Med civilno družbo in pasivnostjo ter apatijo, ki vodita v »mehki despotizem – tiranijo«

Spoštovani in dragi študentje prava, profesorji, pravniki sodniki, dragi bratje in sestre. Prisrčno pozdravljeni pri tako imenovani »rdeči maši« v ljubljanski stolnici, kjer se ob začetku sodnega leta želimo priporočiti Svetemu Duhu, ki nas more poučiti, razsvetliti in opogumiti pri našem delovanju. Živimo v samostojni državi Sloveniji in zato menim, da je še kako potrebno po zgledu držav z veliko daljšo tradicijo demokracije, razmisliti o pomenu civilne družbe. Različna civilna združenja in pobude morejo prispevati k višji kakovosti demokracije v družbi, hkrati pa so spodbuda posamezniku, da se ne prepusti, malodušju, apatiji in pasivnosti, kar pa lahko majhna peščica ljudi izrablja za to, da s tem človekom manipulira. Vse skupaj lahko po vseh primerno prilagojenih zakonih z vsemi pravili in določili, ki so pogosto daleč od osnovnih etičnih principov, vodi v »mehki despotizem«, »tiranijo«, kjer seveda ni več prostora za človekovo svobodo, dostojanstvo in ustvarjalnost v družbi.

Odgovornost civilne družbe za državo ter etično in duhovno kakovost bivanja

Za moderno politično misel je razlikovanje med državo in civilno družbo bistveno in je sestavni del teorije o državi. Država je kratko povedano »institucionaliziran obči interes«. Civilna družba, ki jo nekateri imenujejo tudi občanska družba, je tisto področje vsakdanjega zasebnega in javnega življenja, ki ni pod nadzorom ali neposrednim vodstvom politične oblasti in kjer ni v ospredju obči interes države. Tu zato prevladujejo interesi in prizadevanja različnih ljudi in skupin, torej je to področje posebnih, partikularnih koristi in sporov med ljudmi.

Človek je v svojih prizadevanjih in delovanju bolj raznolik, kakor to zahtevajo obči cilji. Ni samo član skupnosti in nobena skupnost – tudi državna ne – ne izčrpa bogastva njegovega življenja. Zato je bistveno moderno stališče, da je treba državo kot institucijo, ki naj zagotavlja samo tisto, kar je v najsplošnejšem interesu, strogo ločevati od področja, kjer potekajo še druge človekove dejavnosti, ki so prav tako legitimne in ni nobene potrebe, da bi jih postavili pod državni nadzor.

Če je načelno jasno, da se naloge države kot take razlikujejo od nalog, ki si jih člani družbe določajo v vsakdanjem življenju in boju za preživetje, ostaja odprto vprašanje, kako naj si predstavimo pravšnji odnos države do vsega, kar poteka na tem področju civilne družbe.

Zahodne demokratične države veljajo za tiste, v katerih je izpeljana ločitev med družbo in državo. Stopnja samostojnosti civilne družbe je lahko zelo različna. Po Charlesu Taylorju lahko razlikujemo tri stopnje:

• Minimalni obstoj civilne družbe zahteva, da obstajajo svobodna združenja, ki so toliko samostojna, da ne potrebujejo podpore državne oblasti.
• Na višji stopnji obstaja civilna družba tam, kjer se v celoti sama organizira na podlagi svobodnih združenj, kjer torej ni samo nekaj svobodnih združenj, ampak je celotno področje gospodarstva, kulture, izobraževanja, socialne skrbi in razvedrila pokrito z ustreznimi svobodnimi združenji in nastopa v medsebojni koordinaciji.
• Tretja stopnja je dosežena, ko celota svobodnih združenj civilne družbe lahko odločilno vpliva na potek državne politike. V tem primeru lahko govorimo tudi o največji stopnji kakovosti sodobne demokracije.

Civilna družba danes na splošno obstaja v vseh demokratičnih državah, stopnja asociativnega življenja in organiziranosti pa je različna od primera do primera.

Problem individualizma, pragmatizma in pasivnosti pri vzpostavljanju civilne družbe

Charles Taylor, kanadski filozof in družbeni etik v delu Slabosti modernega časa govori o treh težavah, ki so značilne za sodobno obdobje: problem individualizma in s tem izguba smisla, naraščajoči pragmatizem in izredna pasivnost, ki izvira iz izgube notranje svobode bivanja.

a) »Prvo pereče vprašanje je individualizem. Seveda individualizem pomeni tudi to, kar ima večina ljudi za največji dosežek moderne dobe. Živimo v svetu, kjer se imajo ljudje pravico sami odločati glede njihovega življenjskega sloga, zavestno sprejeti določana prepričanja, lahko se sami odločijo za stil svojega življenja na veliko različnih načinov, za katere so bili njihovi predniki prikrajšani. Na splošno pravni sistem vse te pravice zagovarja. V bistvu ljudje niso več podrejeni potrebam transcendentnega zakona, ki naj bi bil nekaj svetega.«

Svobodo sodobnega sveta pogosto povezujemo z ukinjanjem tradicionalnih moralnih vrednot. Nekoč so ljudje čutili pripadnost večjemu redu. Vesoljni red je bil »mogočna veriga bivanja«, v katerem so ljudje našli svoji pravi prostor pod soncem. Ta vesoljni hierarhični red se je odražal v hierarhiji človeške družbe. Človek je bil pogosto zaprt v določeno okolje, s svojo vlogo in položajem, ki sta mu bila dana, in od katerih ni mogel, pa naj se je še tako trudil, odstopiti. Sodobna svoboda vedno bolj ruši prav ta red.

Toda kljub omejevanju je ta red nudil smisel svetu in družbenim aktivnostim. Stvari, ki so človeka obdajale, niso bile zgolj potencialni surovi material, orodje za izvajanje projektov, ampak so imele svoj pomen, ki jim je bil dan z njihovim mestom v verigi stvarstva. Ko je stari red izgubil svojo veljavo, so dejali, da je svet izgubil svoj čar.

Že stoletja se lomijo kopja v diskusijah glede vprašanja, če je bila ta sprememba dobra. Težko bi bilo na kratko rešiti to vprašanje. Naša naloga je, da se osredotočimo na posledice, ki jih je ta sprememba prinesla v življenje in smisel človeka, saj je prav izguba smisla bivanja ena od najtežjih posledic individualizma oziroma človekove zaprtosti v lastno samozadostnost, samovoljo in pragmatiko. Človek je izgubil širši pogled na življenje zato, ker se je osredotočili le na svoje osebno življenje. Temna stran individualizma je pretirana osredotočenost nase, zaradi česar človekovo življenje postaja hkrati plitko in omejeno, izgublja smisel in je čedalje bolj gluho za ostale ljudi v družbi. »Permisivna družba«, pojav »jaz generacije«, ali prevladovanje »narcizma«, so le trije najbolj znani pojavi v sodobni družbi, v katerih se v sodobni obliki izraža ta individualizem.

b) Individualizem in vedno bolj zapostavljena metafizična razsežnost bivanja sta tesno povezana z drugo »boleznijo« sodobnega časa – s pragmatičnim razumom. »S pragmatičnim razumom sem imel v mislih tisto racionalnost, na katero se zanašamo, ko se za dosego nekega cilja naslonimo na najbolj ekonomično uporabo sredstev. Maksimalna učinkovitost, najboljše razmerje med stroški sta merilo njenega uspeha.«

Brez dvoma se je z odpravo nekdanje harmonije bivanja, ki je temeljila na Božjem indikativu, sunkovito razširil pomen pragmatičnega razuma. Družba nima več metafizične utemeljitve, družbene ureditve in modeli ravnanja nimajo več podlage na Božjem redu. Prikrojene so za dosego posameznikove sreče, blagostanja in ugodja, kar je tudi njihov cilj in to s seboj prinaša negativne posledice. Sredstvo, ki to uresničuje, je pragmatični razum.

Po eni strani je imela ta sprememba tudi pozitivne posledice, po drugi strani pa s seboj prinaša tudi veliko slabega, ne samo zaradi razširjenega pojava pragmatičnega razuma, temveč tudi zaradi nevarnosti, da bi le-ta dobil nadzor nad našim življenjem. Obstaja nevarnost, da bomo stvari, ki bi jih morali ocenjevati na osnovi drugih kriterijev, določali glede na učinkovitost oziroma »stroškovno dobičkonosne« analize in da bodo neodvisni cilji, ki naj bi narekovali naše življenje, postali zasenčeni zaradi zahteve po maksimalni storilnosti. Še veliko je stvari, ki bi lahko podkrepile to skrb: na primer način, s katerim zagovarjajo potrebe po ekonomski rasti, da bi lahko upravičili zelo neenakomerno porazdelitev bogastva in dohodkov, kar pripelje do tega, da postanemo neobčutljivi za potrebe okolja, kar lahko privede celo do katastrofe. Vodilen položaj tehnologije je verjetno prispeval k čedalje bolj omejenemu in praznemu življenju.

c) Vse to ima posledice tudi na družbeni ravni in vodi do nevarnih posledic, ki jih bosta individualizem in pragmatični razum imela za politično življenje. Institucije in strukture industrijsko-tehnološke družbe močno ovirajo človeka saj tako družbo kot tudi posameznike prisiljujejo, da upoštevajo pragmatični razum. Družbena struktura, ki temelji na pragmatičnem razumu, pomeni veliko izgubo svobode za posameznika, kakor tudi za skupine.

Nevarnost mehkega despotizma (tiranije) v modernih družbah

Obstaja še druga oblika izgube svobode, o kateri se je že mnogo razpravljalo, še posebej je znan prispevek Alexa Tocquevilla. Družba, v kateri bodo ljudje končali kot nekakšni posamezniki, ki so »zaprti sami vase«, je družba, v kateri bo malo kdo želel sodelovati pri graditvi skupnega dobrega in s tem pri oblikovanju dejavne civilne družbe. Ljudje bodo raje ostali doma in uživali v zadovoljstvu zasebnega življenja, dokler bo obstoječa vlada skrbela za sredstva, ki jih človek potrebuje, da doseže zadovoljstvo in za njihovo široko distribucijo.

To pomeni najboljše pogoje in resno nevarnost, da se pojavi nova, moderna oblika tiranije, ki jo Tocqueville imenuje »mehka« tiranija. To ni tiranija terorja in zatiranja, ki je znana iz starih časov. V tem primeru gre za vlado, ki je blaga in paternalistična. Morda celo ohrani demokratično obliko z občasnimi volitvami. Toda dejansko se bo celotno vodstvo kazalo v »ogromni skrbniški moči«, ki jo ljudje ne bodo mogli posebej nadzorovati. Edina obramba zoper to je po Tocquevillu dejavna politična kultura, v kateri se ceni sodelovanje posameznika tako na različnih nivojih vlade, kakor tudi v različnih civilnih združenjih. Atomizem samopovzdignjenega posameznika temu ni naklonjen. Ko se sodelovanje zmanjša, ko vzporedna združenja, preko katerih je bilo sodelovanje možno, izginejo, se posamezni državljan znajde sam spričo ogromne birokratske države in se upravičeno čuti nemočnega. Posameznik se zaradi tega znajde v še večji stopnji pasivnosti in zlobni krog mehkega despotizma je sklenjen.

Dopolnjevanje države in civilne družbe kot znamenje visoke kakovosti demokracije

Razlikovanje med civilno družbo in državo je dejansko pomembno za zahodno izročilo, ne samo zaradi vseh korenin, ki jih ima ta ideja v zgodnjih obdobjih zahodne zgodovine, temveč tudi posebno zato, ker je bila odločilnega pomena za različne oblike protiabsolutističnega mišljenja … Rečemo lahko, da je nastala kot nujen obrambni instrument spričo posebnih nevarnosti za svobodo, ki jih je zahodna tradicija vsebovala sama po sebi, pravi Taylor. Demokracija in svoboda sta zavarovani samo toliko, kolikor država in civilna družba ostajata vsaka na svojem mestu, ter zagotavljata uravnovešen obstoj občeveljavne in racionalne poenotenosti ter partikularna hotenja, koristi in potrebe.

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof