Danes, na prvi dan novega leta, Cerkev obhaja praznik Marije, Božje Matere. Božična skrivnost Gospodovega rojstva in njegov pomen za odrešenje odmevata v naši srcih. Obhajamo tudi svetovni dan miru s povabilom, da smo gradniki miru v okolju, v katerem živimo. Zavedamo se, da mir ni zgolj odsotnost vojne ali hrupa, temveč je polnost Božjih dobrin, ki jih kot dar sprejmemo od Boga in jih živimo v medsebojnih odnosih. To lahko storimo le z Božjo pomočjo in močno vero po zgledu svetnikov in mučencev.
Za našo škofijo je danes poseben dan 80-letnice smrti mučenca blaženega Alojzija Grozdeta (1923–1943), 27. maja letos pa bomo obhajali tudi 100-letnico njegovega rojstva. Letošnje leto bo posvečeno temu blaženemu iz naše škofije.
Blaženi Alojzij Grozde, dijak mučenec, se je rodil 27. maja 1923 v Zgornjih Vodalah v župniji Tržišče. Bil je član Katoliške akcije, voditelj Marijine kongregacije in častilec evharistije ter Jezusovega in Marijinega Srca. To češčenje je z veliko gorečnostjo širil med svojimi vrstniki, ker je hotel h Kristusu pritegniti čim več mladih. Njegovo dosledno in vzorno krščansko življenje je bilo zakoreninjeno v zakramentih sprave in evharistije. Slednjo je imenoval »Sonce mojega življenja«. Na Mirni so ga 1. januarja 1943 pod krivo obtožbo umorili partizani. Tako je pretrpel mučeniško smrt, ki so mu jo prizadeli iz prezira do vere (lat. in odium fidei).
Njegov godovni praznik obhajamo na njegov rojstni in krstni dan, 27. maja. Za blaženega je bil razglašen na evharističnem kongresu 13. junija 2010 v Celju. Njegove relikvije so od maja leta 2011 shranjene v Marijini cerkvi na Zaplazu. Blaženi Alojzij Grozde je zgled krščanskega življenja in vzor za vsakega kristjana, še posebej za mladino. Njegova mučeniška smrt iz prezira do vere razodeva zvestobo krščanskim idealom, ki so jih verni ljudje na našem prostoru pogumno izpovedovali tudi v najhujših preizkušnjah v zgodovini slovenskega naroda.
Mučeništvo je utemeljeno na Jezusovi smrti in njegovi žrtvi ljubezni na križu, da bi mi imeli življenje (prim. Jn 10,10). Kristus je trpeči služabnik, o katerem govori prerok Izaija (prim. Iz 52,13–15), ki je dal samega sebe v odkupnino za mnoge (prim. Mt 20,28). Svoje učence spodbuja, naj vsak dan vzamejo svoj križ in mu sledijo na poti popolne ljubezni do Boga Očeta in človeštva. Jezus izpostavi, da ga tisti, ki ne vzame svojega križa in mu ne sledi, ni vreden. Kdor ohrani svoje življenje zase, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi njega, ga bo našel (Mt 10,38–39). To je logika pšeničnega zrna, ki umre, da bi vzklilo in prineslo življenje (prim. Jn 12,24).
Moč za mučeništvo prihaja iz globoke in tesne povezanosti s Kristusom. Mučeništvo ni rezultat človeškega prizadevanja, ampak odgovor na Božjo pobudo in klic. Je dar Božje milosti, ki človeka usposobi, da daruje svoje življenje iz ljubezni do Kristusa in Cerkve. Ob branju življenjepisov mučencev presenečeni ugotavljamo, s kakšno mirnostjo in pogumom so se soočali s trpljenjem in smrtjo. Božja moč se v celoti kaže v slabotnosti, v revščini tistih, ki se mu zaupajo in zaupajo svoje upanje samo njemu (prim. 2 Kor 12,9). Pri tem je potrebno poudariti, da Božja milost ne zatre ali ne zaduši svobode tistih, ki se soočajo z mučeništvom, ampak jo nasprotno bogati: mučenec je oseba, ki je nadvse svobodna. V enem samem odločilnem dejanju svoje življenje podari Bogu. Izroči se v roke Stvarnika in Odrešenika. Žrtvuje svoje življenje, da bi se v celoti pridružila Kristusovi žrtvi na križu. Z eno besedo, pravi papež Benedikt XVI. (2005–2013), je mučeništvo veliko dejanje ljubezni kot odgovor na neizmerno Božjo ljubezen (splošna avdienca, 11. 8. 2010).
Na začetku leta premišljujmo skrivnost Grozdetove poti in se vprašajmo, kako mi sami nosimo svoj križ in ali ima Božje seme v nas prostor, da vzklije. Katere ovire to preprečujejo? Po Marijinem zgledu premišljujmo Božji načrt za nas.
Marija je vse, kar je doživela, ohranjala v srcu in o tem premišljevala. Ohranjanje in premišljevanje sta glagola kontemplacije in zastonjskosti. Marija pastirjev ne sprašuje, ampak jim pusti, da govorijo in pripovedujejo, kaj se je zgodilo ponoči ob srečanju z angeli. Evangelij pravi: Vsi, ki so slišali, so se čudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse to shranila in premišljevala v svojem srcu. Marija ne osupne, ampak doživlja od znotraj. Sveti Ignacij Lojolski (1491–1556) bi rekel, da čuti in okuša v sebi. Moli. Naučila se je, da ni treba postavljati nepotrebnih vprašanj. Svetlobo za naslednji korak odkrijemo le s hojo.
Na začetku novega leta prosimo Gospoda, da bi se njegov mir spustil v naša srca, v naše odnose in da bi tako kot Marija odkrivali vsak svoje poslanstvo in krepili vero za njegovo uresničevanje. Marija nas na prvi dan leta spomni, da Bog ni tak, da bi nam takoj ustregel. Najdemo ga v notranjosti stvari in ne na površju. Učimo se gledati v notranjost stvari, skozi duhovno življenje, tišino, poslušanje in globino.
Na začetku leta si izrekamo dobre želje. Po Aronovem zgledu blagoslavljamo drug drugega: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir« (4 Mz 6,24–26). Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof
