V sklop praznovanj ob 550-letnici ljubljanske (nad)škofije sodi tudi današnje bogoslužno slavje svetniških kandidatov: nadškofa Antona Vovka, škofov Janeza Frančiška Gnidovca in Friderika Ireneja Barage ter salezijanca Andreja Majcna. Pri tej evharistiji molimo in prosimo, da bi se postopki za njihovo razglasitev za blažene dobro nadaljevali in bili kronani z uspehom.

Od navedenih štirih kandidatov sem se osebno srečal z g. Majcnom, še bolj pa z nadškofom Vovkom. Dejansko je v času njegove škofovske službe potekalo moje zorenje za duhovništvo. Kot škof nas je obiskoval v malem semenišču v Pazinu, tu v Ljubljani mi je podelil vse nižje redove in red diakonata, na dan moje nove maše, 7. julija 1963, pa je umrl. Večkrat sem bil navzoč pri njegovih birmah in še večkrat sem kot bogoslovec sodeloval pri njegovih slovesnih mašah ter poslušal njegove pridige. Bil je velik, pokončen in pogumen škof v tistih težkih časih. S svojo možato držo in globoko vero je izstopal iz sredine svojega časa. Bil je kakor luč na svetilniku, ki sveti vsem.

Sedanje razmere v Cerkvi na Slovenskem so drugačne od tistih pred 50 in več leti. Javno mnenje in mediji niso naklonjeni Cerkvi in njenemu delovanju. O nas pišejo grdo in samo slabe reči. Vedno bolj se izgublja čut za duhovne in moralne vrednote. Nedeljnikov je vedno manj, primanjkuje duhovnih poklicev, nekaterih se polaščata negotovost in zaskrbljenost. – Ali je krščanstvo zmožno prežeti in nagovoriti sodobnega človeka ter prekvasiti našo družbo? – Biti resnično in ves škof, duhovnik, redovnik ali vernik ni bilo nikoli nekaj samoumevnega in lahkega. Boj proti grehu, zlu ali javnemu mnenju je bil vselej dramatičen. Biti kristjan danes pomeni plavati proti toku. – Kako nas Jezus krepča in nam daje okušati svoj mir, kako poživlja našega duha in naša srca, na kakšen način bo obvezal rane naših src in vlil v duše novega ognja? – Predvsem tako, bratje in sestre, da tudi vsakega izmed nas kliče iz povprečnosti na pot svetosti in žive ter globoke osebne vere.

Apostol Jakob nas v današnjem drugem berilu (prim. Jak 2,14–18) vabi, naj svojo vero izpričujemo z dobrimi deli, ta pa nas vodijo na pot popolnosti. Z ničimer na svetu se ne dajmo zbegati ali zmesti, kot se ni dal zmesti nadškof Vovk. Ena najhujših skušnjav, s katerimi se sooča Cerkev, je, da se nam zdi, da je današnji čas manj primeren za oznanjevanje evangelija in da si kar ne moremo misliti, da smo tudi mi poklicani na pot popolnosti.

Klic k popolnosti ni namenjen le škofom, duhovnikom in redovnikom, ampak vsem kristjanom. Apostol Pavel je zapisal: »Kajti to je volja Božja vaše posvečenje« (1 Tes 4,3). Že pri krstu smo prejeli milost, da moremo težiti za svetostjo, po drugih zakramentih in rednem krščanskem življenju pa so nam dane vedno nove in nove možnosti.

Naš duhovni razvoj mora težiti za tem, da postajamo drugačni, da nas različne izkušnje, molitev, poglabljanje in zanimanje za vero, študij, delo, evharistija in drugo tako prekvasijo, da postajamo z leti drugačni, bolj velikodušni, bolj požrtvovalni in duhovni.

Ena od velikih pomanjkljivosti naših kristjanov je premajhno versko znanje in zanimanje za vero. Jezus je svoje učence pri Cezareji Filipovi spraševal, kaj pravijo ljudje, kdo je on, nazadnje pa jih direktno vprašal: Kaj pa vi pravite, kdo sem (prim. Mr 8,27–29) ? – Če ne poznamo Kristusa, bomo težko vztrajali v veri in ne bomo rasli v povezanosti z njim.

Jezus vsakega vabi, naj izkusi odločilno in navdušeno srečanje s Kristusom: »Učenik, kje stanuješ? – Pridite in poglejte« (Jn 1,38–39). – Te evangeljske besede bi morale odmevati v našem življenju, da bi potem stopili na pot korenitega krščanskega življenja, ki vodi k svetosti. Prav v moči svetosti je mogoče živeti domačnost srečanja z Božjim Sinom, izkusiti resnično askezo in hkrati uresničevati celostno rast osebe, je zapisal blaženi papež Janez Pavel II.

Jezus nas prosi, naj bomo stanovitni, složni, delovni, med seboj povezani in edini, pa tudi ponižni: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.« – Jezus ne gospoduje nad našo vestjo. Upošteva našo svobodno voljo, računa tudi z našimi polomi in neuspehi, on ve, da se iz trpljenja poraja blagor. Z Jezusom smo vedno na pravi poti, na poti k popolnosti. Nismo sami. Nebeški Oče ne bo pustil, da bomo plen skušnjavam, če tega sami ne želimo. Drža zaupanja in ponižnosti nas bo vodila v dejavno in pravilno razločevanje, da bomo prepoznali, kako moramo nadaljevati svoje krščansko življenje, da bo resnično sveto, katere nove korake moramo storiti, katero smer ubrati, kaj je treba spremeniti in kaj opustiti.

V 550-letni zgodovini ljubljanske (nad)škofije je bilo nešteto velikih svetniških mož in žena, katerih imena so zapisana na Božji dlani. Tudi pred vesoljno Cerkvijo bi radi imeli razglašene blažene in svete, žive priče svetosti in svoje vzornike. Prav s tem, ko bomo sami živeli neoporečno in sveto krščansko življenje, si bomo zaslužili in izprosili nove svetnike.

msgr. Metod Pirih
upokojeni koprski škof