Nagovor nadškofa Stresa pri maši za padle vojake in policiste v vojni za Slovenijo

30.10.2012 Ljubljana Nadškof Stres, Vojaški vikariat
Nadškof Anton Stres Nadškof Anton Stres

Spoštovana gospoda ministra, spoštovana gospoda državna sekretarja,
spoštovani generalni direktor policije,
spoštovani namestnik načelnika generalštaba Slovenske vojske,
spoštovani svojci padlih v boju za Slovenijo,
spoštovani pripadniki Slovenske vojske in policije, veterani,
drage sestre in dragi bratje!

»Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje na tem svetu sovraži, ga bo ohranil za večno življe­nje«, smo pravkar brali v Janezovem evangeliju.

Smisel teh besed je jasno nakazan v prispodobi o pše­ničnem zrnu, s katerim se ta evangeljski odlomek pravzaprav za­čne. Sovražiti svoje živ­lje­nje je vzhodnjaški način izražanja in ne pomeni nič drugega kot pristati na to, da postanem pšenično zrno, ki sebe žrtvuje za bogato novo žetev. To je vse. Ne gre torej za zani­čeva­nje ali podce­njevanje življenja. Gre le za spoznanje, da ohranjanje telesnega življenja ni najvišja dolžnost, zato ne izključuje napora, žrtev in odpovedi. Odpoved lahko gre celo do odpovedi lastnemu življenju. So vrednote, ki lahko terjajo tudi to.

Ti, ki so za svobodo in dostojanstvo prebivalcev Slovenije dali življenje, so to vedeli. Bili so pripravljeni dati največ, kar človek sme dati. Telesno življenje je tisto najvišje, čemur se smemo odpovedati. Nimamo pa pravice odpovedati se resnici, pravici, poštenju. Kadar so na tehtnici telesne in moralne vrednote – in v vojni do tega redno prihaja, – smo poklicani, da damo prednost moralnim in rajši žrtvujemo telesno življenje, kakor da bi umazali svojo vest. Telesno življenje je seme, ki ga človek sme vreči v zemljo, in tedaj to seme rodi neprimerno lepši sad: moralno častnost in dostojanstvo v očeh soljudi, pri Bogu pa večno srečo in njegovo večno prijateljstvo. Ravno ta naša dokaj jasna moralna zavezanost vrednotam, ki so višje od zgolj telesnega življenja, nas opozarja, da nismo samo telesna bitja, ampak tudi duhovna in zato je naša odgovornost za duhovno in moralno življenje, se pravi za poštenje, pravičnost, resnicoljubnost, nesebičnost in ljubezen naša najvišja dolžnost.

Ob prazniku vseh svetih in z njim povezanim dnevom mrtvih se vsi radi spomnimo svojih rajnih. To so najprej naši domači, starši in sorodniki in vsi naši prijatelji, vsi, ki smo jih imeli radi. Vsaka družina na ta dan poroma na družinski grob in obnovi vezi ljubezni, saj je ljubezen močnejša od smrti. Če to velja za vsako družino in vsako drugo skupnost, je še posebej prav, da to stori tudi narodno občestvo in država kot najvišja politična skupnost in se s hvaležnostjo pokloni spominu tistih, ki so zanjo dali življenje. Tega se zavedamo in zato smo danes tukaj.

»Če pšenično zrno pade v zemljo in umrje, obrodi obilo sa­du«. Tako smo prebrali. Pri tej sveti maši se najprej spominjamo, da je Jezus prvi in najvišji zgled takega plodovitega žrtvovanja samega sebe, zato pa tudi zaupamo in prosimo, da v svojo srečo vstajenja sprejme vse naše brate in sestre, ki so mu v svojem darovanju lastnega življenja postali na poseben način podobni. Amen.


msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit