Nagovor škofa Jurija Bizjaka pri maši ob začetku praznovanja 100-letnice prihoda lazaristov na Mirenski Grad

23.9.2012 Mirenski Grad Redovništvo
Koprski škof Jurij Bizjak Koprski škof Jurij Bizjak

Uvod v mašo

Ob stoletnici podpisa izročilne listine (1. novembra 1912) in ob začetku praznovanja stoletnice prihoda patrov lazaristov na Mirenski grad (leta 1913) se imenovani misijonski družbi in vsem njenim članom iskreno zahvaljujem za njihovo blagodejno prisotnost v naši škofiji, za zvesto službo naši krajevni Cerkvi, za plemenito delo, ki ga skrbno in vestno opravljajo za rast in širjenje Božjega kraljestva med nami.

Mirenski grad je postal pomembno duhovno središče goriškega dela in cele koprske škofije predvsem po zaslugi patrov lazaristov. Svoj delež pa so s svojo blago navzočnostjo in s svojimi molitvami in žrtvami vsekakor prispevale tudi sestre usmiljenke, ki so lansko leto slavile 50-letnico svojega prihoda na to postojanko. Tako skupnosti patrov lazaristov, kakor tudi skupnosti sester ob tej priložnosti voščimo obilje Božjega blagoslova pri uresničevanju njihovega poslanstva.


Homilija

Osmi dan po Gospodovem rojstvu je bil Kristus obrezan in dali so mu ime Jezus, kar pomeni Rešitelj. Obreza je bila znamenje pripadnosti izvoljenemu ljudstvu in je bila znamenje odzivnosti in občutljivosti ne samo na telesnem, temveč tudi na duhovnem področju, kakor napoveduje sveti Mojzes: »Gospod, tvoj Bog, bo obrezal tvoje srce in srce tvojega zaroda, da boš ljubil Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in boš živel« (5 Mz 30,6).

Osmi dan po Marijinem rojstvu pa se spominjamo Žalostne Matere Božje ali Bridkosti Matere Božje, to je vseh bridkosti, ki so Sveto Devico zadevale, ker je postala Mati Rešitelja ne samo na telesnem, temveč tudi na duhovnem področju, saj je vse preizkušnje svojega Sina izkusila tudi ona od rojstva v betlehemski votlini do križa na kalvarijski vzpetini, kakor poroča Janez evangelist: »Poleg Jezusovega križa pa so stale Njegova Mati in sestra njegove matere, Marija Kleopova in Marija Magdalena« (Jn 19,25).

Svetemu Mojzesu je Gospod napovedal, da bo obrezal njegovo srce, Sveti Devici pa je starček Simeon napovedal, da bo njeno dušo presunil meč in razodele se bodo misli mnogih src (Lk 2,35). In v resnici je tudi ona ves čas stala tik ob znamenju, ki se mu je nasprotovalo, in njeno dušo so presunjali brezštevilni meči množice, ki je vpila: »Križaj ga, križaj ga!« (Jn 18,6). In težko si je misliti, da je ni bilo med jeruzalemskimi ženami, ki so žalovale in jokale nad njim (Lk 23,27).

O Kristusu piše apostol Pavel: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, temveč je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu« (Flp 2,6–8). Njegovega trpljenja in smrti pa se ne spominjamo z namenom, da bi nam to jemalo smelost in pogum, temveč z namenom, da okrepimo in utrdimo svojo potrpežljivost in vztrajnost za prenašanje naših vsakdanjih križev in težav.

Prav tako pa se tudi grenkih bridkosti Blažene Device spominjamo z namenom, da se vadimo po eni strani v sprejemanju presenetljivih Gospodovih izzivov in preizkušenj, po drugi strani  pa v izkazovanju sočutja in prizanašanju ter odpuščanju sovražnikom. V obeh smereh nam je Blažena Devica s svojim »zgodi se mi po tvoji besedi,« privlačen vzor in svetel zgled. Odpuščala je svojim žalivcem in tudi kadar besed svojega Sina, »da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta,« ni razumela, jih je ohranila in premišljevala v svojem srcu (Lk 2,50–51).

Nebeška Kraljica se je pogumno odzvala nadangelu Gabrielu in sprejela Gospodovo vabilo, da postane Božja Mati. Sprejela ga je »z vsem srcem in vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem.« Njena hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda najlepše razodeva, kako pristen in temeljit je bil njen odgovor. Svoji odločitvi je ostala zvesta tudi v najtežjih preizkušnjah, kakor da bi vedela za izrek, ki ga je svojim učencem povedal njen Sin: »Nihče, kdor roko položi na plug in se nazaj ozira, ni pripraven za Božje kraljestvo« (Lk 9,62).

Izpila je do dna grenko čašo in sprejela krst trpljenja, s katerim je bil krščen njen Sin (Mt 20,22). Na dan Gospodovega vstajenja pa je bilo vse pojasnjeno in povsem razumljivo: »Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,26). Mar ni bilo potrebno, da je to pretrpela tudi njegova Mati in tako šla v svojo slavo? In mar torej ni potrebno, da to pretrpimo tudi mi in gremo v svojo slavo? Amen.


msgr. dr. Jurij Bizjak
koprski škof