Lepo pozdravljam vse na velikonočno jutro, pri vstajenjskem slavju. Že od sinoči odmeva vesela aleluja – Hvalite Gospoda, ki nas bo zlasti ves velikonočni čas spodbujala in spominjala, da naj bomo veseli velikonočni kristjani. Velikonočno praznovanje smo začeli sinoči s slovesno vigilijo. Začeli smo ga zunaj pod milim nebom pred našo stolnico, kot da bi doživeli, da obhajamo nadčasovno in nebeško stvarnost, ki zemeljsko povezuje z nebeškim in človeško z božanskim. V tej noči, ki je za nami, je Kristus zdrobil verige smrti in kot zmagovalec vstal od mrtvih.

V spomin na ta dan, prvi dan v tednu, se zbiramo k evharistiji, proslavljamo in podoživljamo dogodke, brez katerih bi bila prazna naša vera (1 Kor 15,17). V tej noči, vsekakor pred sončnim vzhodom, je umrli in v grob pokopani Jezus Kristus z lastno božansko močjo vstal od mrtvih in se prikazal preplašenim in užaloščenim učencem in jih nagovoril s tolažečim pozdravom: »Mir vam bodi!« Slovesnost dogodka najlepše izrazi velikonočni slavospev, ki kliče: »Veselite se božji služabniki in ob zmagi tako velikega Kralja, naj zadonijo mogočni glasovi. Veseli se tudi vsa zemlja, ožarjena s takim sijajem in razsvetljena od bleska večnega Kralja.«

In ko zemeljski mogočniki končujejo z grobom, se Jezusovo kraljevanje začenja pri grobu. Ob poslušanju pasijona v velikonočnem tednu smo se morda spraševali, zakaj je Bog dopustil trpljenje in smrt svojega Sina? A velika noč sporoča, da ima Bog zadnjo besedo. Zmagala je resnica nas temo in lažjo, ljubezen nad hudobijo. Morda nam v ušesih še odmevajo besede iz očitanj velikonočnega petka: »Ljudstvo moje, kaj sem ti storil?« pa danes poslušamo pričevanje Marije Magdalene in pogumen govor apostola Petra, ki oznanja, da je Jezus vstal od mrtvih.

Dragi bratje in sestre! Velikonočni prazniki naj bi tudi nas okrepili v veri in zaupanju v zmago resnice in dobrote; čeprav vsepovsod srečujemo nasilje, prevare, laži, socialne krivice, nemir in zatiranje temeljnih človeških vrednot, moramo zaupati, da so pravičnost in vladavina prava uresničljivi. Čeprav doživljamo, da nekateri teptajo pristne in osnovne vrednote in dostojanstvo človeka kot božje podobe in celo vsiljujejo uvoženo in sprevrženo ideologijo in poglede na družino, človekovo dostojanstvo ne smemo izgubiti zaupanja. Bog je v Jezusu Kristusu postal človek, prav zato, da bi kljub silam hudobije, navkljub vsem krivičnim zakonom in varuhom krivic in stražarjem smrti odprl grobove križanih upov malih ljudi. Prišel je, da bi vrnil posameznikom in celo narodom pokopane upe. Prišel je, da vrne vero, da je življenje lahko bogato, lepo in prežeto z ljubeznijo le, če je Bog v središču.

Kristus je vstal in živi z nami, čeprav včasih te navzočnosti ne čutimo. Srečuje nas na naših življenjskih poteh, išče v naših iskanjih, obupu, razočaranjih in umiranju. Ni brezbrižen do našega trpljenja in preizkušenj. Papež Frančišek večkrat ponavlja vsem, zlasti pa mladim: »Ne dopustite, da vam vzamejo upanje!« Kristjan nikoli ne obupa, ker ve, da mu je s Kristusom zagotovljena končna zmaga dobrega in celo življenja nad smrtjo.

Vsem želim blagoslovljene velikonočne praznike. Bodimo z velikonočno vero priče upanja, ki širijo življenjski optimizem in zaupanje.

Amen.

msgr. Andrej Glavan,
novomeški škof