Dragi prijatelji! Veselje in blagoslov velikonočnih praznikov!
V najgloblji temi trplenja sije vstajenje, čista svoboda, brezmejna oblast Križanega in vstalega Gospoda. S pojavom tega virusa smo pred kolosalnimi spremembami.
Čas se je raztegnil. Ure minevajo bolj počasi. Dnevi so daljši. Kot da se je vse umirilo.
Namesto običajne naglice, končno imamo čas. To je tudi priložnost se umiriti, iti vase, se sprostiti, najti sebe, si odpustiti, se ponižno sprejeti takega, kot si, preseči stare zamere, poravnati odnose z drugimi, najprej v družinskem krogu: oče mogoče ponovno odkrije otroke, otroci odkrijejo očeta, zgladijo se razmerja med možem in ženo, obnovijo se odnosi s sorodniki.
Namesto hrupa strojev – nenavadna tišina, kot je ni bilo že stoletja, pred industrijsko civilizacijo. To je tudi nova priložnost: odkriti lepoto bivanja, čudež življenja, deviški pogled v naravo, prisluhniti petju ptic, zaznati šumenje gozda, tiho lepoto bukev, se zdrzniti ob žuborenju potoka. Dragi prijatelji, vse nam govori. Prisluhniti tej govorici skrivnosti.
Prostor se je zožil. Gibanje je omejeno. Obsojeni smo na svoj kraj, na svoj dom. Francoski mislec Pascal je zapisal: »Vsa človekova nesreča je v tem, da ne more ostati sam v svoji sobi«. Sedaj smo bolj ali manj prisiljeni.
A to je tudi priložnost razširiti notranja obzorja. Ne zavirati poleta misli, ne postavljati meje hrepenenju srca, iti do dna.
Tam bomo – morda – odkrili neko Navzočnost, ki nas presega, Nekoga, ki je bolj notranji nam kot mi sami sebi in ta nam pravi: Rad te imam.
