Nagovor škofa Glavana pri slovenski maši na Baragovih dnevih v Marquettu (ZDA)

22.9.2012 Marquette (Michigan), ZDA Svetnik
Škof Andrej Glavan Škof Andrej Glavan

Uvod v mašo

V imenu Slovenske škofovske konference in v svojem imenu pozdravljam vse navzoče sobrate v škofovski službi (nadškofe in škofe), vse duhovnike in redovnike in vas, spoštovani bratje in sestre, ki čutite, da še bije v vas slovensko srce. Posebej pozdravljam domačega škofa, ekscelenco msgr. Alexandra Sampla – 11. naslednika škofa Barage in vse vernike iz marquettske škofije.

Letošnji Baragov dan je še slovesnejši in še bolj vesel, saj je papež Benedikt XVI. 10. maja letos podpisal odlok o priznanju junaških kreposti prvega škofa marquettske škofije, škofa F. I. Barage, da ga zdaj lahko kličemo in se mu s še večjim zaupanjem priporočamo kot častitljivemu Božjemu služabniku. Spominjamo se tudi 60-letnice začetka postopka za beatifikacijo in 40-letnice izročitve pozicije.

Priznajmo in obžalujmo najprej svoje grehe, da bomo vredno obhajali sveto evharistijo.


Homilija

Dragi bratje in sestre!

Prihajam iz pred 6. leti na novo ustanovljene škofije Novo mesto, v kateri je tudi župnija Dobrnič z Malo vasjo, rojstnim krajem našega škofa Friderika Ireneja Barage. V župniji Dobrnič imam tudi sam korenine, saj je bil moj oče doma prav tam. Naša škofija je razmeroma majhna, saj ima le 140.000 katoličanov. Pokriva del Slovenije, iz katerega po Božji dobroti izhaja veliko svetniških kandidatov. V zadnjih dveh letih so bili za blažene razglašeni trije: mučenec – 19-letni laik, maturant Alojzij Grozde, žrtev komunističnega nasilja in revolucije na začetku 2. svetovne vojne – in mučenki – redovnici, s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabijan, nedolžni žrtvi srbskega nacionalizma v Bosni, prav tako z začetka 2. svetovne vojne. Poleg teh iz novomeške škofije prihaja še en častitljivi Božji služabnik, škof Janez F. Gnidovec, ki je umrl kot škof v Skopju v Makedoniji in mu je papež že priznal herojske kreposti. Zanj čakamo priznanje čudeža. Postopek od lani teče tudi za misijonarja Andreja Majcna, ki ga imenujejo tudi kitajski in južnovietnamski don Bosko. Omeniti pa moram, da je tla naše škofije orosila tudi kri tisočev nedolžno umorjenih žrtev komunizma med 2. svetovno vojno, največ pa po njej.

Dragi bratje in sestre!

Prihodnji mesec bomo po odločitvi papeža Benedikta XVI. začeli leto vere. Častitljivega Božjega služabnika Friderika Ireneja Barago lahko imenujemo moža vere – vzornika herojske vere. Urednik slovenskega verskega časopisa Zgodnja Danica je že leta 1869, torej le leto po Baragovi smrti, pozival slovensko mladino, naj si za vzor vere izbere Barago.

Šest let po Baragovi smrti je A. Kuhls v baltimorskem časopisu Volkszeitung napisal članek z naslovom Sveti škof. V njem med drugim pravi: »Že v njegovem življenju so ga splošno čislali kakor svetnika in mnogoteri so čudeži, ki jih je njegova ljubezen skazovala Indijancem – njegovim otrokom.« Leta 1902 so že napovedovali beatifikacijski postopek. Barago so umeščali med šest ameriških svetniških kandidatov, od katerih sta vsaj filadelfijski škof Janez Neuman, ki so ga Baragova pisma navdušila za misijone, in Elizabeth Ann Seton že razglašena za svetnike.

Baraga je poglobil vero že kot študent prava ob apostolu Dunaja, sv. Klemenu Dvoržaku. Ta vera je bila tako trdna in neomajna, da so ljudje, ki so prišli z njim v stik, imeli občutek, da pred seboj gledajo Božje stvarnosti. Kot praktičen človek in vnet misijonar je bil vedno sredi sveta, a njegov pogled, mišljenje in ravnanje je kazalo, da ni od tega sveta. Če beremo njegove knjige, moramo pomisliti: »To je pisal človek vere.«

Resničnost živega Boga, skrivnost učlovečenja Božjega Sina, potrebnost milosti, dejstvo večnega življenja in odgovornost za življenje, vera v zakramente, zlasti krst in evharistijo, so bile pri Baragi otipljive resničnosti.

V svojem prvem angleškem pastirskem pismu l. 1853 je zapisal: »Naša prva bistvena dolžnost do Boga je dolžnost verovanja, ki je v tem, da pritrdimo vsaki besedi, ki nam jo je Bog razodel, ne da bi odklonili eno samo piko razodete vere. Nekatere resnice naše vere so tako vzvišene, da jih ne moremo razumeti z našim šibkim in omejenim razumom. Tudi te resnice moramo verovati na temelju Božjega pričevanja Boga, ki se ne more nikoli motiti, nikoli varati ali biti varan.« (Baragovo pastirsko pismo, 2 sl.).

V mnogih pismih je tožil, koliko praktičnega in teoretičnega ateizma srečuje. Leta 1833 je pisal na Dunaj: »Velik del prebivalstva Združenih držav ni krščen, nima sploh nobene vere.« Podobno je tudi nemški misijonar Sändel istega leta ugotavljal, da mnogi v Ameriki rojeni belci ne pripadajo nobeni veroizpovedi. Tudi Ignacij Mrak, prvi Baragov naslednik v škofovski službi, je leta 1857 ugotavljal nepoučenost in nevero. Ko je nekega delavca na žagi vprašal, če je katoličan, mu je ta odgovoril: »Jaz nimam nobene vere. Mislim, da je najboljša vera pošteno živeti« in nato nadaljuje v pismu: »Takih je tukaj veliko, ki nimajo nobene vere …«

Baraga pa je hkrati v svojem prvem pastirskem pismu učil: »Dolžnost verovanja je bistvena in njeno izpolnjevanje je potrebno za zveličanje, kajti brez vere je nemogoče ugajati Bogu (prim. Heb 11,6) … živeti moramo iz svoje vere, v skladu z načeli svoje vere; napraviti jo moramo za pravilo našega življenja« (PP). Vera mora usmerjati korake našega življenja.

Vedno, ko Baraga govori o veri, misli pri tem prvenstveno na vero v živega osebnega Boga in šele v zvezi s tem tudi na verske resnice.

V tem prvem škofovskem pismu razlaga Baraga, kako moramo ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Pismo sklene: »Zlasti si prizadevajte, da bi imeli resnično ljubezen do Boga, kar je temelj vsega krščanstva in veličastno znamenje izvolitve za zveličanje. Če ljubite Boga iskreno in nad vse, boste lahko spolnjevali vse ostale dolžnosti do njega. Nič ni težkega, nič utrudljivega: za ljubeče srce« (PP 12). K taki popolni ljubezni je pozival vse ljudi brez izjeme, predvsem pa jo je sam dan za dnem dokazoval.

Baragovo skrb za evangelizacijo in za poglobljeno življenje vernikov izraža zlasti njegovo geslo Le eno je potrebno. Ugotavljal je, da so se oblasti sicer trudile na več načinov, kako pomagati poganom, da bi se odvadili raznih strasti in razvad, a so le malo dosegle. »Samo naši sveti Božji veri je mogoče napraviti pogane za dobre ljudi. Le vsak, ki se je odločil sprejeti našo sveto vero, spremeni svoje celotno življenje,« je ugotavljal že na začetku svojega misijonskega delovanja.

Danes govorimo o novi evangelizaciji. Tudi sinoda škofov bo temu posvečena. Bistvo te nove evangelizacije je, da mora biti nova po gorečnosti, po pristopih in metodah. Bolj gorečega oznanjevalca, kot je bil Baraga, si težko predstavljamo. On si je že doma v Sloveniji in v misijonih prizadeval, da je evangeliziral tudi z novim pristopom in metodami, da je oblikoval celostne, popolnoma v Bogu zakoreninjene vernike, ki hkrati živijo res človeka vredno življenje.

Iz Baragovega življenja, njegove evangelizacije in spisov ter iz navodil za leto vere lahko sklepamo, da se moramo v letu vere okleniti predvsem bolj temeljitega verskega izobraževanja (katekizem), molitve (osebna vera), prejemanja zakramentov – zlasti evharistije, in češčenja Matere Božje.

Častitljivi Božji služabnik Friderik Irenej Baraga, izprosi v letu vere pravo poglobitev vere v svoji marquettski škofiji, v naših slovenskih škofijah in vsem Slovencem po svetu. Amen!


msgr. Andrej Glavan
novomeški škof