Dragi bratje in sestre v Kristusu, ki ste toliko vredni, da se je tudi za vas Bog učlovečil!
Jaslice, v katere bomo zrli nekaj tednov, so izpoved naše vere, dragi bratje in sestre, ki jo v letu vere, ki ga je papež Benedikt XVI. razglasil 11. oktobra letos, želimo poživiti in jo še bolj poosebiti. Jaslice so lahko vrata vere, skozi katera vstopamo v osebni odnos z Bogom, ki se je učlovečil prav zato, da bi lahko takšen človeški odnos vzpostavil z vsakim in nas povezal v skupnost okoli sebe, ki je Cerkev. S poglabljanjem vere ob jaslicah lahko doživimo Slomškovo izkustvo: glej, koliko sem vreden, da me je prišel iskat sam Bog! Ženo/moža, otroke, starše, brate in sestre, sosede … Vera je milost, zastonjski dar, zato ni treba veliko več, kot da se ustavimo in se prepustimo govorici jaslic in oznanjene Božje besede.
»Našli boste dete« (Lk 2,12) je preprosto angelsko napotilo pastirjem. Ne iščimo velikega Boga, strašnega, močnega in slavnega – to bi bil bog strahu – malik, kakor sta si ga po grehu predstavljala Adam in Eva in se pred njim skrila (prim. 1 Mz 3,10). Čeprav bi si ga kdaj takega celo želeli, da bi ugonobil vse nasprotnike. Marveč, če ga želimo res srečati, iščimo za naše dojemanje majhnega Boga, trepetajočega (otroka, v agoniji na Oljski gori), nemočnega (pribitega na križ). V jaslicah ga bomo odkrili, kako se podarja kot hrana v jaslih za živali. Pri kakšnem cerkvenem očetu najdemo misel, da je Bog šel v jasli zato, da bi ga izgubljeni človek, ki je postal »kakor žival«, vendarle mogel najti, ko se bo po nagonu vrnil k »jaslim«. Bogat v ljubezni do nas, je postal ubog za nas, da bi obogateli po njegovem uboštvu.
Evangelist Luka zelo preprosto opiše Jezusovo rojstvo; a opis je nabit z upanjem, ki ga svet tudi danes tako zelo potrebuje. Pokaže, kako Bog uporabi popis prebivalstva, torej preprosto zgodovinsko dejstvo, celo ukaz takratne politične in gospodarske moči, da uresniči svoj načrt s človekom in preko njega prične vplivati na družbo. S tem tudi nam odpira upanje, da je lahko današnja zgodovinska situacija v našem mestu Maribor in tudi v celotni domovini in Evropi priložnost, da se srečamo z Njim, in da On po nas poseže vanjo.
V zadnjih mesecih nam je blizu Izaijeva ugotovitev o »ljudstvu, ki hodi v temi« (Iz 6,1). Upravičeno izražanje svojega mnenja ter stiske in neupravičeno nasilno vedenje po naših ulicah, pa tudi drugod; brezposelni, begunci, lačni in zlorabljeni; strelski pohodi posameznikov, ki jim je ugasnilo upanje, in jih praktično spremljamo v živo po najrazličnejših medijih; in če temu dodamo še osebne tragedije, se res zdi, kakor da smo ujeti v »deželi smrtne sence« (Iz 9,1).
