Nagovor škofa Glavana na diakonskem posvečenju v novomeški stolnici

24.10.2015 Novo mesto Diakon, Škofija Novo mesto
Foto: Škofija Novo mesto Foto: Škofija Novo mesto

Uvod:
Spoštovani g. rektor semenišča msgr. Roman Starc, prior križniškega reda p. Janko Štampar, spoštovani člani Stolnega kapitlja z g. proštom na čelu in vsi drugi bratje v duhovniški službi, še posebej vsi župniki skupaj z verniki iz župnij kandidatov za diakonat. Posebej prisrčen pozdrav pa velja kandidatom za posvečenje in vsem njihovim domačim. Pozdravljam vse bogoslovce, redovnice, pevce iz vseh župnij, iz katerih prihajajo kandidati, ministrante, skavte in vse, ki ste danes napolnili našo stolnico, da boste molili in bili priče tako veselemu dogodku za našo škofijo.

Preden bomo prisostvovali posvečenju, pripravimo svoja srca z iskrenim obžalovanjem svojih grehov.


Homilija:

Dragi bratje in sestre! Slišali smo pomenljive odlomke Svetega pisma, ki nam vsak na svoj način osvetljujejo bistvo in vsebino dogodka, ki je pred nami. V 1. berilu smo slišali, kako je Bog poklical preroka Izaija, ki ga nekateri imenujejo »evangelist Stare zaveze«. Bog ga je poklical v svojo službo in ta je odgovoril: »Tukaj sem, pošlji mene.« In ko mu je očistil ustnice in ga usposobil za oznanjevanje čiste resnice v tedanjem izraelskem Božjem ljudstvu, ki se je utapljalo v sinkretizmu – mešanici poganstva in prave vere – in v pozunanjenosti omamljalo v potrošništvu in trenutnem blagostanju. Izaija je bil poslan, da zasuče volan zgodovine in duhovno usmeritev izraelskega ljudstva.

Ali se ne zdi, da je današnji čas podoben. Mnoge je zajela brezbrižnost, mlačnost, zaslepljenost, moralna zmešnjava, ko se zdi, da je vse dovoljeno. Tudi vi dragi bodoči diakoni ste odgovorili. Vsi smo slišali vaš: »Tukaj sem!« Pred Bogom, pred Cerkvijo, pred škofom, sobrati in svojimi domačimi in zbranim občestvom in pred svojo vestjo ste razodeli svojo predanost Božjemu vabilu in klicu, da ste pripravljeni Bogu dati svojo mladost, zmožnosti in darove, svojo ljubezen, svojo sedanjost in prihodnost.

1. Z diakonskim posvečenjem boste postali služabniki oltarja, oznanjevalci Božje besede z besedo in življenjem, po župnikovem dovoljenju boste tudi krščevali, poročali in delili nekatere zakramentale. Danes sprejemate tudi nalogo, dolžnost in čast službenih molilcev Cerkve, molitvenega bogoslužja – brevirja – za vse ljudi, še posebej pa za vse, ki vam bodo zaupani v dušno-pastirsko skrb. Z molitvijo boste v stalni šoli Svetega Duha, ki vas bo vodil, bogatil in krepil vašo vero, saj ni dovolj, da le teoretično poznate verske resnice, ampak da te preobražajo tudi vaše življenje.

2. Sprejeli in dali boste tudi obljubo celibata. Danes se popolnoma izročate Jezusu Kristusu, večnemu in velikemu duhovniku. V vašem srcu naj bi bila pripravljenost in prošnja: tvoj sem Gospod, z vsem svojim bitjem. Vse življenje boste ostali neporočeni, svobodni za Boga in ljudi. To ne sme biti izraz kakršnegakoli razočaranja nad svetom in bežanje iz njega ali podcenjevanje zakona in družinskega življenja. Odločitev za celibat moremo razumeti samo v luči vere, kar pomeni, da je taka odločitev Božji dar, da bi osvobojen družinskih vezi mogli služiti drugim po Jezusovem zgledu, se žrtvovati v službi Cerkve za Božje ljudstvo, zlasti vsem ubogim.

Kristusov služabnik je poklican použiti svoje življenje, ne da bi pričakoval kaj zase. Srce tistega, ki služi v Kristusovem imenu, mora biti ponižno in čuječe. Po milosti prejeta posvečenje in avtoriteta znotraj Cerkve, nikdar ne smeta postati priložnost za osebne koristi, povzdigovanje sebe ali, kar je še hujše, priložnost za oblast nad drugim.

Dragi bodoči diakoni!

V evangeliju smo slišali to, kar je rekel Jezus svojim učencem in te besede veljajo tudi danes vsem posvečenim: »Vi ste sol zemlje, če se pa sol spridi, s čim se bo solila? Vi ste luč sveta, mesto, ki stoji na gori. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela.« (prim. Mt 5,13-16). Kakšna odgovornost je to. Svetiti drugim s svojo zvestobo danim obljubam, svetiti kot dober diakon in pozneje kot svet duhovnik.

Kdo bi se teh korakov ne bal, saj se zavedamo, da sprejemamo Božje darove v prstene – krhke posode, da je, po besedi apostola Pavla: »… preobilna moč iz Boga in ne iz nas.« (2 Kor 4,7). Zavedamo se, da smo tudi duhovniki samo ljudje. Vendar, če boste čuječi, če boste iskali v stalni službeni in osebni molitvi notranjo povezanost z Bogom, ste lahko brez skrbi.

Tudi zdaj vas bomo v petih litanijah priporočili Materi Mariji, vašim krstnim zavetnikom in vsem svetnikom. Naj Sveti Duh dopolni do konca to, kar je začel že pri vašem krstu (v Žužemberku, Ajdovcu, Semiču, Šentjerneju in v Gabrovki) in pri birmi.

Dragi bodoči diakoni! Prepričani bodite, da vas bodo spremljale na poti, ki je pred vami, naša molitev, molitev staršev, sorodnikov, današnjih dušnih pastirjev in vseh, ki so danes z vami, da boste vztrajali in ostali današnjim obljubam in posvečenju zvesti.

Amen.

msgr. Andrej Glavan, novomeški škof