Spoštovani sobratje nadškofje, škofje, duhovniki, sestre redovnice,
spoštovani škof Evangeličanske Cerkve v Sloveniji in evangeličanski duhovnik soboške gmajne,
spoštovana duhovnika Srbske pravoslavne Cerkve in predstavniki drugih verskih skupnosti,
spoštovana ekscelenca, veleposlanik Republike Češke,
spoštovani narodni poslanci in poslanke,
spoštovani župan mestne občine Murska Sobota in župani naših mest in vasi,
spoštovani drugi visoki gostje,
dragi bratje in sestre!

V zgodovini Izraela je bilo mnogo pastirjev. Nekateri so bili dobri in skrbni. Nihče pa ni vzbudil toliko pozornosti kot Jezus Kristus. Ljudje so njegove besede dojeli kot vir in smisel življenja. Njegova dela so pomenila skrb in bližino. Jezus z avtoriteto pravi: »Jaz sem dobri pastir« (Jn 10,11).

Dobri pastir skrbi za čredo. Ni izven črede, ampak se nahaja sredi črede. Pomenljivo je povedal papež Frančišek: »Pastir mora imeti vonj po ovcah.« Odsotnost tega vonja dokazuje, da ne pase ovac, ampak jih samo izkorišča sebi v prid. Taki so najemniki, ki zbežijo pred volkovi (prim. Jn 10,12). Njihova edina skrb je prodaja črede, zaslužek in bogatenje. Dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega (prim. Jn 10,14). To ni umska sposobnost spomina, ampak mnogo več. Poznati ovce pomeni hoteti jim dobro, ljubiti jih, za njih celo darovati življenje. Z Jezusom Bog vstopa v človeško zgodovino. Njega so napovedovali preroki, da bi zbral razkropljene v skupnost Božjih otrok. Jezus kot Dobri pastir pooseblja veličino in hkrati nežnost Boga. Odnos pastirja do ovac primerja z odnosom med njim in Očetom. Kot je Oče vreden Sinove ljubezni, tako so ovce vredne pastirjeve ljubezni. Pomeni, da Jezus, Dobri pastir, nič manj ne ljubi ljudi, kot ljubi svojega Očeta. Gre za brezpogojno ljubezen, ki se za nas do konca daruje na križu. »Dobri pastir da svoje življenje za ovce« (Jn 10,11b). Krotko je dovolil, da so ga ponižali v klavno ovco.

Jezusovo obljubo, da mora poskrbeti tudi za ovce, ki niso iz tega hleva in jih pripeljati in bodo poslušale njegov glas in bo ena čreda, en pastir, sta kot Božji klic dojela sveta brata Ciril in Metod (prim. Jn 10,16). Zapustila sta domači Solun, se odpovedala visoko razvitemu kulturnemu prostoru Bizanca, varnosti grške tradicije in se odzvala prošnji moravskega kneza Rastislava ter leta 862 odšla misijonarit med Slovane. Od tega je torej minilo 1150 let. Na Velikomoravskem sta od leta 863 naprej širila krščansko oznanilo v slovanskem jeziku. Po treh letih sta odšla v Spodnjo Panonijo, torej med naše prednike, in nekaj časa živela v Blatenskem Kostelu na dvoru kneza Koclja. Njegova država je obsegala tudi del današnjega slovenskega ozemlja, se pravi celotno ozemlje današnje soboške škofije ter del Štajerske vse do Konjiške gore in Haloz. Gotovo je bilo zanju najbolj boleče, da so nekateri, ki so se imeli za dobre pastirje, ovirali njuno delo. V bogoslužju niso trpeli slovanskih besed. Niso dojeli, da v čredi ne sme biti diskriminacije. Ljubezen Dobrega pastirja ni selektivna in nikogar ne izključuje. Število v čredi ni omejeno, ampak je neskončno. Med ovcami ni razlik. Edina skrb Dobrega pastirja je, da se katera od ovac ne izgubi.

Naši predniki so dodobra občutili pastirsko ljubezen svetih bratov Cirila in Metoda. Spomin nanju živi. Še danes so ljudska izročila v Prekmurju, Prlekiji in v Slovenskih goricah zelo prepričljiva. Govorijo o tem, da sta Ciril in Metod šla skozi naše kraje v Rim, na kakem prekmurskem travniku pasla svoje konje, se ustavila v cerkvici v nekdanji Büzinci pri Soboti in na Melincih ali pa pri Radgoni prečkala Muro.

Ne glede na ljudsko izročilo obstajajo naslednja dejstva. Skoraj v vsaki župnije naše škofije najdemo spomin na slovanska apostola v obliki kapele, umetniške slike ali kipa. To govori o izjemnem spoštovanju, ki ga naše ljudstvo goji do teh dveh dobrih pastirjev.

Kakšna je dediščina svetih bratov za našo škofijo, za današnje kristjane v soboški škofiji in v Sloveniji nasploh? Oglejmo si štiri dejanja svetih bratov, ki naj bodo tudi naša dejanja.

Prvo dejanje: Prinašati na oltar. Sveta Ciril in Metod sta domačo besedo povzdignila na oltar. Prevedla sta bogoslužne knjige v ljudem razumljiv jezik. In v takem jeziku sta obhajala bogoslužje. – Tudi danes je to potrebno. »Prevesti« bogoslužno, teološko govorico v ljudem razumljiv jezik. Ta jezik morda ni toliko v besedah, temveč predvsem v ljubezni. Duhovniki moramo Božjo besedo oznanjati z ljubeznijo, da jo bodo ljudje lahko sprejeli in razumeli z ljubeznijo. Svete zakramente moramo obhajati z ljubeznijo, da bomo lahko svojo vero pričevali z ljubeznijo. Vsak človek ima pravico obhajati bogoslužje v svojem maternem jeziku; Slovenec v slovenskem, Madžar v madžarskem, Hrvat v hrvaškem in Rom v romskem jeziku. Pri bogoslužju prinašamo na oltar tudi svojo narodno istovetnost.

Drugo dejanje: Pričevati s trpljenjem. Sveta brata sta prenašala, predvsem Metod kot nadškof, bremena ljudstva, nadloge, nasprotovanje, tudi fizično nasilje. Metod je celo prenašal težo zapora in se ni uklonil volji posvetnih in nekaterih cerkvenih voditeljev, ki so skušali zatreti njegovo delovanje v prid ljudi. – Biti z ljudmi je tudi klic današnjega časa. Klic najprej pastirjem. Da smo ljudem v oporo. Da oznanjamo evangelij – tudi s trpljenjem. Kakor je to v novomašniški pridigi jasno povedal in zapisal Božji služabnik Danijel Halas: »Kristus je rešil svet s trpljenjem – duhovniki nadaljujejo Kristusovo delo.«

Tretje dejanje: Prizadevati si za svetost. Sveta Ciril in Metod sta iskala večno, neminljivo Modrost – ne človeške teorije, nauke, mnenja, tudi ne znanstvene izsledke, ki se velikokrat tudi menjajo ali so celo v službi zla. Prizadevala sta si za pradedne časti. Za vero, za stanje Božje milosti ali z eno besedo – za svetost. – To je tudi klic vsem nam. Iskati Boga, njegovo modrost. Prizadevati si za svetost, kakor nas je k temu prizadevanju spodbudil bl. papež Janez Pavel II. (1978–2005) ob obiskih v Sloveniji. »Vsak človek je poklican k svetosti … Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.« Zgled in spodbudo za to imamo ne le v svetih bratih, temveč tudi v mnogih naših rojakih od blaženega škofa Antona Martina Slomška, bl. Alojzija Grozdeta, bl. drinskih mučenk pa vse do Božjih služabnikov in služabnic Danijela Halasa, Antona Vovka, Janeza Frančiška Gnidovca, Andreja Majcna, Cvetane Priol in še mnogih neimenovanih ljudi, ki so cilj, nebesa, gotovo že dosegli. Če bomo hodili po njihovih stopinjah, po stopinjah vere, dobrote, svetosti, bomo stali in obstali.

Četrto dejanje: Častiti Marijo. Sveta Ciril in Metod sta častila sveto Bogorodico Marijo. V njej posvečeni cerkvi v Blatenskem Kostelu sta obhajala sveto evharistijo. – Marija ima dom tudi med nami. Na Brezjah, na Ptujski Gori, na Sveti Gori, v Turnišču in v mnogih cerkvah, kapelah ter po domovih. Tudi v naših srcih. Njej v čast prepevamo pesmi z lepo vsebino in melodijo, njej v čast med prsti polzijo jagode mnogih rožnih vencev. Ko nas preplavijo vsakdanje skrbi, nam preti nevarnost, da začnemo misliti črnogledo; namreč, da je končni cilj človeškega obstoja samo tukaj na zemlji, kjer smo samo začasno. Vendar se od teh misli uspešno odvračamo le, ko se spomnimo, da je z nami Mati Marija. Ona nas tolaži in nas spremlja do resničnega cilja zemeljskega romanja, do nebes. Če živimo v Marijini bližini, postanejo naši dnevi drugačni; so dnevi upanja, smisla in tolažbe.

Slovenske pesmi in besede v starodavni Panoniji, v Blatenskem Kostelu in okolici, so zamrle, izrinile so jih druge besede in pesmi. A te besede in pesmi je ohranilo verno ljudstvo na obrobju Panonije v sedanji soboški škofiji. Tudi tukaj so te besede in pesmi, ki poveličujejo Boga in Marijo, ogrožene. Pa ne le tukaj, na svoj način povsod po Sloveniji. Današnje slavje ob 1150-letnici prihoda svetih bratov Cirila in Metoda v naše kraje je zato zelo močan klic, da strnemo moči, da se še bolj oklenemo Jezusa, edinega Odrešenika, da še z večjim zaupanjem stopimo pod Marijin plašč, da k svetnikom in svetniškim kandidatom pošiljamo še več svojih zaupnih prošenj.

Naj slavna slovanska blagovestnika, sozavetnika Evrope, sveta Ciril in Metod prósita za nas!

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof