krizmo; sveta znamenja, v katerih se zrcali duhovno poslanstvo Cerkve, delo odrešenja in naša služba Bogu in bližnjemu. Odprimo srca Božji milosti, poslušajmo, kaj govori Božji Duh Cerkvi v Celju, posebej nam, sobratje duhovniki, diakoni, redovniki in sestre redovnice, ko danes obnavljamo naše duhovniške in redovniške obljube. Zahvalimo se Gospodu, da nas je poklical in obžalujmo svoje grehe, če smo kdaj opustili prvotno ljubezen (prim. Raz 2,4–7), da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.
Homilija
Sobratje duhovniki, redovniki, diakona, sestre redovnice, sestre in bratje v Kristusu!
Evangelij krizmene maše, ki smo ga poslušali, nas postavlja v Nazaret, na začetek Jezusovega javnega delovanja, ko je Jezus po svoji navadi šel v soboto v shodnico in je vstal, da bi bral (prim. Lk 4,16–21). Primerilo se je, da je bilo na vrsti mesto, kjer prerok Izaija napoveduje Odrešenika in njegovo poslanstvo, ko pravi: »Duh Vsemogočnega Gospoda je nad menoj, zato me je mazilil. Poslal me je, da oznanjam evangelij ubogim, da ozdravljam tiste, ki so potrtega srca ...« (prim. Iz 61,1). Zaprl je knjigo in oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. Tedaj jim je rekel: »Danes se je to pismo spolnilo. Ta, o katerem govori prerok, stoji pred vami« (Lk 4,21). To skrivnostno dogajanje, dragi sobratje duhovniki in redovniki, to maziljenje z Gospodovim Duhom, se je uresničilo tudi v nas, v našem življenju, ko nas je Gospod poklical in izvolil, in nas po zakramentu mašniškega posvečenja mazilil s Svetim Duhom, da bi nas poslal oznanjat evangelij ubogim, da bi po nas nadaljeval delo odrešenja, tu in sedaj, med že in še ne odrešitvene Božje zgodovine (prim. Rim 8,18–22). »To je dar in skrivnost«, je svoj čas zapisal bl. papež Janez Pavel II. v svojih spominih. To je dar in skrivnost, ki nas nagovarja, navdihuje, poživlja in krepi, vedno znova, še posebej danes na veliki četrtek, ko je rojstni dan duhovništva in evharistije; danes smo vsi, posebej mi duhovniki, redovniki, diakoni, redovnice in bogoslovci nagovorjeni, da poglobimo in utrdimo naše posvečenje, našo zavezo z Gospodom. Popolnoma se identificiramo z Njim, po Njem in v njegovem imenu ter v njegovi osebi – in persona Christi, zidamo in gradimo Božje kraljestvo.
Veliki četrtek, praznik evharistije in duhovništva pa ni le dan, ko se zahvaljujemo Bogu za dar duhovništva, ki smo ga prejeli, ampak tudi priložnost, da se zahvalimo drug drugemu. To je zame priložnost, da se kot pastir krajevne Cerkve zahvalim vam, sobratje duhovniki, redovniki, redovnice, diakoni in bogoslovci za vašo zvestobo, prijateljstvo, pripravljenost, soodgovornost in požrtvovalnost, da z združenimi močmi uresničujemo poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod. Posebej bi se rad zahvalil vsem, ki kljub starosti, bolezni in mnogokrat neurejenim razmeram zvesto vztrajate na župnijah in ste pričevalci z zgledom vašega duhovniškega življenja in dela. Zahvala gre tudi vsem, ki upravljate dve ali več župnij in skupaj s sodelavci potrpežljivo prenašate in rešujete izzive, ki jih s seboj prinaša pomanjkanje duhovnikov in duhovnih poklicev. Hvala vsem, da smo skupaj z našimi verniki varuhi in nosilci dragocenega duhovnega izročila, ki sega v antično dobo, do prvih sledov krščanstva na naših tleh, pa preko duhovnih valov srednjega in novega veka vse do našega časa, ko se skupaj z vesoljno Cerkev pogumno soočamo z znamenji časa in iščemo odgovore na vprašanja, kaj govori Duh Cerkvi v naši domovini (prim. Raz 2,11) in še posebej celjski škofiji.
