Nagovor novomeškega škofa msgr. Glavana pri polnočni sveti maši v Novem mestu

25.12.2017 Novo mesto Božič, Škofija Novo mesto, Bogoslužje

Uvod v mašo
Dragi bratje in sestre! Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in polnost veselja, ljubezni in miru, ki so sadovi Svetega Duha, naj se nocoj razodene in razlije nad nami. Dobrodošli nocoj v naši stolnici pri tako imenovani angelski maši. V njenem središču je angelsko oznanilo rojstva Božjega Sina in poslanica miru.

Najprej pa poglejmo v svoja srca in jih očistimo s kesanjem in priznanjem svojih grehov.

Homilija
Adventni in božični pridigar prerok Izaija nam je spregovoril tudi nocoj: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč … ker dete nam je rojeno, sin nam je dan, oblast je na njegovih ramah in imenuje se ... močni Bog ... Knez miru … vladal bo na Davidovem prestolu in nad njegovim kraljestvom.« (Iz 9,1-6).

A ko je prišel na svet, je vse presenetil. Ni se rodil kot kraljevič v mehki postelji in kraljevi palači, ampak v bornem hlevčku in v jaslih so ga grele živali, ker nikjer ni bilo prostora zanj. Sprejel je prezir in brezdomstvo in malo pozneje še izgnanstvo.

Tisto rojstvo je bilo podobno kot vsa druga, vendar se je takrat rodil človek, ki nam ga je lahko dal le Bog. Bil je učlovečena Božja Beseda. Od tedaj ni le med nami, ampak eden od nas. To je nedoumljiva skrivnost, ki jo praznujemo danes na Božič. Najvišji, ki je prišel s kraljevskega prestola, se je ponižal. Večni je postal umrljiv človek. Sveti se je solidariziral z grešniki, nevidni je postal viden. S tem rojstvom je zdaj človeštvo v Bogu in Bog v človeštvu in ne moremo več govoriti o Bogu, ne da bi razmišljali o človeku. Boga lahko zdaj vidimo, ga srečamo, prepoznamo, ljubimo in srečujemo v vseh ljudeh, zlasti v nebogljenih. Tisti otrok je od rojstva do smrti na križu govoril o Bogu kot svojem Očetu, s svojim življenjem, besedami in dejanji in končno daroval svoje telo in ga izročil hudodelcem. To darovanje pa se zdaj ponavzočuje. Sv. Frančišek je Kristusovo rojstvo vedno tesno povezoval z evharistijo, zato je hotel doživeti enkrat Božič v hlevu in stregel pri maši. Poustvariti je želel betlehemski hlevček brez kipov, ampak ob »živih« jaslicah. On je rekel: »Vsak dan se (Jezus) poniža (prim. Flp 2,8) kakor takrat, ko je stopil v telo Device Marije in se rodil v hlevu. Vsak dan prihaja na oltar v duhovnikove roke.« Kristus se skrivnostno rodi na oltarjih vedno, ko duhovnik vodi evharistično bogoslužje.

Dragi bratje in sestre!

Glavno sporočilo božičnih praznikov je: »Bog nas ljubi.« V potrošniški družbi nam božično rojstvo govori o Besedi, ki je postala majhna, ki je zase izbrala zmernost in nizkost in nas spominja, da sreča ni v lastnini, ni v poviševanju samega sebe, ampak v skromnem služenju sestram in bratom. V božični noči je ljubezen postala Luč, ki sveti in greje. Zdaj je naša naloga, da to luč (njen simbol je betlehemska luč) nosimo naprej, vse do zadnjih mej.

Luč miru se letos podaja z geslom: »Pustiva se vneti.« Kako naj to storimo? Če je Jezus vzel nase človeško bedo, naredimo to tudi mi preko del usmiljenja (do bolnih, osamljenih, pozabljenih, tako ali drugače prezrtih). Vzemimo si čas za prijaznost. Tudi to je pot k sreči in notranjemu veselju, ki si ju želimo in voščimo v božičnih dneh. Vzemimo si čas vsaj za nasmeh, ki je glasba duše.

Predragi! En sam Božič je v letu, en sveti večer in en sam sveti dan. Njegovo sporočilo je ljubezen. Voščimo si drug drugemu, da bi to sporočilo ljubezni nam vsem, vse leto bilo vodilo.

Amen.

 

msgr. Andrej Glavan, novomeški škof