Dragi romarji,
častilke in častilci Božje Matere Marije, sestre in bratje v Kristusu!

Veselimo se v Gospodu, ko obhajamo slovesni praznik Marijinega Vnebovzetja. Že sinoči, na predvečer praznika in še posebej danes, so naša Marijina božjepotna središča in svetišča polna romarjev in turistov, ki so se na ta praznik podali na pot in se želijo na neki način srečati z Marijo, s skrivnostjo in vsebino slovesnega praznika Marijinega vnebovzetja. Kaj je tisto, kar nagiba množice, da na ta praznik množično obiskujejo Marijina svetišča? To ni samo izlet ali srečanje s sorodniki in prijatelji; lahko bi se srečali kdaj drugič in na drugem mestu. Tu gre za nekaj velikega, skrivnostnega, tu je Marija Vnebovzeta, ki je kot Jezusova Mati, povišana v nebeško slavo in kot taka »začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu«, kakor njeno vlogo in pomen praznika izraža vera Cerkve v hvalospevu današnjega prazničnega bogoslužja. Marija je upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu, to se pravi nam, ki smo na poti življenja proti nebeški domovini. Marija je tisto veliko znamenje na nebu, o katerem govori današnje 1. berilo iz knjige Razodetja. To ni le znamenje na nebu, ampak na poti našega, mojega in tvojega življenja.

1.In kaj se dogaja na tej poti našega življenja? Skrbi in vznemirja nas veliko stvari. Kar priznajmo, da smo že nekoliko utrujeni, morda tudi malodušni ali nejevoljni ob nenehnem soočanju z zaskrbljujočimi pojavi in posledicami vsesplošne krize, ki ne popusti in se s svojimi zloveščimi lovkami priplazi celo v zavetje naših domov in družin, pa tudi nekatere cerkvene ustanove niso dovolj odporne proti tem pojavom. In če zraven dodamo še vse druge preizkušnje kot so bolezen, neuspeh v šoli, v službi v družini in zraven še naravne nesreče, neurja, suša, požari, se zdi, da je mera polna in se zaskrbljeno vprašujemo, kam vse to vodi, kje je rešitev? 

Verjemite, sestre in bratje, novo upanje, resnična tolažba in rešitev je današnji praznik, praznik Marijinega Vnebovzetja, njegova vsebina in sporočilo. To ni privid, slepilo ali opij kot so nas včasih učili, ampak je znamenje, ki jasno govori, da na tem svetu niso samo problemi in tegobe, niso samo temine, ampak je na ta svet, v naše življenje posijala luč, ki še vedno sije; in ta luč je Jezus Kristus, ta luč, to upanje ta rešitev je njegovo delo odrešenja, ki se uresničuje v moči Jezusovega naročila učencem že 2000 let in se bo uresničevalo do konca sveta, do Kristusovega drugega prihoda, ko bo nastopilo novo nebo in nova zemlja, kjer prebiva pravičnost (2 Pt 3,13).

2.V današnjem evangeliju smo slišali dobro znani dogodek, kako Marija, potem ko je sprejela Božje sporočilo, da bo postala Odrešenikova Mati, obišče sorodnico Elizabeto, ki jo blagruje, ko pravi: Blagor Ti, ki si verovala in sprejela Božji načrt, ki si sprejela to imenitno ponudbo, da si postala Mati Božjemu Sinu, Jezusu Kristusu, Odrešeniku sveta. In Marija, ob vsej negotovosti, ki je povezano s tem poslanstvom, v vsej skromnosti ne skriva veselja in nadaljuje: »Da, moja duša poveličuje Gospoda, zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto« (Lk 1,46-49).

In kako je z nami? Ali je v nas kaj tega globokega veselja, da smo kristjani, da imamo kot učenci Jezusa Kristusa svetlo prihodnost, da so naša imena zapisana v nebesih, da nam Marija poveličana v nebeški slavi kaže pot, ki je polna tolažbe in nepremagljivega upanja.

Ali smo kaj veseli, da smo člani Cerkve, te velike Božje družine, ki ji je Jezus zaupal svoje delo odrešenja za posvečenje vsega stvarstva. Tudi tu so problemi in težave, se posebno v tem času, ki se veliko govori in piše o Cerkvi, pozitivne stvari, pa žal tudi nekatera negativna dogajanja. Mnogi se sprašujejo, kako to, da se tudi v Cerkvi dogajajo take nepravilnosti in zlorabe? Za marsikoga, ki ima bolj šibko vero, je to lahko razlog, da se še bolj odtuji in razočaran odhaja. S temi pojavi se moramo resno soočati in vedno računati s tem, da Cerkev, to družino Božjih otrok sestavljamo ljudje, ki smo grešna bitja, da je Cerkev božje-človeška ustanova, ki je sveta, ker je njen ustanovitelj svet, pa tudi grešna, ker jo sestavljamo grešni ljudje. Po krstu in birmi smo sicer vsi poklicani k svetosti, pa žal vedno ne sledimo zvesto temu klicu, grešimo in podlegamo vsem mogočim negativnim vplivom in silam teme, ki so vedno na delu.

Apostol Peter je to predvidel, zato v svojem prvem pismu svari vernike: »Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri« (2Pt 5,8). 

Jezus sam je v puščavi doživljal napade hudega duha in je skušnjave odločno zavrnil in tudi nas vabi, da uporabimo vsa sredstva ter vztrajno zavračamo zlo in delamo dobro. Daje nam posebno znamenje, ki nam pomaga v boju zoper greh in to je zakrament sprave, po katerem nam odpušča grehe in nam daje novo moč in pogum, da se soočamo s silami teme in se jim odločno zoperstavimo. V govoru na gori nas vabi k novi pravičnosti, ko od nas pričakuje, da odpuščamo, kakor on odpušča, da za hudo vračamo dobro in ljubimo celo svoje sovražnike, da bomo otroci nebeškega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim (Mt 5, 44-45). Pri vsaki sv. maši smo na začetku povabljeni h kesanju, ko molimo: »Vsemogočnemu Bogu in vam bratje in sestre priznam, da sem grešil, v mislih besedah in dejanju«. Dokler to iskreno molimo in si resno prizadevamo za spreobrnjenje in poboljšanje, lahko vsakemu mirno pogledamo v oči. Razen tega in zlasti, je prenovo treba začeti pri sebi ne pri drugem, saj Jezus pravi: »Kaj pa gledaš iver v očesu svojega bližnjega, bruna v lastnem očesu pa ne vidiš. Hinavec. Izderi najprej bruno v lastnem očesu, potem išči iver v očesu svojega bližnjega« (Mt 7,3-5). 

Sv. mati Terezija je to še bolj preprosto povedala. Ko jo je neki novinar vprašal: »Sestra, vi gotovo veste, kaj je treba storiti, da se bo prenovila Cerkev«, je rekla: »Vem. Jaz in vi se morava poboljšati«. Prenova Cerkve se začne pri meni in pri tebi. Papež Janez XXIII. je rekel, da je Cerkev kot mati in vsak dober otrok spoštuje svojo mater in jo ima rad, tudi če kdaj mati naredi kakšno napako. Tudi mi ljubimo Cerkev in čuvajmo njen ugled.

Napake in grešna dejanja je seveda treba popraviti in morajo za to poskrbeti ustrezne službe. Vedno znova pa nas spremlja vabilo Jezusa Kristusa: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.« (Mt 12,28-29).

3.Praznik Marijinega vnebovzetja slavi Devico Marijo, ki je s svojo zvestobo Božjemu klicu uresničila delo odrešenja. Zdaj smo na vrsti mi, da zvesteje stopimo na pot odrešenja, ki vabi k novemu začetku na vseh področjih našega krščanskega življenja. Na to novo pot in k novemu začetku, nas bo povabilo novo šolsko, veroučno in tudi pastoralno leto, ki se vztrajno približuje.

Prva velika spodbuda je že tu. To bo IX. svetovno srečanje družin, ki bo prihodnji teden, od 21. do 26. avgusta v Dublinu na Irskem. Srečanje bo potekalo pod geslom Evangelij družine-veselje za svet. Sadovi tega srečanja bodo blagodejno vplivali tudi na naše družine.

V tem šolskem in pastoralnem letu, ki je pred nami, bo tudi sinoda mladih, ki bo letos oktobra v Rimu in Svetovni dan mladih, ki bo januarja prihodnje leto v Panami v Srednji Ameriki. Priprave so v polnem teku. Naj omenim le predsinodalno srečanje mladih, ki je bilo to soboto in nedeljo, 11. in 12. avgusta, ko se je v Rimu zbralo 90.000 mladih iz domala vseh italijanskih škofij in so skupaj s papežem Frančiškom razmišljali kako odgovoriti na Božji klic. Ob tem se zahvalim romarskemu središču v Petrovčah in p. Vančiju, da bo danes zvečer ob 19. uri tudi v petrovški baziliki predsinodalno regijsko srečanje mladih, ko bo najprej sv. maša nato češčenje pred Najsvetejšim. Tako smo povezani z mladimi iz vsega sveta, ki bodo skupaj s škofi in drugimi strokovnjaki iskali odgovore na vrašanje, kako mladi danes odgovarjajo na božji klic. To je namreč vodilna misel delovnega gradiva, ki je izšlo kot priprava na sinodo. V tem gradivu je rečeno, da se Božji klic mladim danes javlja zlasti v treh smereh: v pripravi na poklic in življenjsko poslanstvo, v vabilu k življenju v zakonu in družini in v vabilu k službi Bogu in bližnjemu v duhovniškem ali v redovniškem poklicu. Nobena skrivnost ni, da se mladi vse težje odločajo za skupno pot v zakomu in družini. Izvenzakonske skupnosti se množijo kot gobe po dežju. Je že res, da so temu največkrat krivi neurejeni in težki materialni pogoji, ko ni stanovanja, ne službe in marsikdaj tudi ne poklica.

So pa še druge težave, ki so pogosto vezane na čustveno, moralno in duhovno nepripravljenost in nezrelost, ko se mladi pri 25 letih težko odločijo in obvežejo za zvestobo in pripravljenost nekoliko pozabiti nase ter živeti in se darovati za druge, pa naj bo to mož, žena, otroci, družina, družba, župnija, ali katerakoli druga ustanova. Na drugi strani pa imamo, hvala Bogu, družine, ki so odkrile zaklad lepega družinskega življenja, obogatenega z zakramentron sv. zakona, obogatenega z lučjo evangelija. Ti mladi in te družine so najlepši dokaz in pričevanje, da se Bog Stvarnik ni nič zmotil, ko je človeka ustvaril kot moža in ženo, in jo po skrivnosti ljubezni povezal v družino, ki je in ostane temeljna ustanova družbe in Cerkve, naravno okolje, kjer se rojevajo in vzgajajo otroci, novi člani človeške družine, za varno in srečno sedanjost in prihodnost. 

Mladi se bodo na sinodi soočili tudi s vprašanjem duhovnih poklicev, ki je zelo zaskrbljujoče, posebej v deželah takoimenovanega zahodnega sveta, kamor spada tudi Slovenija. Mi smo ravno na meji. Cerkev na Hrvaškem, na Madžarskem, na Slovaškem, na Poljskem nima težav z duhovnimi poklici. Pri nas in po deželah zahodne Evrope in Severne Amerike pa se semenišča praznijo in je vse več župnij, ki nimajo svojega duhovnika. Tako je tudi v naši celjski škofiji, ko trenutno nimamo nobenega novega kandidata za bogoslovje, kjer se vzgajajo duhovniki za dušnopastirsko delo župnijah. Imamo, hvala Bogu, dva kandidata za redovniški poklic, ki ima v Cerkvi tudi imenitno vlogo in pomen, so pa enako potrebni tudi škofijski duhovniki, ki bodo poskrbeli za duhovno oskrbo naši župnij in vernih občestecv. 

Kaj se dogaja? V tem zahodnem svetu smo nekoliko zašli v takoimenovane tokove sekularizacije, to je, načina življenja in mišljenja, kakor da Boga ni. Posledice so znane. Potrebna je nova evangelizacija ali reevangelizacija, ki bo vsem posebej mladim odpirala oči in nam pomagala odkrivati božje sledove in njegovo bližino sredi našega življenja. Od tu ni več daleč do božjega kraljestva. Eno je gotovo. Bog tudi danes kliče mlade in vakega izmed nas: Hodi za menoj. Naša skupna naloga je, da omogočimo in pomagamo, da bodo tisti, ki jih tudi danes Gospod kliče v redovniški ali duhovniški poklic, zaslišali in sledili Božjemu klicu. In k temu veliko pripomore moja, tvoja in naša molitev, saj še vedno velja Jezusovo zagotovilio: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo« (Mt 7,7). 

Drage sestre in dragi bratje v Kristusu. Vse te in še mnoge druge probleme in naloge želimo danes, na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja zaupati naši nebeški Materi Mariji, ko bomo sedaj po nagovoru potrdili in obnovili našo posvetitev, našo izročitev Božji Materi Mariji; to, kar smo obljubili na začetku naše samostojnosti in letos, ob 27. obletnici osamosvojitve, slovesno potrjujemo. Naj bo ta obnova izročitve Božji Materi Mariji izraz naše hvaležnosti in našega zaupanja do Božje Matere Marije, saj nas je njena materinska roka spremljala skozi vso zgodovino. Vsepovsod srečujemo močne sledove njenega varstva, od začetkov naše narodne in verske zgodovine, ko so salzburški misijonarji skupaj s škofom Modestom Gosposvetskim v 8. stoletju oznanjali evangelij našim dedom in jih povabili v Božje kraljestvo, tam pri Gospe Sveti in pozneje drugod, do sv. bratov Cirila in Metoda, ki sta v 9. stoletju prinesla luč vere našim prednikov v Panoniji in po drugih krajih, kjer so pozneje zrasla mogočna Marijina božjepotna središča in svetišča kot n. pr. na Ptujski Gori, na Svetih gorah, v Petrovčah, v Nazarjah, na Sladki gori, v Olimju, na Brezjah in mnogih drugih krajih. To je opazil tudi pokojni papež, sedaj že sv. Janez Pavel II., ki je ob svojem prvem pastoralnem obisku v Sloveniji, ob prihodu na Brnik 17. maja 1996 vzkliknil: »Bog blagoslovi predrago Slovenijo, to deželo pokrito s cerkvami, cerkvicami, znamenji in križi. To pomeni, da tod bivajo dobri in verni ljudje«. Pohvali je sledilo očetovsko svarilo: »Pazite, da vam to dragoceno krščansko izročilo ne bo umiralo pred vašimi očmi«. To se ne sme zgoditi, zato v posvetilni molitvi in prošnji Božji Materi Mariji vnebovzeti molimo: Tebi priporočamo našo domovino, naše domove in družine, da bi bile odprte za krščanske vrednote in bi v njih vel duh Kristusovega evangelija.

Zato bratje in sestre, vstopimo tudi mi na to pot, da bomo obrodili bogate sadove za naša sedanjost, za našo bodočnost, za našo večnost.

Marija vnebovzeta je z nami, Tudi mi bodimo z njo. In naj nam k temu pripomore to slovesno bogoslužje. Amen.

Msgr. dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof