Dragi prijatelji!
To je dan, ki ga je naredil Gospod, dan veselja in vriskanja, Velika noč – Gospod je vstal. Zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom, prvega dne v tednu, so žene in potem še učenci odkrili, da je grob prazen, da je kamen odvaljen, mrtvaški prt pa je ostal v grobu. Ne vedo še, kaj vse to pomeni. Skupaj z njimi smo tu tudi mi in opazujemo. V kripti smo pustili tančico, ki je zakrivala Jezusovo telo v Svetem Rešnjem Telesu. Toda, ali vidimo in razumemo znamenja? Ali gledamo in tudi mi verujemo?
Ob dejstvu, ob oznanilu praznega groba se marsikdo sprašuje: Ali je bil kamen od groba res odvaljen? Je truplo res izginilo in je grob dejansko prazen? Ob tem veljajo Jezusove besede, ki jih je ob prikazanju apostolom izrekel: »Blagor tistim, ki verjamejo.
Dragi bratje in sestre! Naši kritični sodobniki si morda ob svetopisemskih pripovedih o vstajenju mislijo: »Blagor tem, ki verjamejo.« S tem izražajo svojo nevero in dvom. In v marsičem bi jim morda lahko pritrdili. Velikonočne pripovedi so namreč v marsičem nejasne in skope s podatki: odvaljen kamen, izginulo truplo, mrtvaški povoji, ki so ostali v grobu. Ali vse to zadostuje za trditev, da je nekdo vstal od mrtvih v življenje, da je premagal smrt in vstal?
Svetopisemske pripovedi o vstajenju so bile in so prevelik zalogaj za zgolj človeško logiko. Kdor je umrl, ostane mrtev – to nas učijo izkušnje in vse naravoslovne zakonitosti. Velikonočne pripovedi sicer navajajo točne podatke o času in krajih ter natančno naštevajo imena in priimke očividcev. V samem jedru, glede vstajenja, kako naj ga razumemo in dojamemo, pa pripovedi ostajajo nejasne in zgolj v obrisih. Evangelisti nam ne dajo naravoslovnih dokazov niti ne zgodovinskih pojasnil, da je Jezus vstal od mrtvih k novemu življenju.
Saj tega niti ne morejo storiti. To so namreč pričevanja vere, ki poročajo o osebni izkušnji posameznikov, na primer Marije Magdalene, Simona Petra ali emavških učencev. Vse pripovedi pa kažejo predvsem na to: da se je takrat zgodilo nekaj, kar presega človeški razum. Dá, morda je z njim celo v nasprotju. Tudi prve priče vstajenja so velikonočno dogajanje dojele le s težavo. Zgodilo se je nekaj doslej neslutenega in nevidenega. Njihov prvi odziv zato ni bilo vriskanje od veselja, temveč strah, začudenje, celo nevera. Potrebujejo čas in pomoč, da bi dogajanje umestili, da bi v pogledu nazaj izluščili rdečo nit življenja, ki se v smrti ni pretrgala. Potrebujejo pomoč tistih, ki jih že prežema velikonočno veselje, pomoč angelov, pomoč Vstalega samega, da bi verovali v vstajenje.
Blagor tistim, ki verujejo!
Ta izrek, ki sicer govori o neveri, pravzaprav pove resnico: Zares blagor tem, ki verujejo v velikonočno sporočilo. Kdor lahko veruje, da smrt nima zadnje besede, se njegovo življenje dejansko spremeni: ni več podvrženo strahovom, temveč ga napolnjuje upanje. Njegovo življenje postane:
- življenje, v katerem ni prostora le za naravne zakonitosti temveč tudi za nepredvidljive stvari,
- življenje, ki ga ne usmerjajo le zemeljske, temveč so v njem možne tudi nebeške stvari, tudi blaženost,
- življenje, v katerem je prostor tudi za spontane obiske, ko imamo morda ravno nekaj časa in želimo drugemu pripraviti veselje,
- življenje, ko lahko začnemo znova: v odnosu s partnerjem, na drugem delovnem mestu ali z novo prostočasno dejavnostjo – proti vsem pomislekom in črnogledim napovedim,
- življenje blagrov, v katerem ne računamo zgolj na dokazljive in razložljive stvari, temveč tudi z Božjim delovanjem v našem svetu,
- življenje, v katerem je vse mogoče – celo življenje po smrti!
V tem velikonočnem jutru naj Bog vsakemu od nas da tisti čas, pomoč in milost, ki jih potrebujemo, da bomo mogli verovati v velikonočno oznanilo. Naj v nas prebudi zaupanje v njegovo delovanje, da bo naše življenje lahko temeljilo na veri v vstajenje – posebej v najtežjih trenutkih življenja. Bog naj nam podeli vero v vstajenje, da bomo ljudje velikonočnega veselja, pravi – velikonočni kristjani.
Amen.
msgr. Andrej Glavan
novomeški škof
