Dragi sobratje duhovniki, bogoslovci, redovnice, pevci iz župnije Krka in seveda romarji od blizu in daleč, dragi častilci Marije Vnebovzete ob njenem največjem prazniku tu na Zaplazu v našem škofijskem romarskem središču. Prišli smo k materi, ki jo letos v letu usmiljenja čutimo, občudujemo kot usmiljeno mater. Pred njeno usmiljeno obličje bomo položili svoje prošnje, hrepenenje, stiske, pa morda tudi nevero svojih bližnjih, vseh, ki prav zato, ker nimajo vere, tolikokrat nimajo nikogar, da bi se k njemu zatekli. Danes na največji Marijin praznik bomo sebe, drug drugega in ves slovenski narod izročili nebeški materi.

I. Dragi bratje in sestre, dragi romarji! Da bomo globlje doumeli veličino praznika, naj na kratko povzamemo njegov teološki temelj. Glavni temeljni razlog Marijinega Vnebovzetja je njeno Božje materinstvo. K temu razlogu pa mnogi cerkveni očetje dodajajo še druge, ki so z njim neposredno povezani – na primer:

Jezusova sinovska ljubezen do matere, ki mu je narekovala, da jo z dušo in telesom vzame k sebi v nebesa.

Marija je bila brez madeža izvirnega greha spočeta. Ker je bila obvarovana izvirnega greha in s tem tudi posledic trohljivosti, ni mogla ostati v stanju smrti do konca sveta. Njena popolna svetost od prvega trenutka njenega bivanja je zahtevala, da je bila z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo.

Marija je gledala svojega sina na križu v največjem ponižanju in trpljenju. Njeno srce je presunil meč bolečin, kot je napovedal starček Simeon, zato je bilo primerno, da gleda zdaj Sina povišanega in sedečega na Očetovi desnici.

Skrivnost Marijinega poveličanja pa nam daje razumeti načrt Božje previdnosti tudi glede na končno srečo izvoljenih. Razodeva tudi dostojanstvo človeškega telesa, ki je od Boga poklicano orodje svetosti. Ob zrenju Marije vnebovzete odkrivamo vrednost lastnega telesa, ki je po božjem načrtu namenjeno vstajenju in poveličanju ob koncu časov.

II. Do Marije, ki je pod križem postala naša mati, moramo imeti kristjani poseben odnos. Za apostola Janeza je rečeno: »In od tiste ure jo je vzel k sebi.« Papež Frančišek je v uvodu v knjižico Marija, mati usmiljenja zapisal: »Kadar mi kristjan reče, da ne časti Marije, da se ne zateka k njej, sem žalosten.« In potem omenja dogodek, ko se je pred leti v Belgiji srečal z zakoncema, ki sta imela lepo družino in sta na srečanju zelo lepo govorila o Jezusu Kristusu. V določenem trenutku pa ju je vprašal: »Kaj pa pobožnost do Marije?« »Midva sva to prerasla. Nama Kristus zadošča,« sta dejala. Papež pravi, da je v srcu začutil vzdih: »Ubogi siroti.«

Zakaj je kristjan brez Marije sirota? Vsak kristjan potrebuje dve deviški ženi – dve materi. To sta Marija in Cerkev. Pravi krščanski poklic se preverja po odnosu do teh dveh mater, do matere Cerkve in Matere Marije. K njima se lahko vedno zateče. K Mariji osebno, v Cerkvi pa najde skupnost – občestvo. In papež v tem uvodu še poudari: »To ni le pobožna misel, ne, to je čista teologija.«

III. V letu usmiljenja Marijo doživljamo kot mater usmiljenja. Svojo vlogo je začela opravljati pod križem in jo še danes opravlja, ko spremlja iz nebes naše zemeljsko romanje in se zavzema za nas z materinsko skrbjo. Že v svojem Magnifikatu je postala glasnica Božjega usmiljenja, ko je zapela, da to usmiljenje »traja od roda do roda« (Lk 1,50). Marija je orodje Božjega usmiljenja. Njej je Jezus v Janezu zaupal vse svoje učence kot sinove in obratno vsem svojim učencem je zaupal Marijo. Jezusove besede na križu je mogoče razumeti kot njegovo oporoko in poslednjo voljo, za prihodnost Cerkve obvezujočo in odločilno.

To je prišlo do izraza že v najstarejši Marijini molitvi, ki je nastala že okrog leta 300 in je zelo razširjena: »Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja porodnica.« Izvirno pa se je menda ta molitev glasila: »Pod tvoje usmiljenje pribežimo, Bogorodica.« Tudi v molitvi iz 11. stoletja Pozdravljena Kraljica kličemo Marijo kot mater usmiljenja in jo prosimo: »… obrni svoje milostljive oči v nas.«

Dragi bratje in sestre! Papež pravi, naj nas v letu usmiljenja spremlja milina njenega pogleda, da bomo lahko odkrili veselje Božje nežnosti. Ona, ki je pod križem slišala Jezusove besede odpuščanja vsem, ki so ga križali, ve, da Sinovo usmiljenje ne pozna meja in doseže vse, ne da bi koga izključilo.

Da, Bog se nikoli ne naveliča odpirati vrat svojega srca na stežaj, da bi pokazal, kako nas ljubi in da hoče z nami deliti svoje življenje. Ni slučaj, da se vrata božjega usmiljenja najpogosteje v številnih spovednicah odpirajo prav v Marijinih svetiščih.

Dragi Marijini častilci! Z veliko vero in otroško vdanostjo bomo zdaj zmolili molitev izročitve, nas osebno, drug drugega, naših družin in vsega slovenskega naroda.

Razmere v naši domovini in v celotni Evropi niso nič kaj rožnate. Mnoge tarejo socialne stiske, brezposelnost, mladi se izseljujejo, trepetamo pred terorizmom in nepredvideno možnostjo napadov. Da ne govorimo o razkristjanjevanju, ki mnogim jemlje ali zakriva smisel bivanja. Dragi bratje in sestre! Ne sme nam biti vseeno, da poleg nas rastejo nekrščeni posamezniki in že kar velik del mlade generacije. Zato moramo veliko moliti za svoje spreobrnjenje in poglobitev vere in za vero drugih. Fatimska Marija je k tej molitvi povabila pred 100 leti in nas vabi tudi danes, ko obiskuje naše župnije. Odzovimo se z iskreno vero in ljubeznijo in v trdnem upanju, da nam bo pomagala. Amen.

msgr. Andrej Glavan, novomeški škof