Celjski škof je obhajal praznik Marijinega vnebovzetja v romarskem središču v Olimju. Pred sveto mašo je vodil procesijo z Marijinim kipom in Najsvetejšim, pri sveti maši pa je takole nagovoril zbrane v cerkvi in pred RTV sprejemniki, saj je bogoslužje v živo prenašala RTV Slovenija:

Dragi bratje in sestre, dragi romarji tukaj v svetišču Marije Vnebovzete v Olimju in vsi, s katerimi smo preko radijskih in televizijskih valov povezani v eno občestvo. Prisrčno pozdravljeni ob Mariji, v praznovanju enega največjih praznikov naše vere. Praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga obhajamo na vrhuncu poletja, želi s  svojim sporočilom razsvetliti naš pogled na življenje, na smrt in na večnost in nam tako dati novih moči. Resnica o Marijinem vnebovzetju ne govori o tem, kako se je to vnebovzetje zgodilo. Eno vemo zagotovo, da Bog z Marijinim vnebovzetje ni ukinil človekovega fizičnega sveta, ampak ga je blagoslovil. V veri nam je podaril pogled, ki vidi globlje, da lahko prepoznamo globlji smisel našega življenja. Tega pogleda smo tako zelo potrebni še posebno v tem času, ko je mnoge kraje naše domovine prizadelo hudo neurje in se toliko ljudi sooča z veliko stisko. Praznik nam govori, da človek ni ustvarjen za smrt, ampak za življenje; človeško telo ni potrošni material, ki bi ga lahko odvrgli, ko se postara, ampak je trajna vrednota, je sad Božjih rok, ki se lahko spremeni, kot pravi apostol Pavel, ne pa uniči.

V Mariji tako gledamo končno podobo človeškega življenja, ko nas bo Bog nekoč popolnoma osvojil. Praznik Marijinega vnebovzetje pričuje za resnico, da Bog ceni celega človek in želi, da bi z dušo in telesom živeli polno in svobodno. Božjega življenja, ki nam ga je Bog podaril, tudi trpljenje in stiska ne morejo uničiti, ampak ga lahko prečistijo in ga še bolj odprejo za polno življenje.

Hkrati pa nam Marija kaže tudi pot, kako ta cilj polnega življenja doseči. Evangelist Luka edini poroča o angelovem obiskanju Marije v Nazaretu. Ko ji je angel razodel Božji načrt z njo, kako jo je Bog izbral, kako ji je obljubil svojo večno bližino in zvestobo, kako bo spočela in rodila sina, ki bo prinesel svetu mir in odrešenje in katerega kraljestvo ne bo nikoli premagano, se je Marija ob tem prestrašila. Tudi Marija je bila človeško bitje, ki sama iz sebe ni mogla razumeti Božjega načrta. Šele napolnjena s Svetim Duhom je lahko zaslutila, da je pri Bogu vse mogoče in je lahko dahnila svoj veliki DA: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (v. 38).

V današnjem prazničnem evangeliju beremo, da je trajalo še nekaj časa, da je razumela, kaj se je pravzaprav zgodilo. Tudi Marija je bila samo človek. »Tisti dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem.« (v.39). Velike novice ni mogla več ohraniti zase. Še več smemo reči. Ta velika novica o Božji zvestobi je zažarela šele takrat, ko jo je podelila s svojo teto Elizabeto. Šele takrat se je namreč ob tem v resnici razveselila, tako da je poskočilo dete v njenem telesu in da je od veselja zapela: »Moja duša poveličuje Gospoda …«

Dragi bratje in sestre, to je eno velikih sporočil današnjega praznika:

Naša vere v živega Boga in njegovo moč bo rasla in bo rodila veselje, če jo bomo delili, če bomo spregovorili o našem življenju z Njim, če ga bom prepoznali v lastnem življenju. Vera se živi v občestvu in gradi občestvo. Tako kot je Marija ob Elizabeti prepoznala, kako velike reči je Bog storil njej in njenemu narodu Izraelu, ko ga je z usmiljenjem vodil vse od Abrahama naprej, se bodo tudi nam odpirale oči za Božja znamenja, za njegove sledi v našem življenju, ko bomo o tem spregovorili, ko bomo sposobni tudi javno in na glas pričati za Boga. Žal je ena izmed značilnosti našega narodnega značaja, da vero hranimo zase, med štirimi stenami, da jo imamo za nekaj zasebnega, za nekaj, o čemer se ne govori. Gotovo je to velika satanova prevara. Bog nam je podaril samega sebe in vero vanj, da bi bili vedno bolj močni in samozavestni ljudje, da bi jo delili, zanjo pričevali in z njo spreminjali svet in sebe.

Prav k temu nas spodbuja tudi papež Frančišek, ko nas poziva k sinodalnemu spreobrnjenju. Vero lahko živimo samo v občestvu, skupaj z drugimi na poti, to je v življenju, ko jo tudi oznanjamo in zanjo pričujemo – tako z življenjem kot z besedami.

Božja beseda današnjega praznika nam tako razkriva še eno življenjsko sporočilo: Srečanje z Bogom nas odpre za druge. Marija se po srečanju z angelom ni več dolgo zadrževala pri vprašanju, kako se bo to zgodilo, kar ji je povedal angel, ampak se je hitro odpravila na pot k svoji teti Elizabeti, ki je postala noseča v visoki starosti in je potrebovala njeno pomoč. Prava vera rodi ljubezen in odpre oči za človekovo stisko. Brez dejavne ljubezni pa vera zamre in odmre.

Pred dnevi se je končalo svetovno srečanje mladih v Lizboni. Glavna tema srečanja je bila prav Marijina drža – naglica. Papež je mlade spodbujal, naj jo posnemajo, naj odložijo telefone in ekrane in najdejo nekoga, ki jih potrebuje.

Vsakega izmed nas, ki smo danes tukaj pred Marijo, Gospod spodbuja, naj vstanemo in podelimo svojo vero s konkretnim dejanjem ljubezni. Tako bomo postali pravi Jezusovi učenci, ki so pripravljeni deliti in tako graditi nov svet, ki ga ne odplavijo še tako velike povodnji.

Hvala Bogu pa smo lahko v teh dneh priča, da je tudi med nami ogromno ljudi, ki na tak ali drugačen način slišijo Božji glas, glas življenja, ki vabi, naj vstanejo, naj se podajo na pot do bližnjega, naj podelijo svojo moč, svoje življenje, svojo ljubezen z drugimi. To je moč, ki ustvarja novega človeka in nov svet. Naj Marija izprosi našemu narodu, da bomo ostali čuječi za ta notranji glas, da mu bomo zaupali, da bo lahko Božji blagoslov spreminjal še tako veliko stisko v novo upanje in novo življenje.

Potem smo lahko prepričani, da se bo naš narod kljub vsem preizkušnjah ohranil na tem prostoru. 

Amen.