Spoštovani sobratje duhovniki in redovniki, redovnice, bogoslovci, bratje in sestre, zlasti molivci za duhovnike in nove duhovne poklice.

Današnje srečanje, ko smo zbrani pri krizmeni maši kot škofijski duhovniški zbor okrog pastirja, ki mu je zaupana Gospodova čreda, je nekaj posebnega. Prišli smo skupaj, da bomo danes, na veliki četrtek, obhajali evharistijo in spomin na ustanovitev duhovništva, v katero nas je Gospod poklical, se za to poklicanost zahvalili in obnovili obljube, ki smo jih izrekli pri mašniškem posvečenju. Spomnili se bomo tudi šeste obletnice naše novomeške škofije in se zahvalili za vse milosti, duhovne in materialne dosežke.

»Duh vsemogočnega Gospoda je nad menoj, ker me je Gospod pomazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ponižnim, da ozdravim nje, ki so pobiti v srcu, da oznanim jetnikom prostost in zvezanim rešenje, da okličem leto Gospodove milosti.« (Iz 61,1–2) To misel vsako leto slišimo pri krizmeni maši.

Ko je Jezus v shodnici v rodnem Nazaretu ob neki priložnosti prebral ta odlomek, je sklenil z mislijo: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« (Lk 4,21) Kristusovo poslanstvo je bilo oznanjevanje vesele novice, blagovesti za najbolj uboge, bolne in preganjane. S svojim oznanilom in zgledom je razodel usmiljenega in človeka ljubečega Boga. To razodetje spreminja še danes človekovo življenje iz nesmiselnega tavanja po tej zemlji v osrečujoče romanje k edinemu Očetu.

»Njemu, ki nas ljubi in nas je opral naših grehov s svojo krvjo ter nas napravil za kraljestvo, duhovnike Bogu, svojemu Očetu: njemu slava in moč vekomaj,« (Raz 1,5–6) pravi današnje drugo berilo iz Razodetja. Po duhovniškem posvečenju smo tudi mi vključeni v isto odrešenjsko poslanstvo, ki izvira iz Kristusa, velikega duhovnika. Ta udeležba pri odrešenjskem poslanstvu je delo Svetega Duha, ki je v nas vtisnil svoj pečat in nas upodobil po Kristusu, da bi bili njegovi služabniki, prijatelji in sodelavci in da bi nadaljevali njegovo delo za odrešenje sveta.

»Duh vsemogočnega Gospoda je nad menoj, ker me je Gospod pomazilil.« Te besede lahko ponovi vsak izmed nas. Ob izviru mojega duhovniškega posvečenja nisem jaz, niso moji načrti, moje želje, pa tudi moje slabosti in krhkosti ne. Ob izviru je isti Sveti Duh, ki je Jezusa mazilil, ki nam je bil dan, da bi nas napravil za Kristusove duhovnike sredi našega slovenskega ljudstva. Vemo, da imamo po Pavlovih besedah ta zaklad »v lončenih posodah, da bi bila presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7) To je neprecenljivi zaklad Kristusovega odrešenjskega sredništva, zaklad maziljenja Svetega Duha, ki izpolnjuje tudi danes v nas in po nas tri bistvene razsežnosti odrešenjskega poslanstva Jezusa Kristusa. Tudi v današnjem času, morda še bolj kot v preteklosti, potrebujemo olje veselja, namesto potrtosti. Poklicani smo, da zapustimo sami sebe, da bi lahko popolnoma pripadali edinemu velikemu duhovniku Kristusu in z njim »sotrpeli« s sodobnim človekom, ki je strt v srcu zaradi razrušenih odnosov, jetnik potrošništva in raznih odvisnosti. Sveti Duh nas vabi, da se s Kristusom darujemo v Getsemaniju našega časa, da smo z njim v uri velikih preizkušenj in se z njim prostovoljno in zavestno odločimo za daritev svojega življenja vse do križa. Tudi mi moramo po svoji krivdi ali po krivdi nekaterih sobratov, ali pa celo po nedolžnem, poslušati očitke, zasramovanja, po katerih nas zmanipulirana javnost pribija na križ.

Dragi sobratje!

Sveti oče nas vedno znova vabi, naj bomo zato budni v svoji zvestobi obljubam, ki smo jih naredili ob svojem posvečenju ali ob vstopu v posvečeno življenje, da naj vztrajamo v svojem poklicu za večjo svetost Cerkve in v Božjo slavo. Naše pričevanje bo pristno le, če ne bo razkoraka med tem, kar učimo, in tem, kar vsak dan živimo. V tem je tudi temelj našega dela za nove duhovne poklice.

Moč za tako življenje in apostolsko gorečnost moram dobivati iz zakramenta sprave in zlasti evharistije. V zadnjih tednih sem meditiral nekatere misli iz knjige z naslovom Oznanjati Boga v svetu, ki meni, da ga ne potrebuje kardinala Oscarja Rodrigeza Maradiaga iz Hondurasa.

Skozi celo knjigo teče misel, da je danes težko prepričljivo oznanjati Boga ljudem, katerim so vrednote standard, družbeni uspeh, lepota in moč, za duhovnost pa ni prostora. Prepričan sem, da se bo svet streznil in spet zahrepenel po polnosti življenja, ki ga lahko prinese le življenje v skromnosti, pravičnosti in ljubezni. Iz razočaranj, resignacije, padanja standarda in doživljanja nemoči bo sodobni človek le morda prišel do izkustva, kot ga je zapisal že starozavezni prerok Izaija: »Zaman sem se trudil, za nič in brez koristi sem potrošil svojo moč.« (Iz 49,4)

Bratje duhovniki, naša moč je moč Duha. Sveta olja, ki jih danes blagoslavljamo in posvečujem in jih boste ponesli po vseh naših župnijah, naj nas spomnijo na to. Zahvaljujem se vam za vaše služenje za rast naše krajevne Cerkve. Naj se tudi za naprej to kaže v taki vztrajni zvestobi in ljubezni do Kristusa, v edinosti s škofom in sobrati in služenju ljudem, ki vsaj v dnu srca gotovo hrepenijo po Bogu, čeprav mnogi govorijo, da ga ne potrebujejo.

Dragi verniki, vas po vabim, da še naprej veliko molite in darujete svoje trpljenje za nas škofe, duhovnike, bogoslovce in nove duhovne poklice.

Vsem želim duhovno bogato in blagoslovljeno tridnevje in zlasti veselo veliko noč.

msgr. Andrej Glavan
novomeški škof