Na obisku v Sloveniji škof slovenskih korenin Anton Žerdin Bukovec, ki deluje v amazonskem pragozdu

27.8.2019 Lendava Cerkev na Slovenskem, Misijonar, Okolje
Foto: Župnija Lendava Foto: Župnija Lendava

Škof msgr. Anton Žerdin Bukovec veliko pozornosti posveča malim amazonskim indijanskim narodom, ki živijo v pragozdu in so praktično pozabljeni od vseh struktur.

Od kar je bil msgr. Anton Žerdin Bukovec posvečen v škofa, je tokrat tretjič na obisku v krajih svojega rojstva in krsta. V torek, 27. avgusta 2019, je v cerkvi svete Katarine Aleksandrijske v Lendavi, kjer je bil krščen, daroval sveto mašo. Pri maši se je zbralo veliko domačinov, ki so ga z navdušenjem poslušali in z veseljem podprli pri njegovem poslanstvu.

Anton Žerdin Bukovec se je rodil 11. junija 1950 v Čentibi pri Lendavi. Tukaj sta ga tudi starša krstila. Ko je bil Anton star štiri leta so se z družino preselili v Subotico v Vojvodini vendar je letom za letom obiskoval sorodnike v Sloveniji.  

Vera je bila pri Žerdinovih na prvem mestu. Mama ga je naučila, da se dávsemu odpovedati edinole veri ne. Pogosto mu je dejala: "vse lahko pustiš, samo Boga ne zapusti". 

Anton je stopil v frančiškanski red 13. avgusta 1976 v Zagrebu. Pet let bogoslovnega študija je končal na teološki fakulteti v Zagrebu. V petem letniku bogoslovja je prišel na obisk v Zagreb škof iz San Ramona v Peruju. Med bogoslovci je iskal fante, ki bi odšli z njim v Peru. Škof ga je nagovoril, naj prosi patra provinciala za dovoljenje, da bi šel v misijone. Dejal sem si, pripoveduje škof Žerdin: če je Božja volja, da grem v misijone, naj to nekako Bog potrdi. Odločil sem se: če se bo provincial strinjal z mojo odločitvijo v eni minuti, bom jasno vedel, da je to Božja volja. Provincial je potreboval pol minute za razmislek in mi dal dovoljenje, da grem v misijone. Takrat sem spoznal, da se je moje življenje spremenilo. Kmalu je odpotoval v Limo, od tam v Oxa Pampo, kjer se je učil španščine ter bil leta 1975 posvečen za duhovnika v San Ramonu.

27 let je vztrajal kot župnik svoji čredi, v župniji Atalaya, tudi med najhujšimi preganjanji, ko so mu komunistični teroristi razdejali misijonsko postajo, mu grozili s smrtjo in je ostal odrezan od sveta s svojimi verniki v amazonskem pragozdu več kot leto dni. Župnija Atalaya je velika 80.000 kvadratnih kilometrov, skoraj za štiri Slovenije. Veliko pozornosti je posvečal in še vedno posveča malim amazonskim indijanskim narodom, ki živijo v pragozdu in so praktično pozabljeni od vseh državnih in cerkvenih struktur. Naučil se je njihovega jezika, prevedel jim je liturgične knjige, skrbi za njih v vseh pogledih. Zadnjih deset let veliko časa posveti izobrazbi katehetov, ki mu pomagajo pri poučevanju verouka. V letu 1994 je na njegovo pobudo začel oddajati svoj program cerkveni radio, ki ga je sam osnoval. Najprej je bil slišen samo pet kilometrov naokoli, v svetem letu 2000 pa je bil slišen že skoraj po celi njegovi župniji. Radijski program je predvsem izobraževalen in informativen, šele nato verski. Program pripravljajo v treh indijanskih jezikih. 

19. januarja 2002 ga je papež Janez Pavel II. Imenoval za škofa v škofiji San Remón v južnoameriški državi Peru. 

Kot škof še naprej opravljal misijonsko poslanstvo kot župnik župnije Atalaya. Del svojega časa pa posveti obiskovanju drugih župnij. Sooča se z finančnimi težavami in s krajevno oblastjo s katero niso ravno rožnati odnosi.

Za škofovsko geslo si je izbral misel svetega Frančiška: »Orodje Tvojega miru«. Kot je sam razložil svoje škofovsko geslo: "Moj ideal je mir. Želel bi biti orodje miru, ker verujem, da ima naša molitev veliko moč pred Bogom."

Za svojo škofijo bi nujno potreboval dobrega ekonoma, ki bi vodil materialne zadeve škofije. Duhovnih poklicev je v škofiji San Ramon zelo malo saj le 20 duhovnikov deluje na področju cele škofije. Med domačini skorajda ni duhovnih poklicev.

 

Besedilo so posredovali iz župnije Lendava.