Uvod v mašo

Dragi bratje in sestre! »Veselimo se, ko obhajamo Marijin praznik. Njenega vnebovzetja se radujejo angeli, ki slavijo Božjega sina.«

Tako se glasi vstopni spev praznične maše. Iskreno in prisrčno pozdravljam vse duhovnike in bogoslovce in vas, dragi romarji, Marijini častilci.

Naši predniki so samo dva praznika v cerkvenem letu imenovali velika: velika noč, ko je Kristus vstal od mrtvih in veliki šmaren ali tudi velika maša, ko je od mrtvih vstali Kristus svojo mater z dušo in telesom vzel v nebesa in jo poveličal z nebeško slavo, da od tedaj eden izmed nas, in to žena, sedi tako rekoč najbližje ob prestolu Svete Trojice.

Pred sv. mašo in pred izročitvijo Mariji priznajmo svoje grehe, očistimo srca z iskrenim kesanjem in se tako pripravimo na poslušanje Božje besede in na sveto daritev.

Homilija

Dragi bratje in sestre! »Danes slavimo vnebovzetje Marije, deviške Božje Matere, ki je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu. Bog ni hotel, da bi v grobu trohnelo telo žene, ki je nosila začetnika življenje in svetu rodila učlovečenega Božjega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Te besede bomo slišali v prazničnem hvalospevu. Izražajo vsebino današnjega praznika – resnico, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, hkrati pa upanje, da se bo to uresničilo tudi na nas.

Marijino življenje je teklo med dvema mejnikoma. Zamejujeta da dva Božja posega. Njeno brezmadežno spočetje v prvem trenutku njenega življenja. Drugi, na koncu poti, pa logična posledica prvega, to je njeno vnebovzetje. Z brezmadežnim spočetjem jo je Bog na poseben način, po zasluženju njenega in Božjega Sina, vnaprej obvaroval izvirnega greha, jo posvetil, obdaril z milostjo, da bo Božja Mati. Z vnebovzetjem pa je Bog zaradi smrti in vstajenja Jezusa Kristusa tudi njeno telo obvaroval pred trohnenjem in razpadanjem v grobu, jo prvo izmed nas dokončno poveličal in tako kronal njeno materinstvo. To je njeno najvzvišenejše dostojanstvo. Če ne bi ničesar drugega o njej vedeli, kakor samo to, da je mati našega Odrešenika, bi o njej vedeli vse.

Današnji praznik ima korenine že v prvih stoletjih Cerkve. Na Vzhodu, kjer se je praznik začel, se še danes imenuje Zaspanje (dormitio) Device Marije. Starodavna ikona zaspanja pripoveduje, da so angeli, ko se je bližal zemeljski konec Jezusove Matere, opozorili apostole, raztresene po različnih koncih sveta, da so se nemudoma zbrali ob Marijini postelji. Lahko rečemo, da se je na nek način ponovil binkoštni prizor, ko so v dvorani zadnje večerje »v molitvi vztrajali z Marijo« (prim. Apd 1,14). Sedaj, mnogo let kasneje, so zopet okoli nje in morda pripovedujejo o vseh čudežih, ki jih je Gospod storil po njihovem oznanjevanju. Binkoštni čudež se ni ustavil: krščanske skupnosti so nastale v številnih mestih. Nekoč majhno zrno se je razraslo že v razvejano drevo. Legenda na koncu pravi, da je Marija takoj, ko so apostoli zaključili s pripovedovanjem, zaspala. Ta prizor je na vzhodu postal ikona, ki so jo pozneje upodabljali mnogi slikarji. Omenjena ikona prikazuje današnji praznik kot zadnji del Marijine poti, ki se je začela z angelovim pozdravom oz. že prej z njenim brezmadežnim spočetjem.

Okoli Marije, svoje Matere, smo se danes zgrnili tudi mi, da ji zaupamo svoje skrbi – osebne in skrbi Cerkve na Slovenskem – ji izročimo svoje srce in njej, ki je vzornica trdne vere, v letu vere priporočimo svojo vero, vero svojih najbližjih. Marija je živela iz vere. Tudi njena vera je šla skozi velike preizkušnje. Posebnih razodetij je bilo v njenem življenju zelo malo. Angel ob oznanjenju, prihod modrih, čudež v Kani … so bili redki trenutki posebnih razodetij, ki jih je nosila v svojem srcu. Vse ostalo je bilo preprosto. Gledati nebogljenega otroka, ga previjati in zanj skrbeti ni bila nobena posebna idila. Božanstvo njenega Sina je bilo zelo zastrto. Jezus 30 let ni pokazal nič izrednega. Zlasti je živela iz vere, ko je bila priča ponižanju, umiranju in smrti svojega Sina na križu. Vse to je zahtevalo od nje veliko večjo vero, kot jo zahteva Bog od nas, ki danes verujemo v Jezusovo vstajenje, ko nas Marija obiskuje v Lurdu, Fatimi … in smo priče čudežnim ozdravljenjem.

Tudi naša vera je v sodobnem svetu, sredi sveta in ljudi, ki živijo tako, kot da Boga ne potrebujejo, v stalni nevarnosti. V zadnjem času se naša vera lahko zamaje tudi zaradi najnovejših dogodkov, ne le zaradi dogajanja v mariborski nadškofiji. Njen finančni zlom v nesrečnih ekonomskih okoliščinah in zaradi neodgovornega gospodarjenja tistih, ki bi kot ekonomski strokovnjaki morali bdeti nad dogajanjem, mediji izrabljajo za napad na celotno slovensko Cerkev … A Cerkev na Slovenskem ima šest škofij. Napake, pustolovščine, zgrešeno gospodarjenje ene, ne morejo biti grehi vseh škofij. Rdeči zmaj vztrajno napada. V ženi z detetom iz Janezovega razodetja je Cerkev vedno videla samo sebe, ki jo satan zalezuje skozi vso zgodovino. Zdi se, da so ti napadi trenutno prav pri nas najhujši. Satan izrablja slabosti in napake odgovornih ene izmed šestih škofij in odstop obeh nadškofov, ki sta sprejela objektivno odgovornost za finančni polom, za napad na celotno Cerkev na Slovenskem. Papeža Frančiška enkrat hvalijo zaradi doslednosti, drugič pa grajajo.

Škofje in duhovniki smo vzeti izmed ljudi. Nismo brez napak, a vendar skušamo nesebično služiti Cerkvi in vam, dragi verniki. Vabim vas, da danes zaupno molimo za našo škofijo in vso Cerkev na Slovenskem, da bi postali boljši pričevalci. To pa bomo, če bomo posnemali Marijo v njeni veri, ponižnosti in ljubezni. Amen.

msgr. Andrej Glavan
novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije