Nagovor škofa Antona Jamnika pri pogrebni sveti maši za prof. dr. Jožeta Trontlja v Polhovem Gradcu

12.12.2013 Polhov Gradec Škof, SŠK

 

Dragi domači, žena, sinova in hči, dragi sorodniki, dragi bratje in sestre!

S svojem imenu in imenu Slovenske škofovske konference vam najprej izrekam iskreno sožalje ob tako nepričakovanem slovesu od pokojnega akademika prof. dr. Jožeta Trontlja.

V veri, da je pri Bogu našel popoln mir in svobodo, se poslavljamo od njega. Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje:

1. Bil je človek globoke osebne vere in zgleden kristjan

S svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo je odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor.

2. Posebej pa je potrebno poudariti njegovo zavzemanje spoštovanje in nedotakljivost svetosti človeškega življenja.

Prof. dr. Trontelj se zavzemal za etiko-bioetiko, ki temelji na spoštovanju nedotakljivosti in svetosti človeškega življenja. Človek ni absoluten gospodar svojega življenja, toliko manj življenja drugih ljudi. Življenje sprejema kot dar, kot nekaj svetega. Sprejemanje življenja kot dar pa vsebuje tudi zahtevo, da prevzame odgovornost za svoje lastno življenje, za življenje drugih ljudi in življenje nasploh. Že sama beseda odgovornost nakazuje, da posameznik daje za svoja dejanja odgovor nekomu (Nekomu), da ne sme svojih dejanj izvrševati poljubno. Bioetika nedotakljivosti življenja, za katero se je zavzemal pokojni dr. Trontelj, dosledno zagotavlja enakopravnost vseh ljudi in se upira skušnjavi, da bi privilegirali močnejše, koristnejše, vplivnejše, bogatejše.

Prof. Trontelj je pogosto poudarjal, kako krščanski pogled na življenje podpira smer bioetike, ki zagovarja svetost življenja. Vera v Boga Stvarnika in v Jezusa Kristusa, ki je Odrešenik vsakega človeka, zavezuje kristjana, da sprejema življenje kot dar in priznava enakovrednost in enakopravnost vseh ljudi. Izhodišče krščanskega pogleda na bioetična vprašanja je naslednje: človekovo življenje je najprej Božji dar. Zato človek nima absolutne oblasti nad svojim življenjem, ampak ga sprejema kot nekaj podarjenega, kot veliko priložnost, ki jo Bog polaga v njegove roke, in kot odlično nalogo, da iz svojega življenja naredi nekaj velikega in lepega.

Prof. Trontelj se je z vso svojo osebnostjo in zgledom postavljal v obrambo proti vsakemu totalitarizmu razuma, tehnike in dobička, ter poudarjal, da človek ni gospodar vesoljstva ampak njegov oskrbnik, da ima življenje drugega človeka prednost pred lastnim užitkom in lastnimi interesi, da življenje samo prihaja od »neskončno Drugega«, h komur se bo nekoč tudi vrnilo. Pristno in iskreno krščansko pričevanje kliče človeka k etični odgovornosti v njegovem odnosu do sveta in do življenja, tako do življenja njegovih sodobnikov kot tudi do življenja prihodnjih rodov.

Za prof. Trontlja je bila ob vsem tem ključna vera v Boga, stvarnika vesolja, ki bo privedel svoje delo k eshatološki izpolnitvi. Prav to pa človeka vodi v temeljno držo sprejemanja in veselja nad življenjem. Stvarstvo razume kot dar ljubečega Boga, ki je »Gospodar, ljubitelj življenja« (Mdr 11,26) in človeka kliče k sodelovanju pri stvarjenjskem načrtu. V horizontu Božjega gospostva je lahko tudi sodobni človek znanstveno-tehnične civilizacije obvarovan pred obupom in malodušjem, kamor bi lahko zapadel zaradi izkušnje dvoumnega značaja svoje svobode in nevarnosti, ki ju prinaša s seboj moderni napredek. Prepričanje, da je Bog stvarnik sveta in da mu stalno pritrjuje, osvobaja vernika zadnjega strahu, da bi svet zapadel v kaos.

Ta vera pa seveda kristjana ne odvezuje osebne odgovornosti za prihodnost življenja na našem planetu, ampak mu daje pogum za svobodo, za ustvarjanje razmer, kjer bo vladal spoštljiv odnos do življenja in spoštovanje nedotakljivosti človeškega življenja.

3. In večno se bomo držali za roke

Besede, s katerimi Fjodor Mihajlovič Dostojevski končuje roman Bratje Karamazovi, so skoraj takšne, kot bi jih napisal za pogrebni govor spoštovanemu in dragemu akademiku Jožetu. Kot da bi bile njegova oporoka. Zato jih bom, prirejene le v nekaj potezah, ob tem slovesu prebral v njegovo čast:

Kmalu zapustim to mesto in to nemara za zelo dolgo. Zato si obljubimo tu, da ne bomo nikoli pozabili – prvič naše mame, in drugič, drug drugega. In kar koli bi se potem v življenju zgodilo z nami, tudi če bi se ne srečali dvajset let, se bomo vendarle spominjali, kako smo pokopavali dragega očeta, ki smo ga tako ljubili. Izvrsten oče je bil, dober in hraber oče. In tako, prijatelji, se hočemo predvsem spominjati njega vse svoje življenje. In tudi ko bi imeli ne vem kako važne posle ter dosegli najvišje časti ali zašli v še takšno nesrečo – vendar ne pozabite nikoli, kako dobro nam je bilo tu, vsem skupaj, združenim s tako lepim in dobrim čustvom, ki je v času naše ljubezni do dragega očeta storilo morda tudi nas same boljše, kot smo v resnici.

Vedite, da ni ničesar višjega in močnejšega in bolj zdravega in koristnega za nadaljnje življenje, kot je kak dober spomin, ki si ga še posebej ohranimo iz detinstva, iz hiše svojih staršev. Če odnese človek s seboj v življenje mnogo takih spominov, je rešen za vse žive dni. In tudi če nam v srcu ostane en sam lep spomin, utegne tudi to kdaj služiti naši rešitvi.

Zatorej vam pravim: najprej in predvsem bodimo dobri, potem pošteni in potem – nikoli ne pozabimo drug drugega. To spet ponavljam. Jaz, prijatelji, vam dajem besedo, da ne bom pozabil nobenega izmed vas; slehernega obraza, ki zdajle gleda vame, se bom spominjal, čeprav čez trideset let. Vsi, kar vas je, prijatelji, ste mi poslej dragi, vse vas sprejemam v svoje srce in vas prosim, da sprejmete tudi vi mene v svoja srca! In kdo nas je zbral v tem dobrem, lepem čustvu, ki se ga bomo poslej spominjali in ki se ga hočemo spominjati vse življenje? Kdo, če ne naš oče, naš dobri, mili, naš dragi oče na veke vekov! Ne pozabimo ga torej nikoli, večen in lep mu bodi spomin v naših srcih, zdaj in na vse večne čase!

Ali vera zares uči, da bomo vsi vstali od mrtvih in oživeli in bomo spet videli drug drugega in vse, tudi našega očeta?

Prav gotovo bomo vstali, prav gotovo se bomo videli in veselo, radostno bomo pripovedovali drug drugemu vse, kar je bilo! In večno, vse življenje se bomo držali za roke!

O, kako bo to lepo!


 

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof