Dragi bratje in sestre!

Kristjani živimo iz velike noči. Svetloba vstalega Gospoda osvetljuje vse naše bivanje v času in prostoru. Veselo oznanilo velike noči, ki ga za vedno potrjuje prazen grob, se glasi: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja.« (Raz 1,17–18) To je misel sv. Janeza iz Razodetja, sklepne knjige Nove zaveze.

Tej temeljni resnici naše vere so vedno tudi nekateri oporekali, celo moderni razlagalci Svetega pisma. O njih je znana tudi neka šala: Zbrali so se za zaprtimi vrati, da bi razpravljali o demitizaciji evangelijev. Eden od njih je rekel: »Na skrivaj sem opravil nekaj arheoloških izkopavanj v Jezusovem grobu v Jeruzalemu in sem našel ostanke kosti, ki so pripadale moškemu iz 1. stol. To je ključni dokaz: evangeljska pripoved o Jezusovem vstajenju je mit, samo sporočilo upanja in nič več.« Ostali so protestirali: »Če to objaviš, bi pomenilo, da je Jezus res živel. On je vendar mitološka (prazna) predstava človeških idealov.«

V tej pripovedi gre za šalo. A delno povzema način razmišljanja, da je poročilo o Jezusovem vstajenju le sporočilo upanja in nič več. A kot nasprotje tega se nam zastavlja preprosto vprašanje: »Ali je tudi vera apostolov, ki so videli vstalega in se pogovarjali z njim ter šli v svet in pričevali zanj, izraz nekega namišljenega upanja?« Brez trdne vere v Jezusovo vstajenje krščanstvo ne bi nikdar prestopilo meja Palestine in Cerkev se ne bi razširila med vse narode. Kristjani se 2000 let ne bi zbirali okrog strohnelega trupla. Zbiramo se okrog živega. Zbira nas od mrtvih vstali Kristus. Krščanstvo je v svojem najglobljem jedru vera v vstajenje, vera v zmago življenja.

Tudi druge vere poznajo vero v posmrtno življenje. Eden njihovih glavnih argumentov je, ker v tem življenju ni pravičnosti. Dobri so velikokrat preganjani, med tem ko se dogaja, da hudobni vladajo. Če na zemlji ni pravičnosti, jo moramo doseči vsaj po smrti v večnosti.

Vsekakor mora to biti boljše življenje od našega zemeljskega življenja, sicer bi še vedno imeli iste probleme in težave kot doslej. S smrtjo torej vstopimo v drugo življenje, ki je drugačno od sedanjega. Ali nas to zadovolji? Ali nas to boljše življenje privlači?

Prehod v drugo življenje pomeni, da se odpravimo v neznano. Oditi v neznano je lahko romantično, vendar je tudi tveganje. To vedo tisti, ki se v gore odpravljajo po neznanih poteh. Lahko se znajdejo pred prepadom ali pa zaidejo v steno, kjer ne morejo ne naprej ne nazaj.

Ta preprost primer nam lahko pomaga, da spoznamo, v čem je razlika med obljubo novega boljšega življenja po smrti drugih ver in med krščanskim razodetjem o Jezusovem vstajenju. Jezus je po smrti tak, kot da bi se po dolgem potovanju skozi dolino smrtne sence vrnil domov. Vrnil se je v življenje na zemlji, v prejšnje življenje.

Vendar, če je tako, ali bomo še naprej imeli iste probleme, ki smo jih zapustili? Če življenje ne bo drugačno kot prej, ali bomo potem spet padli na točko, od koder smo prišli? Za ta ugovor imamo značilen krščanski odgovor. Po vstajenju se je Jezus prikazal svojim učencem. Jasno jim je bilo, da je res on in da je živ. To pomeni, da je živel kot prej, čeprav je bil drugačen. Prišel je skozi zaprta vrata, prikazal se je in izginil. Ali je bilo njegovo življenje drugačno kot prej? Lahko rečemo, da je bilo drugačno, ni pa bilo drugo. To je bilo prejšnje življenje, ki je imelo nove značilnosti, ki je presegalo vse slabosti, ki so ga prej omejevale. Tako nam je Kristus pokazal, da ne bo zavrgel tudi našega zemeljskega življenja, ki smo ga prejeli ob rojstvu, saj se to lahko razvije in preraste v večno življenje. Tega življenja celo smrt ne more zares uničiti. Ob vstajenju bomo v polnosti in lepoti, brez kakšne pomanjkljivosti, spet našli vse, kar smo izgubili.

Danes se pogosto sliši, da so v bistvu vse religije enake. Če se res poglobimo, lahko ugotovimo, da je v svetovnih verstvih res veliko skupnih temeljnih elementov kot na primer ta, da ni vseeno, kako živimo, ker bomo dajali odgovor za svoje odločitve in dela.

Odkrijemo pa tudi razlike. Krščanstvo se od vseh ostalih religij razlikuje prav po nauku o vstajenju. Vse religije po smrti obljubljajo drugo življenje, življenje, ki zahteva, da zapustimo zemljo in pridemo v nebesa. Pri Kristusu je obratno. On je pokazal, da se bomo vrnili k temu, kar smo izgubili. Vrniti se moramo z nebes na novo zemljo.

Te novosti se je dobro zavedal sv. Pavel, ko je pisal Korinčanom: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« (1 Kor 15,17) Če ne bi bilo tako, bi bil naš nauk o posmrtnem življenju, razen v nekaterih podrobnostih, enak ostalim religijam. Če nekateri trdijo, da je nauk o vstajenju sporočilo upanja, se moramo z njimi strinjati. A to za nas kristjane ne velja samo v prispodobi, temveč resnično, v resnici.

Z Gospodovim vstajenjem se nam odpirajo vrata brezkončne prihodnosti. Za našo dušo in telo. Za celega človeka. Za dušo bo nekoč konec ugank in nejasnosti, ko bomo prešli h gledanju »iz obličja v obličje«. Naše borno telo pa bo Gospod preobrazil, »da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu« (Flp 3,21).

Velikonočno veselje naj v teh dneh in vse leto odmeva v naših srcih. Utrdimo ob Vstalem vero, da ima naše življenje globok smisel, ker ima cilj, polnost življenja z vstalim Gospodom in vsemi našimi dragimi, ki so z vero v srcu odšli pred nami v večnost.

msgr. Andrej Glavan
novomeški škof