Uvod

Dragi bratje in sestre, dragi duhovniki, dragi romarji, dragi liturgični sodelavci, pevci, ministranti, mežnarji, dragi romarji in vsi, ki spremljate praznovanje slovesnosti po radiu in televiziji. Prišli smo v naše škofijsko romarsko središče na Zaplaz, da bomo počastili svojo Mater in Kraljico Vnebovzeto. Duhovno pa smo povezani z vsemi, ki se zbirajo prav zdaj v drugih naših romarskih krajih. Svoji nebeški Materi se bomo izročili, prosili za svojo vero, za blagor naših najdražjih in za ves slovenski narod. O veličini današnjega praznika je pisal že sv. Janez Damaščan, eden velikih častilcev iz prvih krščanskih stoletij. Takole pravi: »Primerno je bilo, da ona, ki je stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave.« Današnji praznik naj nas navduši za življenje po njenem zgledu – za življenje v dobroti, veri in pozornosti do vseh, ki jo potrebujejo.

Priznajmo in obžalujmo najprej svoje grehe. Naj vas lepo povabim in opozorim na priložnost za sv. spoved. Brez spovedi in vsaj nekega spreobrnjenja ni pravega romanja.

Homilija

Dragi bratje in sestre!

Marijo častimo, ker jo časti Bog. Vsa njena veličina izhaja iz Boga in se k njemu vrača. Njena duša poveličuje Gospoda, ker ji je storil velike reči (Lk 1,47-49). Zato tudi mi, ko jo častimo, častimo Boga.

Cerkev je že leta 325 na prvem vesoljnem cerkvenem zboru sprejela resnico, da je Jezus resnični Bog, Božji Sin, enega bistva z Očetom. Če je pa Jezus resnični Bog, smemo ženo, po kateri je sprejel človeško naravo, imenovati Bogorodico, ker je rodila Boga. Ta resnica je bila potrjena na efeškem koncilu leta 431. Drugo pomembno resnico o Mariji, ki pa jo je Cerkev že prej sprejemala in živela, je razglasil 1856 papež Pij IX. in sicer, da je bila Marija spočeta brez madeža izvirnega greha. Iz te resnice pa izhaja tudi resnica o Marijinem vnebovzetju, ki jo je 1950 razglasil papež Pij XII., potem ko so ga škofje z vsega sveta za to prosili.

To so štirje stebri, na katerih sloni češčenje, ki ga katoličani izkazujemo Mariji. Vsi njeni prazniki, ki se zvrstijo skozi cerkveno leto in vse kar o Mariji verujemo in vsi načini, s katerimi jo častimo, slonijo na teh štirih temeljih.

Resnico o vnebovzetju, da je Marija onkraj smrti z dušo in telesom v rajski slavi pri Bogu, so verovali že prvi krščanski rodovi. Vera nam pravi: »Ko je brezmadežna Devica dokončala tek zemeljskega življenja, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo. Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva.« Mašni praznični hvalospev pravi: »Povišana v nebeški slavi z materinsko ljubeznijo spremlja potujočo Cerkev in dobrohotno varuje njene korake na poti v domovino, dokler ne pride Gospod v slavi.«

Marija Vnebovzeta je napoved tudi naše posmrtne stvarnosti, ki čaka nas in vse stvarstvo. Marija je znamenje in podoba tudi obljubljenega našega poveličanja in pričakovanja, ki ga kot nesmrtna bitja slutimo in čutimo v globini srca in nam osmisluje tudi sedanje zemeljsko življenje.

Vsi čutimo, da je naše telo minljivo in z leti to vse bolj doživljamo, toliko bolj, kolikor višjo starost dočakamo. Naš človeški organizem polagoma slabi, se utruja, moči ga zapuščajo, tarejo ga bolezni, proti katerim tudi medicina večkrat ne more pomagati. Staranje nas opozarja na našo telesno minljivost. Telo nas uči, da na zemlji nimamo stalnega mesta. Kot je zapisal Ivan Cankar, imamo na tem svetu le postaje, izbe, ne domov. Dom je le eden v nebesih. Pred to temno skrivnostjo smrti se kristjan ozira na Kristusovo življenje in smrt in na Marijino vnebovzetje. Kakor je Oče ostal zvest svojemu Sinu onkraj zemeljske smrti in mu podaril vstajenje, tako kot je Jezus svojo mamo vzel v nebesa, to je tudi našemu telesu zagotovljeno ob koncu časov, kar pa se v bistvu začenja že zdaj, ker pri Bogu ni časa (je tisoč let kakor en dan in en dan kakor tisoč let).