Na ta vprašanja smo v naši škofiji že iskali odgovore s pastoralno prenovo škofije, posebej s pastoralnimi prioritetami oziroma s prednostnimi nalogami, ki jih obsega leto vere in še posebej s slovenskim pastoralnim načrtom Pridite in poglejte. Nosilec tega dogajanja je skupaj z duhovniki, redovniki in redovnicami vse Božje ljudstvo, posebej pa člani ŽPS, cerkveni ključarji, katehisti in katehistinje, organisti in zborovodje, pevci in pevke, animatorji in voditelji različnih skupin, sodelavci Karitas in drugi župnijski sodelavci. O teh vprašanjih bomo podrobneje govorili iz obličja v obličje na pastoralnem srečanju duhovnikov, diakonov in redovnikov, ki bo v sredo, 18. aprila 2013, ob 9.30 v Domu sv. Jožefa in vas že danes lepo vabim nanj. Za zvesto in požrtvovalno delo se vsem iskreno zahvaljujem. Veselimo se sinode škofov o novi evangelizaciji in njenih sadov, ki nas bodo vsak čas dosegli v obliki posinodalne apostolske spodbude v redakciji papeža Frančiška. To bo vir novega presenečenja in velike obogatitve pastoralne dejavnosti Cerkve, ki bo v duhu drugega vatikanskega koncila dodobra prevetrila naše pastoralne ustanove. Tako bo bolj primerno poskrbljeno za glavni namen vsega pastoralnega delovanja, ki je Božja slava in posvečenje vernikov.
Danes pri krizmeni maši blagoslavljamo krstno in bolniško olje in posvečujemo sveto krizmo ter na vso bogato pastoralno dejavnost kličemo Božji blagoslov in obilje darov Svetega Duha. V blagoslovljenih svetih oljih se namreč zrcali celotno duhovno poslanstvo in dejavnost Cerkve ter duhovno poslanstvo, moč in sijaj naše duhovniške službe.
Blagoslavljamo krstno olje, s katerim bodo zaznamovani in maziljeni novokrščenci; otroci, ki prejmejo krst po veri staršev, botrov in vsega občestva ter odrasli katehumeni, ki po ustrezni pripravi sami izpovedo vero in pripravljenost, da bodo krščansko živeli. V tem blagoslovu je obseženo vse oznanjevalno delo Cerkve: verouk in uvajanje v krščansko življenje, doma, v družini, v župniji, pri bogoslužju, v učilnici. Tu so mediji, tisk, internet in vsa druga sredstva obveščanja. Ob tem se moramo resno vprašati, kako je z našim veroukom, ki po mnogih župnijah iz objektivnih in subjektivnih razlogov na dosega svojega namena. So pa tudi župnije, kjer je dobro poskrbljeno za primerne veroučitelje in z medsebojnim dogovorom usklajujejo šolski in veroučni program.
Blagoslavljamo bolniško olje in prosimo Gospoda, naj to nebeško zdravilo varuje na telesu, duši in duhu vsakega, ki bo s tem svetim oljem maziljen. Tu je obsežena pastorala bolnikov, invalidov, starejših, trpečih in umirajočih. Tu so telesna in duhovna dela usmiljenja, Karitas, dobrodelnost in prostovoljstvo. Hvaležni smo animatorjem in sodelavcem Škofijske in župnijskih Karitas, Vincencijevim konferencam, gibanju Vera in luč in drugim. V pastorali bolnikov in starejših je še veliko odprtih vprašanj, saj na ravni škofije in župnij še zdaleč ne uresničujemo telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki sodijo k poslanstvu Cerkve in so integralni del evangelija.
Najbolj slovesna je posvetitev svete krizme, dragocenega olja, s katerim so maziljeni novokrščenci, birmanci, diakoni, novomašniki in škofje; vsi, ki se posvetijo delu za Božje kraljestvo. Posvečujemo sveto krizmo, in smo Bogu zelo hvaležni, da imamo letos v škofiji pet bogoslovcev, ki jih z veseljem pozdravljamo, saj predstavljajo tisti svetopisemski sveti ostanek (prim. Iz 10,20), ki je nosilec Božjih obljub. Naš odgovor na vse bolj zaskrbljujoče pomanjkanje duhovnih poklicev je bolj usklajeno delo in molitev za duhovne poklice. V ta namen v naši škofiji poživljamo Molitveno zvezo za duhovne poklice (MZDP) in vas prosim, da podpirate animatorje tega duhovnega gibanja, ki želijo poživiti molitev za duhovne poklice po družinah, na župnijski, dekanijski in škofijski ravni. Molitvi in duhovnim srečanjem za duhovne poklice na župnijski ravni se pridružujejo tudi srečanja po dekanijah. Letos obhajamo 50. svetovni dan molitve za duhovne poklice, kar bomo posebej naglasili v Tednu molitve za duhovne poklice pred 4. velikonočno nedeljo in na škofijskem molitvenem srečanju MZDP, ki bo letos 19. maja ob 15.00 v Marijini cerkvi v Celju. V zaupni molitvi in prepričanju, da se prilika o gorčičnem zrnu tudi danes uresničuje (prim. Mt 13,31), smo ustanovili tudi Odprto semenišče, ki goji kulturo poklicanosti, da bi tistim, ki jih Gospod kliče, pomagali odgovoriti na Božji klic.
Dobro vemo in izkušnja Cerkve v izvenevropskih deželah to potrjuje, da se svet ni ustavil, da Bog še vedno kliče, da pa je okolje večkrat zelo neprijazno in zavira rast duhovnih poklicev. Še več, zaslužni papež Benedikt XVI., ki se ga hvaležno spominjamo, je skupaj s svojimi sodelavci opozoril, da je danes veliko Samuelov, ki jih Gospod kliče, pa premalo Helijev, ki bi tistim, ki jih Gospod kliče, pomagali slediti Božjemu klicu (prim. 1 Sam 3,1–10). Tu smo vsi nagovorjeni. Mi, dragi sobratje, jaz in ti.
Krizmeno mašo velikega četrtka praznujemo ob rojstnem dnevu evharistije in duhovništva ter nove zapovedi, ki je razpoznavno znamenje Jezusovih učencev (prim. Jn 13,34–35). Vse to nas postavlja v središče Cerkve, v žarišče našega duhovniškega življenja in pastoralnega delovanja. To je luč, ki sveti. V tej luči se žal opazijo tudi nekatere sence, ki hromijo duhovni polet in življenjsko moč Cerkve ter škodijo njenemu ugledu. To omenja tudi načrt pastoralne prenove Cerkve v naši domovini, ki našteva šest ran Cerkve na Slovenskem, ki so: ranjena občestvenost, nezvestoba obljubam, duh gospodovalnosti, duh razdeljenosti, nespoštovanje poslanstva in karizem laikov in redovnikov ter prekomerna skrb za materialne dobrine (prim. PIP 31 – 39). Tu ne bomo s prstom kazali na nikogar, ne bomo obsojali, raje prižgimo luč in poslušajmo Jezusa, ki nas vabi: Pridite k meni, vi, ki se trudite ... Učite se od mene, zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako delali (prim. Mt 11,28–29).
V letošnje obhajanje velikonočnega praznika se vključujejo tudi pastoralne pobude leta vere, še posebej vabilo, da se vračamo k virom, k studencem žive vode, k vrelcem Božje milosti, ki so sveti zakramenti. Danes, na rojstni dan evharistije in duhovništva, je pred nami na poseben načini presveta evharistična skrivnost in zakrament mašniškega posvečenja.
Dragi sobratje, drage sestre in dragi bratje v Kristusu!
Lepo vas vabim, da vzamete v roke spored bogoslužja in se v duhu povrnemo v tisto uro, ko smo bili maziljeni s Svetim Duhom pri sv. krstu, pri sv. birmi in mi duhovniki in redovniki pri mašniškem posvečenju. Zbrani v Svetem Duhu obnovimo naše duhovniške in redovniške obljube ter kot pri mašniškem posvečenju znova recimo: »Tukaj sem, Gospod! Hočem, z Božjo pomočjo! Obljubim!«. Amen.
msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof
