Spoštovani!
Vabilu na to slavnostno akademijo sem se odzval s posebnim veseljem. Letos namreč ob godu sv. Stanislava poleg dvajsetletnice vaše gimnazije slavite pomemben jubilej: stoto obletnico prve mature v slovenskem jeziku. Konec šolskega leta 1912/1913 so jo namreč opravili prav v tem poslopju. To je bil velik dosežek za Slovence, saj so prej morali opravljati glavnino mature na šolah na Slovenskem v nemščini.
Pot do tega dosežka ni bila ne kratka in ne lahka. Kot beremo v natančnem in zanimivem zapisu organizatorja vaše današnje akademije, gospoda Gregorja Pavliča, je bil prvi pobudnik ustanovitve slovenske gimnazije ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, človek širokih pogledov in globoke narodne zavesti.
Zamisel je dozorela ob koncu 19. stoletja, potrebnih pa je bilo več kot deset let, da je nastala ta palača; za takratne čase izjemnih razsežnosti, s skoraj 500 vrati, 1.200 okni in 3 kilometri hodnikov. Poslanstvo gimnazije je bilo, kot opozarja Pavlič, vzgoja značaja in izobrazba razuma; le izobrazba torej ni bila dovolj, saj je po Jegličevih besedah »lahko kdo velik v kraljestvu znanosti, pa je neznačajen človek«. Besede, ki še danes veliko povedo.
Zgodovina s to gimnazijo ni bila posebej prijazna. Težave so se pojavljale od vsega začetka, saj je bilo že razmišljanje, da bi si s tako šolo Slovenci oblikovali lasten intelektualni potencial, v nasprotju s splošno uveljavljenim načelom, da je pač nemščina edini jezik, ki je v tem delu cesarstva primeren za študij, ki presega osnovnošolsko raven.
Izgovorov, ni manjkalo. Oblasti so svoja negativna stališča utemeljevala s trditvijo, da ni primernih slovenskih učbenikov, ko so jih profesorji pripravili, pa da ti učbeniki niso uradno potrjeni.
Takih ovir je bilo nešteto in šele ko je škof Jeglič odšel na Dunaj in tam posegel pri ministru, je prišla brzojavka, ki je gimnaziji dovolila ves pouk v slovenščini, vključno z maturo.
Tu je maturirala prva generacija maturantov v slovenskem jeziku in tisti izmed vas, ki se sedaj pripravljajo na maturo, se boste prihodnje leto ponašali, da ste maturanti stoletnice slovenske mature.
Zgodovina ni bila prijazna niti kasneje.
V času med prvo svetovno vojno so to poslopje zasegli in spremenili v vojaško bolnišnico.
Med drugo svetovno vojno je nemška okupacijska vojska zasedla poslopja ter dala dijakom in profesorjem samo tri ure časa, da jih zapustijo.
Po drugi svetovni vojni so šolo 5. junija 1945 ukinili in spremenili v zbirni center, iz katerega so tisoči slovenskih fantov odhajali v smrt.
Kasneje je bila tu ena večjih ljubljanskih vojašnic.
Treba je bilo počakati na osamosvojitev Slovenije, da je škofijska gimnazija ponovno zaživela in nadaljevala svoje prvotno poslanstvo: vzgojo in izobraževanje mladih rodov. Z dijaškim domom je odprta dijakom iz vse Slovenije.
Skratka, prehodili ste dolgo in težko pot.
A še vedno marsikdo postrani gleda na vas, kot da bi zasebno šolstvo ne bilo del šolskega sistema v vsej Evropi in da bi Slovenija po razširjenosti zasebnega šolstva ne bila med zadnjimi v Evropi.
Ob takem razmerju slovensko izobraževanje seveda stoji in pade z javnimi šolami. Vendar sem globoko prepričan, da zasebne šole pomenijo nujno potrebno obogatitev šolskega prostora. Prinašajo možnost izbire, nove ideje, drugačne pedagoške pristope, prinašajo konkurenco.
Na Kitajskem je Deng Xiaoping leta 1961 izrekel tisto svojo znamenito misel, da ni važno, kakšne barve je mačka, važno, da lovi miši. Jaz se takrat še rodil nisem.
Kitajska je danes eno najhitreje razvijajočih se gospodarstev na svetu, pri nas pa še vedno veliko vplivnih ljudi trdi, da je najbolj važno, da je mačka javna. In da bo bolje lovila miši, če zasebnih mačk ne bo.
Jaz bi si res želel, da bi bilo stanje duha v Sloveniji leta 2012 vsaj tako, kot je bilo pri generalnem sekretarju sekretariata kitajske komunistične partije leta 1961.
Zato je prav, da država koncesije podeljuje tudi zasebnim šolam in na ta način omogoča, da so tudi te šole za državljane brezplačne.
Država jih praviloma ne financira v celoti.
To pomeni, da dijak, ki obiskuje zasebno šolo, stane davkoplačevalce manj od dijaka, ki obiskuje javno šolo.
Vendar v tem primeru cilj države ni nižanje stroškov ampak, kot sem že rekel, povečanje možnosti izbire, pestrosti ponudbe in s tem tudi motiviranje javnih šol, da so še boljše in da šole druga od druge, ne glede na to, ali so javne ali zasebne, povzemajo najboljše prakse.
Ker pa je v zadnjem času veliko govora o varčevalnih ukrepih, dovolite mi, da kratko spregovorim tudi o tem.
Jasno je namreč, da bodo ti ukrepi prizadeli zasebne šole v natanko enaki meri kot državno šolstvo. Sedaj se spopadamo z državnim proračunom za prihodnje dve leti, vsak dan preverjamo številke in preigravamo scenarije z namenom, da bi zagotovili nespremenjeno raven kakovosti naše šole.
Pogovarjamo se z ravnatelji in učitelji oziroma z njihovimi predstavniki, pogovarjamo se seveda tudi s sindikati, pa s predstavniki staršev, dijakov in študentov. Iščemo rešitve, ki bi omogočile določeno raven varčevanja, ne da bi načele kakovost šole in ne da bi prizadele učitelje v večji meri, kot bi morda prizadele ostale javne uslužbence.
V ta prizadevanja je usmerjeno naše ministrstvo, tu iščemo ustrezne rešitve, jasno pa je, da bo v prihodnjih letih denarja manj in na to morajo biti vsi pripravljeni.
Prizadevamo si za rešitve, da Slovenija na šolarja ali dijaka ne bi vlagala manj kot je pred leti debelih krav.
Če nam bo to uspelo, verjamem, da tudi posledic na kakovost vzgoje in izobraževanja ne bo.
Seveda bi vsi najraje videli, da krčenje javne porabe ne bi bilo potrebno. Ampak stanje je žal tako, da si še vedno pomemben del proračuna sposojamo in da čedalje težje najdemo tiste, ki so nam pripravljeni posoditi; ki verjamejo, da bomo lahko vrnili.
Tveganje si dajo poplačati z nevzdržno visokimi obrestmi. Za obresti Slovenija letos daje več kot za vrtce in osnovno šolstvo skupaj.
Zaupanje si bomo povrnili na dva načina: prvič, da bomo pokazali, da ne bomo kar večno živeli preko svojih možnosti.
Tu vlada lahko ukrepa s proračunsko politiko na eni, in spodbujanjem rasti na drugi strani.
In drugič, velik del nezaupanja v našo državo je povezan s tem, da zelo težko in počasi sprejemamo odločitve. Še posebej take, s katerimi se vsi ne strinjajo.
Možnosti za blokiranje in zavlačevanje je ogromno. Tu nosijo odgovornost tudi opozicija, sindikati in vsi neformalni centri moči.
Vem, da vam te besede ne zvenijo prijetno, ampak dovolj dolgo smo sadili rožice, pa ni iz njih prav nič zraslo.
Ampak, spoštovani, danes praznujemo.
Spominjamo se, da sta temelje slovenskemu šolstvu postavila predstavnika slovenske Cerkve, blaženi Anton Martin Slomšek, ki je bil sredi 19. stoletja med začetniki slovenskega šolstva sploh in škof Jeglič, ustanovitelj Zavoda sv. Stanislava.
To so dejstva, mimo katerih ni mogoče in so najboljši odgovor tistim, ki danes Katoliški Cerkvi odrekajo pravico do odpiranja šol.
Dovolite mi, da Vam ob koncu čestitam za vaše dosedanje delo ob dvajsetletnici, ki jo danes slavite in Vam zaželim še veliko uspehov.
Posebne želje namenjam seveda dijakinjam in dijakom v prepričanju, da bodo v šoli pridobili znanje, ki jim bo koristilo v življenju, pa tudi moralne vrednote prijateljstva, solidarnosti in pripadnosti skupnosti, ki odpirajo še bolj kot zgolj suho znanje.
Naj »vzgoja značaja in izobrazba razuma« ostane poslanstvo tega zavoda in naj bo to poslanstvo zgled tudi drugim.
dr. Žiga Turk
minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport
