Spoštovani bratje frančiškani, dragi bratje in sestre!
Na 6. nedeljo med letom obhajamo god Lurške Matere Božje in svetovni dan bolnikov. V župniji sv. Lenarta ste se na ta praznik pripravljali z devetdnevnico in z različnimi premišljevanji. Z današnjo sveto mašo se pridružujemo molitvam vernikom Katoliške Cerkve v priprošnji Lurški Materi Božji, naj nam pri Bogu izprosi zdravja in milosti, ki nas krepi v veri v Boga. Naj bo srednica milosti vsem trpečim, zdravim pa pomaga h krepitvi sočutja in skrbi za bolne.
Zahvaljujem se zdravstvenemu osebju in vsem, ki skrbite za bolne in ostarele v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah, domovih za ostarele, reševalcem ali svojcem, ki za bolne skrbite doma. Hvala vsem duhovnikom, še posebej v bolnišnicah, ki obiskujete bolnike in trpečim prinašate zakramente, človeško bližino in upanje. Hvala vsem, ki trpečim stojite ob strani, si zanje vzamete čas, ste sočutni in jim pomagate v stiski.
Človekovo dostojanstvo je danes še posebej na preskušnji. Človeška oseba v globaliziranem svetu, ki gleda na življenje predvsem skozi korist, izgublja svojo vrednost in zaščito. Je vedno bolj ranljiva. K temu nas opozarjajo poskusi uvajanja samomora s pomočjo ter evtanazije, ki so nedopustni ter v nasprotju s kulturo življenja, kjer ima vsako, tudi če je star ali bolan, svojo neprecenljivo vrednost.
Papež Frančišek je ob letošnjem svetovnem dnevu bolnikov[1] napisal poslanico s poudarkom na medčloveških odnosih, še posebej do bolnih in nemočnih. »Ni dobro, da je človek sam«, je izpostavil besede iz prve Mojzesove knjige Svetega pisma (2,18). Bolne poleg zdravil, izpostavi, zdravimo tudi z medosebnimi odnosi in sočutjem do njih. Ustvarjeni smo, da smo skupaj in gledamo drug na drugega.
Izkušnja zapuščenosti in samote so nekaj bolečega in nečloveškega. Tega se ljudje najbolj bojimo. To še toliko bolj velja v času ranljivosti in negotovosti, ki so pogosto posledica bolezni. Na človeka ne smemo gledati z vidika produktivnosti in učinkovitosti. Vsakdo ima pravico do zdravja in v bolezni do oskrbe.
Prva oblika oskrbe, ki je potrebna pri vsaki bolezni, sta sočutje in ljubeča bližina, poudari papež. Skrbeti za bolne pomeni predvsem skrbeti za vse njihove odnose: z Bogom, z drugimi, z družinskimi člani, s prijatelji, z zdravstvenimi delavci, s stvarstvom in s samim seboj.
Bolni, ranljivi in ubogi so v srcu Cerkve, še poudari sveti oče. Biti morajo tudi v središču naše človeške skrbi in pastoralne pozornosti. Vabi nas še, naj se priporočamo Mariji, Zdravju bolnikov, da posreduje za nas in nam pomaga, da bomo ustvarjalci bližine.
Pri našem odnosu do človeškega življenja in še posebej v skrbi za bolne nam daje oporo vera. Sveto pismo je stalen vir navdiha, kako naj živimo in da ne spregledamo stisk bližnjih. Današnji evangelij (Mr 1,40–45) poroča o ozdravitvi gobavega človeka. Jezus se dotika ran in ozdravlja ne samo telesno, temveč celostno.
Gobavi Jezusu reče: »Če hočeš, me lahko očistiš.« Zdi se, da Marko želi poudariti razliko med ozdravitvijo in očiščenjem. Novi prevodi Svetega pisma vztrajajo pri tej razliki. Gobavi Jezusa ne prosi za ozdravitev, temveč za očiščenje. Če nam ozdravitev prinese fizično zdravje, nam očiščenje v skladu s svetopisemsko miselnostjo prinese ponovni vstop v odnos z Bogom, ki ga je prekinil greh.
Zdravljenje brez očiščenja je nepopolno in navidezno. Človek ponovno pridobi svoje ravnovesje in resnično ozdravljenje šele, ko ponovno vzpostavi svoj odnos z Bogom. Jezus v današnjem evangeliju odgovori gobavcu z besedami, da ga hoče očistiti. Izpolni moževo prošnjo.
V resnici očiščenje gobavca poteka po določeni poti in predstavlja merilo za vsako resnično očiščenje. Najprej je opisana drža človeka. Evangelij pravi, da ga je prosil na kolenih. To pomeni, da prosi v zaupanju in z vero, da Bog pomaga. Človek se začne očiščevati, ko prizna Boga in ga prosi za odpuščanje.
Gesta dotikanja gobavca, ki jo je judovska zakonodaja zaradi okužbe z grehi prepovedovala, poudarja Božjo prevlado nad zlom, predvsem pa poudarja ponovno odkrit odnos med človekom in Bogom. Jezus se skloni k človeku in iztegne roko, s čimer obnovi, kar je greh porušil.
Naj nam Gospod na priprošnjo Lurške Matere Božje podeli milost, da bomo odprti do brata in sestre v stiski. Ne ustrašimo se ran. So vir Božje moči in prostor odrešenja. Naj nam da tudi moči za prenavljanje uma in srca, da bi znali v Božjem imenu biti blizu bolnim in pomoči potrebnim današnjega časa, ki čakajo, da jim nekdo priskoči na pomoč, se jih dotakne in jim posreduje Božjo ljubezen!
