Veselo pričakovanje samega sebe se uresničuje v občestvu, v Jezusovi ekipi (papež Frančišek)
- Učenje je veselo pričakovanje samega sebe
Danes s to sveto mašo začenjamo novo šolsko leto in številna vprašanja, ki so povezana z vzgojo in izobraževanjem, so zopet aktualna. Prav je, da iščemo odgovore na tovrstne sodobne izzive. V intervjuju Petra Sloterdijka za 14. številko McKinsey Wissen, ki je bila posvečena izobraževanju (Lernen ist Vorfreude auf sich selbst, Učenje je veselo pričakovanje samega sebe; 2009), so zapisane ključne misli, ki naj bi nagovorile in klicale k razmišljanju pedagoge in vzgojitelje na celotni vertikali šole in vzgoje od vrtcev do univerz. Navajam krajšo misel iz intervjuja: »Učitelji so ljudje, ki pogosto verjamejo, da je vselej bolje nekaj razložiti, kot nekaj storiti. Vse bolj jasno se namreč kaže, da jedru učenja s klasičnimi šolskimi sredstvi ne pridemo blizu. (…) Ob tem pa vnašajo otroci, dijaki, študentje v učni proces svojo radovednost, svoje navdušenje, ta neprecenljivi medij veselega pričakovanja samih sebe. To veselo pričakovanje svojega lastnega naslednjega stadija je natančno tisto, kar se pričakuje in iz česar lahko izide »učni libido« kot dejanski osebnostni in družbeni kapital. In didaktika, ki to spoštuje, ravna povsem drugače kot šola, v kateri pedagogi nastopajo z gesto: 'Se boste že še čudili, in jaz bom tisti, ki vam bo to pokazal.«
Ali učitelji vedo, čemu danes izobražujejo in »za kaj« vzgajajo otroke, če jih sploh še vzgajajo? – Je »učni libido« v Sloveniji dejansko osebnostni in družbeni kapital? Je v sodobni slovenski šoli dovolj prostora za celega človeka ali le za njegove faktografske, družabne, internetne in kompetitivne odvode? V kakšnem razmerju je sodobna didaktika do izvorne človeške avtodidaktike? Je učenje v Sloveniji »veselo pričakovanje samega sebe«, svojih bodočih stanj, sposobnosti, razgledov in odločitev, darov, presenečenj nepričakovanega ali pa prej negativ vsega tega?
- Srce govori srcu
Kako poiskati rešitev na ta vprašanja? – Zelo poučen in čudovit zgled nam je pri tem John Henry Newman (1801–1890), ki ga je papež Benedikt XVI. ob svojem obisku v Veliki Britaniji razglasil za blaženega. Nič ne pomagajo naslovi, doktorati in druge reference, če učitelj, vzgojitelj ali profesor ni najprej tisti, ki je osebnost, ki se trudi živeti to, kar govori, ki najprej sam izžareva harmonijo bivanja, ki je najboljša »pedagoška metoda«. Newman je to na navdihnjen način povedal naravnost. Njegova misel, ki je nastala v 19. stoletju, je vedno bolj aktualna in pomeni lepo izhodišče, da ob začetku šolskega leta te besede vzamemo zares in se vprašamo, koliko jih tudi živimo, koliko so zares naša »pedagogika«?
Srce govori srcu. (lat. Cor ad cor loquitur.) – Ta izrek, ki je bil temeljno vodilo njegovega življenja, je Newman našel pri sv. Frančišku Saleškem (1567–1622) in sicer v daljšem pismu, ki ga je svetnik leta 1604 pisal škofu v Bourgesu. Ko Frančišek razpravlja o pridiganju, med drugim zapiše: »Naše besede naj bi prihajale bolj iz srca kakor z ustnic. Navsezadnje je srce tisto, ki govori srcu, usta govorijo le ušesom … Očetje iz starodavnosti in vsi, ki so obrodili sad, (…) so govorili od srca do srca, kot govorijo dobri očetje svojim otrokom. Osebe imajo vpliv na nas, glas nas omeči, pogled nas obvlada, dejanja nas vnamejo.«
Osebnost učitelja, vzgojitelja je vedno v središču vzgoje. Če nekdo nečesa nima, če tega, kar uči, sam ne živi, potem nima drugemu kaj dati in v njem ne more prebujati veselega pričakovanja samega sebe. Newman je zato vedno poudarjal nenadomestljivo vlogo učitelja, duhovnika in duhovnega voditelja. Tako je razumel tudi vlogo tutorja v Oriel Collegu v Oxfordu. »Resnica vstopa v duha učenca prek oči in ušes, prek čustev, domišljije in razuma.« Noben akademski sistem ne more uspešno delovati brez osebnega vpliva učiteljev. »Kjer je (osebni) vpliv, tam je življenje, kjer ga ni, tudi življenja ni. (…) Akademski sistem brez osebnega vpliva učiteljev na učence je kot polarni mraz in bo ustvaril zaledenelo, okamenelo in togo izobraževanje, nič drugega,« je zapisal Newman.