A tudi v nocojšnjo noč kličejo angeli: »Ne bojte se!« (Lk 2,10). Ker se je Bog učlovečil, je izhod. Je svetloba, ki jo lahko zagledajo »prebivalci v deželi smrtne sence« (Iz 9,1). Bratje in sestre, našli smo dete »v plenice povito in v jasli položeno« (Lk 2,12) in to je znamenje, ki je bilo napovedano in razodeva, da smo našli Boga med nami. O tem detetu je Pavel nekaj desetletij po njegovem rojstvu zapisal, potem, ko ga je od mrtvih vstalega srečal pred Damaskom: »On je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vsake grešnosti in nas zase očistil kot lastno ljudstvo, vneto za dobra dela« (Tit 2,14). Pavel je ob njem spoznal, da je izhod iz vsake življenjske situacije, če le sledimo njegovi vzgoji. Kakor Tita tudi nas danes usmerja v smer rešitve: najprej odpoved brezbožnosti, nato pa odpoved posvetnemu poželenju. Če pod prvim lahko danes spoznamo mnoge sodobne idole, kot so zloraba oblasti, bogastva, moči in časti …, lahko pod drugim hitro prepoznamo krivičnost, laž, krajo, korupcijo in najrazličnejši razvrat. Nato pa Pavel nadaljuje: »Razumno, pravično in pobožno živimo v sedanjem veku« (Tit 2,12). Vsak dan doživljamo, kako je to preprosto vodilo pravzaprav težko živeti. Zato prihaja Bog med nas tudi danes, na mnogo načinov nas želi srečati, da bi nam pomagal življenje preusmeriti v blago sožitje, v dialog, ki vodi v skupno iskanje rešitev, v pripravljenost na daritev za drugega, kar je vrhunec ljubezni, ki edina zmaguje. Prav ob tem Betlehemskem detetu, ko ga spremljamo skozi življenje, moremo priti do najpomembnejšega spoznanja, ki ga goli razum ne more dojeti: najpomembnejši korak rešitve začaranega kroga zla na svetu je, da na zlo, ki nas v življenju doseže, ne odgovorimo z zlom, ampak z ljubeznijo. Rešitve, ki ne vsebujejo tega, so navidezne in nadaljujejo spiralo zla. Zlo, ki odgovori na zlo, ne more roditi dobrega. Ob Jezusu Kristusu doživimo, da zlo izgublja, ko zmaguje; dobro pa zmaguje, ko izgublja. A v to je treba verovati. Moč za tak korak prejmemo iz živega odnosa vere z Jezusom Kristusom. Vedno več svetniških pričevalcev tudi iz zadnjega obdobja nas potrjuje o tem. Pomislimo samo na bl. Mater Terezijo, bl. Janeza Pavla II., bl. Chiaro Luce Badano (ki je pri dvajsetih letih na svoji smrtni postelji zaradi raka dajala upanje in luč tisočem, ki so bili z njo povezani) ali sv. Ivano Beretto-Molla (zdravnico in mamo, ki se je zavestno odločila, da bo rodila spočetega otroka, čeprav je vedela, da to zanjo pomeni gotovo smrt – umrla je šest dni po porodu). Vsi ti so nam v spodbudo, da se je vredno odločati za dobro in ne za zlo; roko odpreti v pomoč, solidarnost in graditev, ne pa v pest grožnje in nasilja. Svetla prihodnost je možna le v sodelovanju.
V božičnem dogajanju lahko prepoznamo tudi dinamiko evangelizacije kot našega poslanstva. Nova evangelizacija je »božična zgodba« našega časa. Kakor angel k pastirjem mora biti tudi danes k oddaljenim od Boga nekdo poslan, da jim sporoči, da se je tudi zanje rodil Odrešenik. Nekdo izmed nas mora med našimi sodobniki to povedati tako, da jih bo nagovorilo, »zagrabilo« in bodo rekli drug drugemu: »Pojdimo in poglejmo!« Takšni poslanci so lahko starši, sorodniki, botri, prijatelji, duhovniki, laiški teologi; mladi mladim, sosedje sosedom, sodelavci sodelavcem … A vsak mora doživeti, da mi, ki oznanjamo, resnično verujemo. In to zato, ker smo Novorojenega zares srečali – zato ne le informiramo, ampak pričujemo.
Dragi bratje in sestre, v tej božični noči in ob praznovanju dogodka Božje bližine, vam želim, da bi se v vas in v vaše medsebojne odnose, preko njih pa v družbo, naselila nova moč in upanje, ki je sposobno rasti tudi iz protiupanja, ki nas obdaja. Ponesite blagoslov in to upanje vsem bolnikom in ostarelim ter še posebej tistim v vaši bližini, ki jim ugaša upanje. Amen!
msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit
