Spoštovani!
Današnji prvi odlomek Božje besede iz preroka Sofonija opeva veselje nas obljubljeno svobodo. Naobrnem ga lahko tudi na vzdušje, kije večinsko vladalo po izglasovanem referendumu v Sloveniji. »Vriskaj duša slovenska, ukaj Slovenija. Veseli se, radujte se iz vsega srca državljani prihodnje samostojne Slovenije.« To samozavest je kalila do neke mere tudi bojazen pred velikanom, ki ga je simbolizirala jugoslovanska oblast z vojsko na čelu. In vendar nam je zaradi enotnosti bil kakor po čudežu in za majhne žrtve podarjen dar svobode in lastne države prvič v zgodovini.
Praznik enotnosti. Ali ne zveni v današnjih družbenih razmerah in ob veliki razdeljenosti našega naroda ta beseda nekam čudno. Prav zato nam je ta praznik potreben, da se spomnimo, da brez enotnosti ni pravega napredka, ker narodova energija in polet ter duhovni in materialni razvoj hromijo razprtije. Ko začne egoizem posameznikov in političnih skupin spodjedati prizadevanja za skupno dobro, se nobeni skupnosti in tudi državi ne piše dobro.
Po drugi strani je umestno vprašanje, ali je enotnost nemogoče doseči, razen v trenutkih ogroženosti? Danes se veliko govori o edinosti in enotnosti. A vemo, da je možno doseči le edinost v različnosti. Edinost je dobrina, v kateri začutimo zagotovilo miru, varnosti, medsebojnega spoštovanja, neko zagotovilo doma. Edino v takem domu nam je lahko lepo.
Za to edinost učencev je Jezus srčno molil pri zadnji večerji preden je zapustil ta svet: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti Oče v meni in jaz v tebi da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21). Tega ideala celo Cerkev, razen v prvi jeruzalemski skupnosti, ni znala in mogla v polnosti uresničiti. Možna je torej le edinost v različnosti.
Različnost sama na sebi ni dobrina. Pogosto jo doživljamo kot motečo, kdaj večo ogrožajočo. To danes doživljamo na poseben način. Različnost prihaja na naše meje, trka na naša vrata. To različnost prej doživljamo kot nevarno, kot nekaj, kar je nujno potrebno v življenju posameznika, skupin in narodov, kar pravzaprav sestavlja naš vsakdan in je njegov nepogrešljivi del.
To različnost znotraj nekega naroda pa lahko razumemo tudi kot napetost, ki v svetu poganja razvoj, nekaj podobnega kot nabrana voda, ki je polna energije, a šele ko začne teči skozi turbino sprosti energijo, ki nam pomaga na neštetih področjih.
Samo odnosi, ki vedno predpostavljajo različnost in v tej različnosti vzpostavljajo napetost, pomenijo izziv in omogočajo vzajemno bogatitev, ki bi je brez napetosti ne bilo.
Če pogledamo okrog sebe, vidimo, koliko moči potrošimo, da med nami ne bi bilo nobene napetosti in bi bilo »vse v najlepšem red«, kjer ne bi bilo napetosti in težav. A zanikanje ali nasilno odstranjevanje različnosti iz našega življenja postane destruktivno, namesto da bi postalo vir rasti, veselja in medsebojne obogatitve.
Ves svet je zgrajen na različnosti. Bog je stvari ustvaril različne, da v tej različnosti kličejo druga drugo, da nagovarjajo druga drugo, da se med seboj oplajajo.
To zlasti odgovorni za skupno dobro na primer v naših občinah zelo dobro poznate. Brez spoštovanja in sprejemanja legitimnih različnih pogledov, zamisli in interesov, ni enotnosti. Eno zlatih pravil je: »Bolje manj popolno v enotnosti, kot še tako popolno za ceno nesoglasja in prepirov.«
Trudimo se zlasti v božičnih dneh za to edinost v različnosti v družinah, delovnih kolektivih in drugih skupnostih. Naj nas za to opogumi in da moči tudi ta maša, ki jo opravljamo za blagor naše ljubljene domovine, naše države in ožje regije.
In še za nekaj prosimo. Božični prazniki so prazniki družine. Družina je osnovna celica družbe. Pri nas so mnoge družine ranjene in zato premalo ljubijo življenje, premalo živijo iz krščanskih vrednot. Umestno je vprašanje: »Slovenija, ki si stoletja preživela brez lastne države, ali boš mogla v lastni državi preživeti brez krščanske duše in brez lastnih otrok?«
Ob koncu naj vsem vam in vašim družinam voščim vesele, blagoslovljene božične praznike in veliko zadovoljstva ob novih uspehih pri delu za skupno dobro v prihodnjem letu 2020.
Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
