Dragi bratje in sestre!
Božični prazniki so prazniki miru in družine.
1. »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji,« je evangeljsko oznanilo angelskega zbora, ki ga slišimo pi mašo svete božične noči. Cerkev vidi v betlehemskem detetu izpolnitev Izaijeve prerokbe o rojstvu kralja miru, ki ga prerok imenuje tudi »Močni Bog« in »Knez miru«.
»Jezusovo rojstvo je rojstni dan našega miru,« je pred davnimi stoletji papež Leon Veliki, eden največjih papežev v zgodovini Cerkve govoril v eni od božičnih pridig. To je bila beseda tolažbe ob zatonu in propadu tedanje grško-rimske in krščanske kulture zaradi velikega preseljevanja poganskih narodov. Od tedaj se vidi, da je mir Božji dar, ne človeško delo, a kjer so sprejeli to oznanilo miru, je delovalo kot kvas in je nezaustavljivo delovalo na okolico in potek zgodovine.
To oznanilo je oznanjeno najprej in predvsem vsem ubogim. Po božjem naročilu, ki so ga oznanjali preroki, bi za izraelski narod morali skrbeti kralji kot dobri pastirji. Toda v času Jezusovega rojstva je bilo drugače. Voditelji ljudstva niso bili dobri pastirji. Jezus je pozneje rekel, da se mu ljudstvo smili, ker so bili kakor ovce brez pastirja. Posebej zaničevani in brez pravic, kot so jih imeli drugi, so bili ubogi pastirji. Zato so oni prejeli oznanilo: »… danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik.« (Lk 2,11).
Za betlehemske pastirje, bi lahko rekli, veljajo napovedi preroka Izaija, ko je napovedal: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.«
2. Kako se ne bi ob tej božji pozornosti do betlehemskih pastirjev ne spomnili na papeža Frančiška, ki je spomladi napovedal in 8. decembra z odprtjem svetih vrat v baziliki sv. Petra začel sveto leto usmiljenja. V tem svetem letu želi, da bi se vsi zazrli v usmiljeni božji obraz in tudi mi vsi postali znamenje Očetovega delovanja in služili človeku v slehernem položaju, v sleherni slabosti in v sleherni potrebi. Premišljevali naj bi Jezusova dejanja sočutne ljubezni: odnos do bolnikov, grešnikov, zapostavljenih. Odpreti bi morali z deli usmiljenja srce tistim, ki živijo na najbolj obupnih obrobjih življenja, ki jih na dramatičen način ustvarja sodobni svet in Bogu odtujen način življenja. Koliko negotovosti in trpljenja je navzočega v današnjem svetu, koliko je ran. Zakaj tam, kjer se začno teptati božje pravice, se teptajo tudi človeške. Ob tem jubileju smo vsi še bolj poklicani, da zdravimo te rane z oljem tolažbe, jih obvežemo z usmiljenjem in ozdravimo z dolžno solidarnostjo in pozornostjo. Odprimo oči, da bomo videli materialno in duhovno bedo sveta. Kakor je Božji Sin stopil v temo vsega sveta, tako tudi v svetem letu stopajmo v temo in stiske svojih bratov in sester.
Po Lukovem evangeliju so pastirji izrekli samo en stavek: »Pojdimo torej v Betlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod.« (Lk 2,15). Tudi mi v božičnih praznikih v duhu poromajmo večkrat s pastirji pred jaslice. Pridružimo se njim, ki so se zbrali okrog jasli in se Najvišjemu zahvalimo za odrešenje in za osrečujoče oznanilo, da se nam je po njem razodela dobrota, človekoljubnost in usmiljenje našega odrešenika, da zdaj vemo, da smo neskončno in nepreklicno ljubljeni in da moramo to ljubezen vračati vsem, ki doživljajo na različne načine svojo duhovno temo in nemoč.
Amen.
msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
