To, da si in kar si, je Božji dar tebi, to, kar boš naredil iz sebe, pa je tvoj dar Bogu in sočloveku

1. Biti dar Bogu in sočloveku

Dragi bratje duhovniki, redovniki, redovnice, diakoni in bogoslovci; vi, ki boste danes sprejeti med pripravnike za diakonat in prezbiterat, dragi ministranti, romarji, dragi bratje in sestre.

Molitveni dan za duhovne poklice tukaj pri Mariji Pomagaj na Brezjah je priložnost in spodbuda, da za duhovne poklice vsi skupaj radi molimo, pa ne samo danes, ampak da vsak dan v našem duhovnem življenju namenjamo svoje prošnje Gospodu za vse tiste, ki so že odgovorili na Božji klic, še posebej tudi tiste, ki se odločajo, da bi na to pot stopili. Naj jim Gospod nakloni svojih milosti, da bi imeli dovolj poguma, moči in zaupne vere, da bi sprejeli dar duhovnega poklica, se odločili in z ljubeznijo stopili na pot radostnega pričevanja za Kristusa.

Ko nam je nekaj podarjeno, to ni namenjeno samo nam, ampak naj bi ta dar znali deliti z drugimi. Pred leti sem bil na konferenci v Manili na Filipinih in tam je na najstarejši azijski univerzi sv. Tomaža zelo pomenljiv napis: To, da si in kar si, je Božji dar tebi, to, kar boš naredil iz sebe, pa je tvoj dar Bogu in sočloveku.

Dragi bratje in sestre! Te besede veljajo za vse nas, saj je vsako življenje največji čudež, neskončno velik dar, vsak poklic je dar in priložnost, da izpolnimo svoje poslanstvo na tem svetu, torej da obdarimo druge. Na poseben način je dar duhovni poklic, zato je naša molitev danes namenjena temu, da bi ga mladi, ki jih Gospod kliče, znali sprejeti v hvaležnosti in bili v svojem življenju sami dar Bogu in sočloveku.

Dragi bratje in sestre! Svetost nas nikoli ne ločuje od drugih ljudi, ampak nas z njimi združuje. Kristus objema izobčene, gobavce; je in pije z grešniki; je daritveno jagnje, ki umre na oltarju križa. Celotno Božje ljudstvo je sveto in duhovniško ljudstvo, ker pooseblja Kristusovo navzočnost v neurejenosti in nepopolnosti našega življenja z vsemi slabostmi in neuspehi. James Joyce (1852–1941) je o Cerkvi zapisal: »Sem prihajajo vsi.« Svetost je tista, ki nam ponuja vizijo naše poklicanosti po zakramentu svetega krsta. V tej poklicanosti ni nikakršnega elitizma ali izključevanja kogar koli.

Naš veliki duhovnik Jezus nas objema z radostjo. Prevzeti smo od Očetovega veselja do Sina. S svojo svetostjo Bog izžareva veselje nad vsem, kar živi. Ko je Jezus jedel in pil z grešniki, to ni bila ena izmed njegovih dolžnosti. Iskreno se je veselil njihove družbe in tega, da so. Ko se je dotaknil tistih, ki so bili družbeno ožigosani, to ni bila neka neosebna gesta, ampak objem veselja. – Ali ni Jezus sam čudovit zgled, da nimamo nikakršnega razloga za pesimizem in prestrašeno godrnjanje, in da nikogar ne izključujemo ali moralistično obtožujemo, ampak živimo iz Njegovega objema radosti in veselja! Jezus je najlepša vizija, kako naj danes kot kristjani pričujemo oziroma živimo besede evangelija.

2. Vizija duhovnega poklica na poti duhovništva in redovništva: Biti zrcalo večnosti

Sv. Efraim Sirski (306–373) je imel navado reči: »Tisti, ki uživa evharistijo, uživa duha in ogenj.« V presvetem zakramentu namreč prebiva Kristus in nanj se lahko obračamo na prav poseben način. Kot kristjani imamo srečo v preprosti gesti, da se v cerkvi lahko kadar koli postavimo pred Gospoda, tako kot prazno vedro pod slap. Dobra molitev je tista, pri kateri svojo praznino izročimo Gospodovi polnosti, svojo šibkost pa njegovi moči. Pri takšni molitvi ni potrebno izgovarjati besed. Bog je navzoč v presvetem zakramentu, ker nam vsem hoče biti na razpolago.

Vsi kristjani, še posebej pa tisti, ki jih je Gospod na poseben način poklical in obdaril z duhovnim poklicem, se moramo veseliti že samega življenja ljudi. Prav nihče ne sme biti izključen. Sprejemati moramo ljudi z vsemi njihovimi poskusi živeti in ljubiti ne glede na življenjski stan; ne glede na to, če so poročeni ali ločeni, samski oz. drugačnih nazorov, pogledov in prepričanj. Svetost duhovništva in redovništva na poti za Kristusom se odraža v polnosti veselja nad človekovim življenjem. Cerkev bi morala biti skupnost, v kateri ljudje odkrivajo Božje veselje nad njimi. – To je naše poslanstvo. Zaradi našega duhovništva ali Bogu posvečenega življenja bi morali biti iskreno goreči v veselju in globoko sočutni do trpljenja soljudi. Če se veselimo ljudi, jih imamo radi, se nas bodo veselili tudi oni. Tako bomo v sebi odkrili Božje veselje, ki nam ga podarjajo ljudje, od katerih ga najmanj pričakujemo in ki morda niti ne verujejo Vanj.

Če naj bi bil duhovnik oz. redovnik oznanjevalec vesele novice, potem moramo živeti tako, da se v našem življenju že v sedanjem trenutku zrcali večnost. Ni dovolj, da sedanji trenutek zgolj preživimo. Moramo napredovati. Vsak izmed nas si mora izoblikovati takšen način življenja, ki nas poživlja in nam ponuja predokus večnega življenja. Če ne živimo tako, nas bo preplavilo trpljenje današnjega časa ali pa bomo podlegli kulturi plehkosti in malodušja.

Hoja za Gospodom ni le zunanja aktivnost, ampak je predvsem način življenja, ki naj bi poosebljal svetost. Živeli naj bi tako, da se že sedaj veselimo Božjega kraljestva. Pri tem je pomembno, da smo pristni, da z veseljem sprejemamo svoje darove, pa tudi meje, skratka, da smo srečni in da dar posebne poklicanosti, ki smo ga prejeli, izžarevamo v vsakdanjem življenju. Pomembno je, da skrbimo za srečo bratov in sester, da smo jim blizu v njihovih stiskah in iskanjih. Kot Marija naj bi tudi mi sedeli ob Jezusovih nogah, ga poslušali, premišljevali njegove besede in jih živeli v notranji svobodi, miru in radosti. – To bo izvor novega občestva med nami in verniki, ki so nam zaupani.

3. Marija je z darom pod srcem hitela k Elizabeti, hitela je na pot služenja[1]

Obrnimo pogled k nebeški materi Devici Mariji. Brezmadežna Devica kot dobra mati, ki pazi na svoje otroke, posreduje za nas v nebesih. Naj nas Marija s svojim življenjem uči, kaj pomeni biti misijonar – učenec. Vsakokrat, ko molimo angelovo češčenje, se spominjamo dogodka, ki je za vedno spremenil zgodovino človeštva. Ko je nadangel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala mati Jezusa Odrešenika, je, čeprav ni razumela oznanila, zaupala Bogu in mu odgovorila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). – Kaj je storila takoj potem? Potem, ko je prejela milost postati mati Utelešene Besede, tega daru ni zadržala zase, ampak je zapustila svoj dom in šla pomagat sorodnici Elizabeti, ki je potrebovala pomoč (prim. Lk 1,38–39). Ko je pod srcem nosila Jezusa, je izvrševala dejanja ljubezni, dobrodelnosti in konkretnega služenja. In vse to je storila v naglici!

Dragi prijatelji! Marija je naša vzornica. Ona, ki je od Boga prejela najdragocenejši dar, je odgovorila tako, da se je odpravila na pot, da bi služila in prinašala Jezusa. Prosimo našo Gospo, da tudi nam pomaga, da bomo Kristusovo veselje prinašali v naše družine, našim znancem, prijateljem, vsakomur. Nikoli se ne bojte biti zares velikodušni z Jezusom.

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof