Na Rakovniku v Ljubljani je v župnijski cerkvi Marije pomočnice kristjanov v nedeljo, 19. septembra 2021, potekala nedelja svetniških kandidatov ljubljanske metropolije.

Svetniški kandidati so: Baraga, Gnidovec, Vovk, Strle, Majcen. Tokrat je bil v ospredju Božji služabnik Andrej Majcen, ki je v tej župniji živel in deloval, najprej med letoma 1925 in 1935, ponovno pa po svoji vrnitvi s Tajvana med letoma 1979 in 1999. Letos je 70-letnica njegovega izgona iz Kitajske v Hongkong. Somaševanje je vodil beograjski nadškof metropolit msgr. Stanislav Hočevar. Sledila je kratka predstavitev beatifikacijskih postopkov. Predstavitev je vodil msgr. dr. Blaž Jezeršek.

Pridiga nadškofa msgr. Stanislava Hočevarja

Povzdigujem te, GOSPOD, ker si me potegnil iz vodnjaka in nisi dal, da bi se moji sovražniki veselili nad mano.
GOSPOD, iz podzemlja si potegnil mojo dušo, oživil si me izmed tistih, ki se pogrezajo v jamo.
Zakaj njegova jeza traja le trenutek, njegova dobrohotnost vse življenje; zvečer se naseli jokanje, proti jutru pa pride vriskanje …
GOSPOD, moj Bog, na veke se ti bom zahvaljeval. (PS 30)

Tako smo, predragi, vsi sodelujoči na tem nepopisnem in neizrazljivem duhovnem dogodku pravzaprav že povedali vse za ta dan svetniških kandidatov: darovani so nam kot najčistejši dar Boga ljubezni!

Iskreno se zahvaljujem za povabilo na sodelovanje pri tem slavju. Četudi premalo umevam toliko milost, ki je obilno razlita v srca in življenje kandidatov za oltar, se smem iskreno veseliti vseh darov Svetega Duha naši krajevni Cerkvi. Spoštljivo pozdravljam vse naše nadpastirje, voditelja dneva msgr Blaža Jezerška, mojo predrago salezijansko družino na čelu z višjim predstojnikom sobratom Markom in predragim vicepostulatorjem akademikom Alojzijem Slavkom; prav tako pozdravljam vse drage duhovnike, bogoslovce, redovnike in redovnice, vse Bogu posvečene osebe in celotno romarsko ljudstvo moje ljubljene dežele.

Psalm 30, ki nas je uvodoma navdihoval, presega tone drugih napisanih knjig, katerih vsebina se skozi stoletja kaj rada menja! Izkušnja psalmistova pa ostaja trajna in neporušljiva; je edinstvena os celotne življenjske modrosti in najglobljih izkušenj.

Kakor koli, predrage sestre in bratje! Kristus Gospod, ki se je ponižal med nas ne s katere koli „gore“ (o tem govori evangelij), temveč s sijoče gore Boga-Človeka, on nas danes vodi po zeleni Galileji. Vsa je spomladanska, sama po sebi diši po mladosti. Naš Učitelj želi in pa zahteva, da z nikomer na poti ne klepetamo. Uvaja nas namreč v najbolj intimne trenutke skrivnosti in v globine življenja. Tisti, ki so samo pozunanjeni, to teže razumejo.

„Sin Človekov bo izdan ljudem v roke. In ga bodo umorili. Toda tretji dan bo vstal!“ – kratko pribije Jezus. Evangelist Marko bridko dodaja: „Učenci te besede niso umeli, pa so se ga bali vprašati„ (Mr 9, 31-32). Kako težki dve sodbi padata na učence! Niso umeli, bali se ga vprašati.

Verjetno so sicer brali preroke in Knjigo Modrosti. Tam je vse vnaprej povedano! Vendar; mi ljudje pogosto ostajamo brez umevanja in zato v strahu utrjeni! Rajši se čudimo Jezusu, zakaj ne bi smeli z vsemi prebivalci Galileje klepetali, komunicirati, pa tudi kaj popridigati.

Toda glejmo še drugo neverjetnost! Komaj je Jezus malo utihnil, se učenci takoj razvnamejo – v diskusijo bi rekli mi moderni –, kdo je med njimi največji. Zdaj vsi vse umevajo, zdaj niso več tiho, med njimi ni nikakršnega strahu več. Preprosto govorijo!

In komaj pridejo v Kafarnaum, že prileti drugo Jezusovo vprašanje: “O čem ste se po poti pogovarjali?“ Med njimi ponovno zavlada tihota in molk. 

Nikakor se ne želijo javno izpovedovati, o čem so se po poti pogovarjali. Iskreno priznanje predpostavlja namreč spreobrnjenje. Toda oni, kakor tudi mi danes, mislimo, da se morajo spreobrniti drugi in ne mi . Tisti, ki ne hodijo za Jezusom! Ki niso formalno v njegovi družbi.

Kako bedno je vse to - vendar resnično! Apostoli to takoj pokažejo, rekoč „Kako more kdo, ki ni v skupnosti s teboj, dragi Jezus, oznanjati in ozdravljati, in to celo v tvojem imenu! Prepovej mu!“

Da, naše življenje lahko hitro postane takšno; sami nismo vstopili v skrivnosti Kraljestva, a drugim kar radi branimo in preprečujemo vstop v vse globine duhovnega življenja …

Zato Jezus, v ljubečem Božjem objemu, povzdigne otroka, izpovedujoč: „Takih je nebeško kraljestvo!“

Takih namreč, misli on, ki se popolnoma zavedajo, da je njihovo življenje popoln Stvarnikov dar, da so docela v vsem odvisni od njegove vseobsegajoče ljubezni in se zato tako nepopisno iskreno veselijo življenja, kakor srečen otrok v ljubečem materinem naročju.

Toda mi, ki se imamo za odrasle, ki vse tako težko umevamo, ki pa se bojimo spraševati Učitelja Modrosti, mi, ki zaradi svojega sramu in nepripravljenosti na spreobrnjenje samo povešamo glave v svoj preozki ego, a obenem drugim ne damo v širino Božje dobrote, mi hočemo biti neodvisni, zreli, samostojni in svobodni. Prav tako kakor pravi danes sveti Jakob: „Od kod boji in prepiri med vami?“ Da, od kod, bratje in sestre, v celotni zgodovini človeštva toliko hudobije, zla, vojskovanj, metanja bomb in granat, metanja ognja na hrame svetosti in hrame modrosti? Od kod toliko strankarstva in nevoščljivosti? Sv. Jakob pravi: „Kjer je zavist in prepirljivost, tam je nered in vsako zlo“ (Jak 3,16).

To je razlog, da je Sin Božji stopil z gore Presvete Trojice in postal sin človekov. Da nas zdaj vodi po vedno mladi Galileji cerkvene skupnosti in poučuje z evangeljsko modrostjo. In danes, kljub temu da živimo tukaj in zdaj, da kljub vsemu malo umevamo, vendar živimo v strahu in z življenjsko ozkostjo, odkrivamo med seboj darove pravih Jezusovih učencev. Kakor se je on sam najraje imenoval sin človekov - in dokazano je, da je to najbolj izvirno ime Bogo-človeka iz Nazareta, vsestransko vsebinsko obogateno v Stari in Novi zavezi, še posebno pri preroku Ezekielu in Danijelu. Tako on želi da bi zdaj vsakdo izmed nas postal sin človekov. To pomeni: z bogato osebno svetostjo in s toliko solidarnostjo do vsakega človeka in vsega človeštva (darovati življenje), da lahko postanem osvoboditelj in odrešenik celotne skupnosti. Biti sin človekov pomeni torej zaživeti najbolj avtentično in najbolj odgovorno človekovo poslanstvo: voditi vse k vstajenju.

Prav zato so naši svetniški kandidati edini zares pravi ljudje. Vsakdo izmed njih je pravi Sin človekov, sin ljudstva pod Triglavom. Kakor je že dejal papež Leon Veliki: „Bog je tako človeški, da je za res pravi Bog.“ 

Kdo, bratje i sestre, ne odkriva to bogočloveštvo pri našem Andreju Majcnu? Njegov pogled na otroka: Slovenca, Kitajca, Vietnamca, črnca ali belca, je dejansko pravi pogled sina Božjega in zato sina človekovega. Pogled Božjega služabnika Andreja Majcna je vselej vsakega dvigoval in navdihoval.

Nikdar ne bom pozabil srečanja z nadškofom Vovkom! Birma v Škocjanu l. 1954. Ne bom pozabil njegovih oči, ko mi je dal svetinjico, ko me je potrdil v veri, ko je dajal blagoslov z Najsvetejšim … Še zdaj čutim, da se je vse okoli mene predalo nekemu nepopisnemu gibanju …

Ali ko me je profesor Strle zasipaval s knjigami za licencijat: nikdar konca, nikdar kraja. Čutil sem: „Modrost, ki je od zgoraj, je najprej čista,“ smo slišali danes, „je miroljubna, obsega vse, premore vse in vendar je v sebi enovita.“

V tej modrosti je mogel usmerjati pokoncilsko razburkanost in v delitvah pospeševati edinost.

Mar ni v tej isti modrosti naš ponižni Friderik Baraga enako služil vsem: ali na cesarskem Dunaju ali v revni Beli krajini ali pa med Indijanci. Ker je hotel biti zadnji, je mogel vedno vse videti, vsem služiti, vsem pomagati, graditi živo in materialno Cerkev.

Ko pomislim na Janeza Gnidovca, me postaja sram pred njegovo krotkostjo, ponižnostjo in požrtvovalnostjo! Njegov vernik, ki je umrl v naši beograjski nadškofiji, je dobesedno rekel: „Gnidovec je zame več kot Bog sam. V Letnici je obnovil cerkev, uvedel nam je šolo in ambulanto ter pripeljal sestre usmiljenke, ki si nam stregle. Kaj bi še mogel storiti?“

Kot vidite, bratje in sestre, ta trditev ni daleč od trditve Sv. Leona Velikega: Bog je bil tako človeški, da je mogel biti Bog. Ta vernik je na najbolj bogat način okušal velikega Boga v škofu Gnidovcu.

Da bratje in sestre! Tako močno smo obdarovani s številnimi darovi „sina človekovega! Smemo jim zaupati vse svoje največje potrebe, prošnje in skrbi. Smemo vpiti za njihovo pomoč. Naprej storiti vse, da bi bili oni postavljeni na svetilnik. Apostol Jakob nas namreč danes navdihuje: „Borite se in vojskujete pa nimate, ker ne prosite. Prosite in ne prejemate, ker prosite s slabim namenom“ (Jak 4,1-2).

Svetniški kandidati so namreč venomer najprej prosili za prihod Božjega kraljestva in njegove pravice. Niso želeli biti prvi med vsemi, niti vladati vsem. Služili so vsem in postali vsem vse. Zavist ni vojskovala nad njimi. Zato se zdaj brezkončno veselijo Božji vsemogočnosti .

Vsakdo izmed njih je postal izviren „sin človekov“- dar naši domovini in celotnemu človeštvu.

„Da, Gospod, moj Bog, na veke se ti bom zahvaljeval!

 

Vir: Vatican News - slovenska redakcija