To pomeni, novo življenje bo živel vsakdo od nas, toda drugače, onkraj minljivosti in slabosti, brez telesnih hib. Vsa življenjska izkustva se bodo nadaljevala, toda drugače. Stopili bomo v božji svet milostnega občestva in sreče z drugimi, ki ga izpovedujemo v veri – da pričakujemo vstajenja mrtvih.

Vnebovzetje je Marijina Velika noč. Na njej nam je Jezus pokazal, kaj nas čaka. Krščanstvo ni vera, ki bi učila in oznanjala le življenje duha kot n. pr. vzhodne duhovnosti. Krščanstvo je realistično in spoštuje tudi materijo, snovnost. Čudovita je naša vera, saj nam zagotavlja, da bo tudi naše telo deležno božjega življenja. Kako drzno lepa je krščanska misel. Mnogim se zdi preveč lepo, neresnično in pravljično. Mnogi sicer skrbijo za telesa, za zdravje, kar je prav. Ljubijo svoje telo, ga negujejo, izpostavljajo sončnim žarkom, z maratoni in vsemi mogočimi športi se trudijo, da bi ostalo mlado, zdravo, lepo, čeprav hkrati govorijo, da se bo razblinilo v dimu ali se izničilo v zemlji. V resnici pa ga ne cenijo zadosti in si ne upajo misliti, da je svetišče Svetega Duha in posoda nesmrtnosti. 

Kjer ni te zavesti, da ima človeško življenje perspektivo večnosti, usiha volja do življenja. Ni volje za podarjanje novega življenja, celo uničuje se ga. To uničevanje pa se razglaša za naprednost in moderno. Kakšna sprevrženost. Krščanstvo je hrabro in oznanja večno življenje za celega človeka. Vnebovzetje, ki ga je že doživela Marija kot ena izmed ustvarjenih ljudi, nam govori da bo tudi naše telo deležno sreče.

To more v nas vzpodbujati veselje in hkrati usmerjati k življenju po veri in evangeliju. Utrjevati nam more vero in spoštovanje vsakega človeka od spočetja do naravne smrti. Zdaj hodimo še v polmraku, čeprav so okrog nas povsod navzoča znamenja greha in smrti. A Jezus nam je dal kot hrano nesmrtnosti Evharistijo. V nedeljo smo slišali v evangeliju: »Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj.«

Dragi bratje in sestre! Prišli smo k Mariji. Vsak od nas je prišel k njej kot k najboljši in najzvestejši materi. Prišli smo s svojimi strahovi, tudi s strahovi zaradi izgubljene vere tolikih tudi naših najbližjih, prišli s svojimi upi, radostmi in žalostmi. Prišli smo, da ji bomo zaupali svoje probleme. Prišli z ranami na duši in morda celo na telesu, zaradi ranjenih medsebojnih odnosov in celo prepirov in zaskrbljeni zaradi nerešenih vprašanj v našem narodu in v svetu. Vse to zaupajmo njej, ki je pred Bogom ponižna vsemogočnost in nam lahko pomaga. Izročimo ji sebe, naj nam utrdi vero, izročimo ji naše družineki jih ogroža vedno več razbijajočih sil. Izročimo ji zlasti mlade. Mnogi ne vidijo več prave perspektive v vedno hujši borbi za preživetje in ne vidijo pravega smisla življenja le v tem boju za zemeljsko slavo, užitke in materialne uspehe. Naj jim ona, ki je vzornica vere, čistosti, mati lepe ljubezni, izprosi dar vere v smisel življenja. Vera je neprecenljivi Božji dar, temeljna vrednota. Škof Slomšek je dejal: če izgubimo imetje, veliko izgubimo, če izgubimo dobro ime, izgubimo še več. Če pa izgubimo vero v Boga, ki edini resnično osmisljuje naše življenje, smo izgubili vse. Mati Marija, ohrani nam vero, drago svetinjo s svojo mogočno priprošnjo.

Amen.

Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof