»Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10–11).
»Ne bojte se«, so prve angelove besede pastirjem. Francozi imajo pregovor, ki pravi: »Če ni novice, je to dobra novica.« V tem reku se zrcali izkušnja, da so slabe novice bolj pogoste kakor dobre. Tako nekako, kakor se človek zdrzne, ko dobi telegram, ki je včasih vseboval predvsem sporočilo o smrti in je bilo treba to čim prej sporočiti. Danes pa je še slabše. Živimo v časih, ko so slabe novice bolj zaželene kakor dobre. Javna glasila nam sporočajo predvsem slabe novice in sicer čisto preprosto zato, ker se le-te bolje prodajajo kot dobre. Prodajalci pravijo, da to, kar je lepo, zgledno in dobro, nikogar ne zanima, ker ni razburljivo. Novice o pokolih, nesrečah, pohujšljivih škandalih in zločinih pa burijo človeško domišljijo, sprožajo močna čustva, zato so zaželeno blago na policah javnega obveščanja. In tako dobivamo napačen vtis, da je vse slabo, da se dogajajo samo grdobije in da nam preti samo zlo. To pa sploh ni res in podoba sveta, v katerem živimo, je s tem močno popačena.
V prvi sveti noči so ljudje slišali dobro novico. Nezaslišano, nepričakovano, presenetljivo, osupljivo, naravnost neverjetno, veselo in dobro novico. Angel je napovedal: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo.« Ljudje smo dobili neverjetnega bratca in njegov Oče, sam Bog, je postal tudi naš oče. Rodil se je otrok, ki ni bil navaden dojenček, ampak Božji sin, ki je prišel delit z nami življenje, revščino, preizkušnje in trpljenje, na koncu pa tudi našo smrt.
To je lahko in mora biti povod za veliko veselje. Dejansko že več kot dva tisoč let ta novica ne samo razveseljuje človeška srca, ampak daje tolažbo, upanje in novega poguma vsem tistim, ki to najbolj potrebujejo. S tem, ko je Bog sam prišel z nami delit naše bedno življenje, nam namreč sporoča, naj zaradi preizkušenj, težav in nesreč, ki se zgrnejo na nas, ne obupamo: ne nad seboj, ne nad drugimi ljudmi in še manj nad Bogom, ker tudi on nikoli ne obupa nad nami. Njegov prihod med nas je največji dokaz za to. Prišel je med nas in nam sporoča, da je tudi življenje v težavah in preizkušnjah smiselno in vredno, da ga živimo. Še več, vsako življenje, pa naj bo še tako bedno, nosi v sebi veliko obljubo: obljubo večnosti in neskončne sreče pri Bogu. Bog nam je torej v prvi sveti noči prišel vlit novega poguma, volje do življenja, tolažbo in poziv k zvestobi v dobrem. Učlovečeni Božji Sin nam je prišel pokazat, s kakšnim zaupanjem v Boga, njegovega Očeta, naj sprejemamo preizkušnje, s kakšno stanovitnostjo in zvestobo naj vzdržimo v težavah, s kakšno ljubeznijo naj odpuščamo vsem, tudi tistim, o katerih menimo, da so krivi za našo nesrečo. Če se bomo dali tako potolažiti in poučiti od betlehemskega otroka, nam bo podelil tisti notranji mir, ki so ga vsem ljudem, ki so Bogu po volji, v sveti noči obljubljali angeli.
Pomislimo nocoj na vse, ki te Božje tolažbe, opore in spodbude najbolj potrebujejo. To so vsi, ki so v najrazličnejših preizkušnjah zaradi bolezni, izgube zaposlitve, negotovosti glede jutrišnjega dne, zaradi človeškega nerazumevanja in v strahu pred prihodnostjo. To so tudi vsi, ki nimajo doma ali so daleč od svojih najbližjih, ki so osamljeni in zapuščeni. Vsem tem zaželimo nocoj Božje bližine.
Tudi vam vsem, ki smo nocoj skupaj in obhajamo spomin na Jezusovo rojstvo, želim Božje tolažilne bližine in sreče ter vam v tem duhu tudi voščim blagoslovljene božične praznike. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