Kardinalsko geslo Srce govori srcu, ki si ga je Newman izbral, osvetljuje njegovo pojmovanje oznanjevanja, poučevanja in vzgoje. Spominja nas na pomen, ki ga je pripisoval prijateljem in skupnosti, prvenstvu osebnosti, poudarjanju celovitosti človeka. Srce govori srcu, Božje srce človekovemu srcu – v učlovečenju Božjega Sina in v zakramentalnem življenju Cerkve. Človekovo srce govori srcu drugih, ki iščejo vero, želijo ob šolanju bolj polno zaživeti, se veseliti samih sebe ali pa jih mučijo dvomi. Takšno srce je bílo tudi v Newmanovih prsih in je govorilo neštetim srcem v šolah in na univerzah v Oxfordu, Birminghamu, Dublinu in Rimu v njegovem času in z nevsiljivo močjo govori tudi ljudem našega časa. Se bomo ob tem vodilu vsi skupaj in še posebej starši, učitelji in vzgojitelji vsaj malo zamislili in se vprašali ali samo o nečem govorimo ali to tudi smo? – Resnična pedagogika se začenja v naših srcih, v žaru našega bivanja – to pa v otrocih, dijakih in študentih zares spodbuja cilj našega poučevanja in vzgoje – namreč, da je »učenje veselo pričakovanje samega sebe«!
- Ekipa Zavoda sv. Stanislava – Jezusova ekipa – odločilnost timskega, občestvenega dela: ljubezen, odpuščanje, poslušanje in služenje; nihče ni izključen
Pedagogika srca, ki pomeni veselo pričakovanje samega sebe, se začenja v skupnosti. Na svetovnem srečanju mladih v Riu de Jaineru je papež Frančišek na sklepni maši poudaril, kako je pomembno, da se odločimo za pot in ob tem preganjamo dvome, strahove: »Pojdite, ne bojte se, služite,« je bila temeljna misel papeža. Večer prej pri vigiliji in celonočni molitvi je mladim na srce položil tudi naslednjo misel in spodbudo, ki je še kako aktualna za nas ob začetku novega šolskega leta.
»Polje je športno igrišče. Jezus nas vabi, da mu sledimo vse življenje, vabi nas, naj bomo njegovi učenci in da »igramo v njegovi ekipi«. Mislim, da vas ima večina rada šport! Tako tukaj v Braziliji, kot v drugih državah, je nogomet nacionalna strast. Kaj naredijo igralci, ko jih povabijo v ekipo? Trenirati morajo in to zelo veliko! Tako je tudi v našem življenju Gospodovih učencev. Sveti Pavel pravi: »Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega.« (1 Kor 9,25). Jezus nam ponuja nekaj večjega od svetovnega prvenstva! Ponuja nam možnost izpolnjenega in rodovitnega življenja; prav tako nam ponuja prihodnost skupaj z njim, ki ne bo imela meja, večno življenje. Ampak prosi nas, da treniramo, da se »spravimo v dobro formo«, da se bomo pogumno soočili z vsako življenjsko situacijo in pri tem pričevali svojo vero. – Kako pridemo v dobro formo? Ko se pogovarjamo z njim? – Z molitvijo, ki je naš vsakodnevni pogovor z Bogom, ki nas vedno posluša. Z zakramenti, s pomočjo katerih v nas raste njegovo življenje in nas združujejo s Kristusom. Tako, da ljubimo drug drugega, se naučimo poslušati, razumeti, odpuščati, da sprejemamo, da pomagamo drugim, vsakemu, brez izključevanja in preganjanja. Dragi mladi, bodite pravi »Kristusovi atleti« (iz nagovora papeža Frančiška mladim na svetovnem srečanju mladih 27. julija 2013 pri vigiliji na plaži Copagabana v Rio de Jaineru v Braziliji).
Vsem skupaj v Zavodu sv. Stanislava želim, da bi bila močna pogumna, vztrajna in vesela ter hvaležna Jezusova ekipa.
msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof
