Misijonar Ignacij Knoblehar (1819-1858)

Misijonar Ignacij Knoblehar (1819-1858) - Foto: Pošta Slovenije Misijonar Ignacij Knoblehar (1819-1858) - Foto: Pošta Slovenije

s. dr. Ivanka Tadina ŠSFKK

"Misijonstvo obnavlja Cerkev, krepi vero in krščansko identiteto, daje novo navdušenje in nove motivacije. Vero krepimo s tem, da jo dajemo naprej!" (Odrešenikovo poslanstvo 2). Povečana vnema za misijonsko dejavnost pomaga krščanskim narodom, ki so v težavah k prenovitvi, k notranji rasti in poživitvi. Lahko bi rekli, da je misijonstvo potreba človeka, ki ne more molčati, saj je slišal, videl in otipal (prim. 1 Jn 1,1). "Kar smo gledali in slišali, oznanjamo tudi vam" (1 Jn 1,3). Krščanski misijon torej predpostavlja tako močno in radostno izkustvo, ki kar kliče po oznanjanju. In to močno krščansko izkustvo so doživeli apostoli, mnogi možje in žene in ponesli evangelij po vsem svetu, to močno izkustvo doživljajo možje in žene tudi danes in ga je doživel misijonar Ignacij Knoblehar. 

Cerkev, v kateri se oznanjevanje vrši, gleda z velikim spoštovanjem na prehojeno pot skozi zgodovino in se spominja posameznih osebnosti, ki so pustile neizbrisne sledove. Iz zgodovine pa se tudi učimo, postajamo modrejši in veliki vzorniki nas navdihujejo, spodbujajo k vztrajnosti in opogumljajo za dosledno izvrševanje našega osebnega poslanstva. Eden izmed takšnih vzornikov je naš rojak misijonar Ignacij Knoblehar, ki bi ga lahko imenovali druga karizmatična osebnost med našimi misijonarji v XIX. stoletju, začetnika misijona v Sudanu in prvega pionirja civiliza­cije ob Belem Nilu. Njegovo ime so v letih 1848-1858 s spoštovanjem izgovarjali v Egiptu in Sudanu, v Evropi in tudi v Ameriki. Arabci in sudanski črnci so ga zaradi izredne modrosti imenovali Abuna Soliman, naš oče Salomon.

Misijonsko delovanje v Osrednji Afriki je bilo povezano z velikimi razdaljami, z nepoznanimi teritoriji, gledano iz geografskega, etnološkega in jezikovnega vidika. Takšne razmere pa so za uspešno evangelizacijo prisilile misijonarje, da so postali pozorni opazovalci in zapisovalci vsega kar so med potjo videli in doživeli v svoje dnevnike. Ti so postali pomemben vir za znanost v 19. Sto., še posebej tisti, ki jih je napisal Ignacij Knoblehar. Vsebovali so mnogo nepoznanih podatkov in so zato postali velikega pomena za poznanje kulture nasploh, kakor tudi človeške kulture. Med prvim potovanjem od Kartuma do Kaira je Knoblehar napisal dnevnik v francoščini, ki ga hrani Knjižnica dunajskega geografskega društva.[1]Sestavljen je iz različnih rubrik: oddelek za dnevne vremenske podatke, smeri kompasa, velikost površine, zemljepisna širina in dolžina, dolžina in globina rek, opombe o naravni zgodovini, meteorologijo, zemljepis s topografijo in zgodovino potovanja. 

Ostali dnevniki so napisani v nemščini in jih hrani Nacionalna knjižnica na Dunaju: 1) Dnevnik potovanja Kartum-Gondokoro - od 14. Novembra 1849 do 7. Marca 1850; 2) Dnevnik potovanja od aprila do 11. Maja 1853 na Stella Mattutina ob povratku iz Gondokora v Kartum; Potovanje od Kartuma do Kiča od 16. Februarja 1854 do 8. Marca 1854; 4) Potovanje od Kartuma do Gondokora od 23. Marca 1857 do 10. Maja 1857 in povratek od 28. Avgusta do 20. Septembra 1957. Podobno kot prvi dnevnik, so tudi ti vsebovali posebne rubrike z natančnimi zapisi, pomembnimi za nadaljne delo misijonarjev kot tudi za takratno znanost.[2]O prvem potovanju ob reki Nil pa je izšlo tudi daljše poročilo v nemščini in slovenščini.[3]Podatke je Knoblehar objavljal še v Izvestjah Marijine družbe, Zgodnji danici in Laibacher Zeitung.

Za znanost je pomemben tudi Knobleharjev prispevek na etnološkem področju. Ob prvem obisku v Sloveniji (od 22. Avgusta do 22. Oktobra 1850) je v ljubljanski muzej prinesel številne predmete, ki so izražali način življenja in navade afriških prebivalcev. Seznam predmetov je bil objavljen v Laibacher Zeitung.[4]Nekatere predmete še danes najdemo v Etnografskem muzeju v Sloveniji. Druga pomembna zbirka Knobleharjevih predmetov se nahaja v Dunajskem etnološkem muzeju.[5]Za etnologijo so pomembni tudi dnevniki. Natančno je opisalobičaje in tradicijo posameznih plemen, način prehranjevanja, značaj ljudi itd.

Knobleharjev pomembni prispevek je nadalje na področju jezikoslovja. Ko je bival med Barijci v kraju Gondokoru, je sestavil slovar jezika Bari, v katerega je prevedel nekaj krščanskega nauka in molitve. Tudi ta slovar se je ohranil in sicer v Nacionalni knjižnici na Dunaju.[6]

Neprecenljive vrednosti za znanost so njegova meteorološka opazovanja in rezultati, ki jih je Knoblehar opravljal na željo meteorološkega inštitua na Dunaju in jih je ta inštitut tudi objavljal. Tudi svetovno znana raziskovalca v 19. St. Ferdinand Lesseps in Bayard Taylor v svojih izsledkih uporabljata podatke slovenskega misijonarja. Znanstveniki in raziskovalci tistega obdobja so z velikim spoštovanjem gledali na Knobleharja tudi zaradi osvojitve najbolj južnega področja ob reki Nil. Osvojil je področje 4° 10’ severne geografske dolžine.[7]

Veliko priznanje za Knobleharjev prispevek na področju znanosti mu je podelilo 13. Oktobra 1857Dunajsko zemljepisno društvo, ko ga je baron in znanstvenik Freiherr von Reden imenoval za časnega člana tega društva[8], raziskovalci in znanstveniki pa so o njem z velikim spoštovanjem pisali članke in knjige.[9]Znani geograf in duhovnik Valter Bohinec pa oceni slovenskega velikana kot enega izmed redkih Slovencev, ki so že v dobi svojega življenja z odličnimi dejanji dosegli svetovno slavo. 

 

Ignacij Knoblehar do odhoda v misijone

Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819. S sedmim letom sta ga starša poslala v nemško šolo v Kostanjevici. Leto pozneje je bil že v Celju, najverjetneje pri kakšnih sorodnikih, naslednje leto pa ga srečamo v Novem mestu, kjer je obiskoval frančiškansko ljudsko šolo, pozneje pa novomeško gimnazijo. V zadnjih razredih je bil zelo dober učenec. Njegovi najbližji so ga označili kot vase zaprtega, zelo resnega, odraslega, zamišljenega. Odlikovala ga je pridnost in vztrajnost. Kot sv. Frančišek je imel zelo rad rastline in živali, v vsem tem je hvalil, častil in ljubil svojega Stvarnika. Že tukaj kaže Knoblehar značilne poteze svojega duha, ki so ga odlikovale v poznejšem življenju in ga usposobljale za veliko poslanstvo misijonarjenja.

Odločilno za Knobleharja je bilo srečanje z našim največjim misijonarjem Friderikom Baragom, ki je spomladi leta 1837 ob obisku v Sloveniji iskal novih sodelavcev in denarne podpore. Na raznih krajih je pridigal; v drugi polovici aprila je imel mašo in pridigo v Novem mestu. Baragovo pričevanje v besedi in drži je vzbudilo v osemnajstletnem Knobleharju prve misijonske nagibe. Od tega dne se je že začel notranje in zunanje pripravljati na božji klic, ki ga je začutil v sebi.[10]

Jeseni l. 1837 je prišel Knoblehar v Ljubljano v sedmi gimnazijski razred. Učil se je najrajši naravoslovja, zgodovine in novih jezikov. Tako se je začel pripravljati na misijone. Ko je z odliko napravil zrelostni izpit, je vstopil v ljubljansko bogoslovje. V njem je ostal dve leti. Slovenščine ga je učil njegov ožji rojak, profesor Franc Metelko, duhovnik in učen slovničar. Tudi tukaj se je poleg predpisanih predmetov marljivo učil raznih jezikov. Začel se je učiti staroindijskega jezika sanskrta, francoščine, angleščine in italijanščine. A goreča želja in božji klic, ki ga je vse od Baragovega obiska nosil v sebi, ga je spodbujal, da je iskal možnosti kako se pripraviti na misijonski poklic. Spoznal je, da je mogoče dobiti najprimernejšo pripravo v Rimu, na Kongregaciji za razširjenje vere ali Propagandi, na ustanovi, ki je bila ustanovljena leta 1622 z namenom, da vzgaja misijonarje in skrbi zanje tudi ko so že na misijonskem področju. O tej svoji želji je pisal papeževemu poslancu (nunciju) Altieriju na Dunaj, od katerega je dobil pozitivni odgovor.[11]Sredi poletja 1841 se Knoblehar prvič sreča z večnim mestom Rimom.[12]

Na Propagando, kjer so se pripravljali misijonarji ga niso sprejeli, ker je bilo število že preveliko. Sam v tuji deželi se Knoblehar tako sreča z bridko preizkušnjo, vendar se pri tem ne odvrne od notranjega glasu po misijonskem poklicu, ki mu tudi daje upanje v dosego cilja. Imel pa je možnost, da je obiskoval jezuitske šole in se je učil jezikov na Propagandi. Sam je moral skrbeti za preživetje. V finančni stiski mu je pomagal škof Anton Alojzij Wolf. 

Leta 1843 je Knoblehar prosil škofa Wolfa za odpustnico iz ljubljanske škofije, da bi se dal na razpolago Kongregaciji za razširjenje vere ter s tem uresničil svojo željo postati misijonar. Škof Wolf je na njegovo prošnjo pozitivno odgovoril.[13]Med leti 1843-1845 je bil gojenec zavoda Propagande, hodil pa je tudi k predavanjem iz naravoslovja, zvezdoslovja in medicine, z namenom, da bi pridobljeno znanje lahko uporabil pri misijonskem delu. 9. marca 1845 je prejel duhovniško posvečenje.

Nastopil je torej trenutek, ko je mladi slovenski duhovnik bil pripravljen za misijonsko delo. Kongregacija za razširjenje vere ga je najprej določila za misijon v Hindostanu. Ko se je že pripravljal na prvo misijonsko službo, so mu sporočili, da je imenovan za duhovnika na Škodskem.. Tu so namreč kristjani prosili za duhovnika, ki bi znal francosko in nemško.[14]Knoblehar se te novice ni razveselil, ker je vedno želel, da bi deloval med neverujočimi; pa se je vdal v božjo voljo. Vendar so tudi ta načrt spremenili, želeli so ga poslati v Perzijo. Takoj se je začel učiti perzijskega jezika in se pripravljati za novo poslanstvo. Svoja občutja in pripravo je opisal prijatelju Partlju. V času priprave je Knoblehar dobil novo obvestilo, in sicer, da naj bi poučeval staroslovanski jezik v novem grško-rutinskem zavodu.[15]Nepričakovana odločitev Propagande je pomenila za mladega misijonarja, kakor sam pravi, največjo preizkušnjo. V molitvi se je obrnil na Gospoda in ga prosil za razsvetljenje njegovih predstojnikov, da bodo spoznali božjo voljo. Čutil pa je tudi odgovornost do vseh tistih, katerim je obljubil, da se bo v Rimu pripravljal za misijonsko dejavnost med neverujočimi in so mu pri tem pomagali, zlasti škof Wolf in njegovi prijatelji v domovini. 

Medtem ko je čakal na odhod, je pomagal pri pastoralnem delu v župniji Nemi v bližini Rima, ob vrnitvi pa zvedel, da je določen za Indijo. Vendar tudi ta odločitev ni bila zadnja. Kmalu so mu sporočili, da je določen za sodelavca novo ustanovljenega srednjeafriškega apostolskega vikariata. S tem se je za Ignacija Knobleharja končal čas preizkušenj. Začel se jepripravljati na delo v Afriki, še prej pa je naredil doktorat iz teologije.[16]

 

Misijonsko delovanje v Osrednji Afriki

Zgodovinski okvir Knobleharjevega misijonskega delovanja je postavljen v čas po francoski revoluciji, v katerem so bili papeži zaradi zunanjega razvoja dogodkov vedno bolj neposredno soočeni z misijonsko problematiko. Papež Pij VII. je s ponovno ustanovitvijo jezuitskega reda (1814), reorganizacijo Propagande, potrditvijo novih misijonskih družb in priporočitvijo Družbe za širjenje vere dal misijonskemu delu brez dvoma nov polet.

Za papeža Gregorja XVI., nekdanjega prefekta Propagande, bi lahko rekli, da kljub svoji misijonski okrožnici "Probe nostis" (15. avgusta 1840) ni dal globljih in trajnejših pobud glede metode dela misijonarjev. Zato je naslov "veliki misijonski papež 19. st.", ki mu ga nekateri dajejo (Schmidlin) nekoliko pretiran.[17]Pij IX. (1846-78) je nadaljeval in utrjeval reforme svojega prednika v glavnem po zaslugi tajnika in nato kardinala prefekta Propagande Aleksandra Barnaboja. Ravno za papeža Pija IX. pride morda najbolj do veljave paradoksalen položaj misijonov: na eni strani naravnost herojsko vedenje misijonarjev na terenu, na drugi strani pa nezainteresiranost cerkvene hierarhije do njihovih problemov. Najbolj drastično pride ta nezainteresiranost do veljave na I. vatikanskem cerkvenem zboru (1869/70). 

19. stoletje postane izredno pomembno za Afriko, ki še vedno predstavlja za Evropejce neznan kontinent, poln skrivnosti in najrazličnejših predstav. Le v drugi polovici 19. stoletja postane zanimiva za raziskovalce, kolonialiste in tudi izziv za vesoljno Cerkev.[18]

Za nas je postala posebej zanimiva Centralna ali Osrednja Afrika, kjer je papež Gregor XVI. 30. marca 1846 ustanovil apostolski vikariat za Osrednjo Afriko,[19]potem ko je sprejel predlog, ki mu ga je predložil tajnik kongregacije za razširjenje vere, Mons. Giovanni Brunelli. Novo ustanovljena misijonska postaja se je razprostirala med Saharo in 5° severne geografske širine. Po skoraj enoletnih pripravah in zapetljajih glede meja in smeri potovanja v Afriko je Kongregacija za razširjenje vere 23. aprila 1847 imenovala za apostolskega vikarja poljskega jezuita p. Rylla, za sodelavce pa jezuitska patra Emanuel Pedemonte, Angelo Vinca in Ignacija Knobleharja ter določila smer potovanja po reki Nil, razširila meje vikariata do Apostolskega vikariata v Egiptu in prefekture v Abesiniji, ter tako vključila ves vzhodni Sudan. Za cilj misijonske dejavnosti pa si je določila: spreobrnitev domačinov h krščanstvu, pastoralno skrb za katoličane, že prisotne na tem območju, in prizadevanje za odpravo suženjstva. Knoblehar je zapustil Rim 3. julija 1846 in se zadrževal v Siriji vse do aprila 1847, ko so se mu pridružili še ostali misijonarji in je skupaj z njimi odpotoval v Aleksandrijo in od tam naprej v Osrednjo Afriko. V Aleksandriji se je seznanil z avstrijskim generalnim konzulom Ritterjem von Laurinom in s tem odprl pot prihodnjemu sodelovanju z Avstrijo.[20]

Kot središče novega misijona naj bi po mnenju misijonarjev zaradi ugodne geografske lege na poti v osrčje Afrike postalo mesto Kartum in tako tudi prva in osrednja misijonska postaja. Jeseni leta 1847 je prva skupina misijonarjev odplula po reki Nil in 1848 prispela v Kartum. Misijonarjem je povzročalo težave zlasti nezdravo podnebje in težke vremenske razmere. Tako je vodja misijona p. Ryllo zaradi mrzlice že med potjo zbolel in tik pred smrtjo izročil vodstvo misijona mlademu, tedaj 29-letnemu Knobleharju.[21]Uvidel je, da bi edino Knoblehar v tistem trenutku in v tistih razmerah lahko nadaljeval komaj začeto misijonsko dejavnost. 

Stanje misijona v tistem trenutku označujejo raziskovalci misijona brezupno. Prva in tudi odločilna zadržanost Knobleharja v tisti situaciji je bila natančna seznanitev Propagande o trenutnem stanju, o čemer pričajo številna pisma, in prošnja za pomoč.[22]Naštejmo nekatere težave in poglejmo, kako se je z njimi srečeval Knoblehar. Prva težava, ki je onemogočala ustanavljanje novih misijonskih postaj in vzdrževanje že ustanovljene v Kartumu, je bilo pomanjkanje misijonarjev, druga pomanjkanje finančnih sredstev, in tretja, verjetno najbolj boleča za mladega misijonarja, so novice iz Rima, ki so izražale dvom o uspehu misijona in s tem namigovanje na prekinitev že začetega dela. Kljub tem izredno težkim okoliščinam Knoblehar v tem trenutku ni izgubil poguma in je ostal zvest svoji tolikokrat izraženi želji v njegovih pismih: "Darovati življenje za spreobrnjenje nevernikov in preliti zanje svojo kri."[23]Ob koncu leta 1849 je odpotoval po Belem Nilu z namenon raziskati okoliščine in možnosti za ustanovitev nove misijonske postaje ter se približati ekvatorju na točki, ki je do takrat še nihče ni dosegel. S tem pa se prepričal, da je to območje primerno za ustanovitev novega misijona.[24]

Za pridobitev finančnih sredstev, novih misijonarjev in prikaz stanja v Afriki mu ni preostalo drugega, kot da odpotuje v Evropo. Finančno pomoč si je zagotovil v Avstriji, ki je prevzela pokroviteljstvo tega misijona, ustanovila Marijino društvo za pospeševanje katoliškega misijona v Osrednji Afriki in avstrijski konzulat v Kartumu.[25]V času bivanja v Sloveniji in Avstriji so se mu pridružili novi misijonarji duhovniki in nekateri laični misijonarji, v Rimu pa ga je na avdienco sprejel papež Pij IX., ki je z velikim zanimanjem spremljal njegovo poročilo. Z dekretom iz 13. avgusta leta 1851 ga je papež imenoval za Apostolskega provikarja za srednje afriški misijon.[26]

Po vrnitvi v Kartum je Knoblehar s pomočjo svojih sodelavcev nadaljeval začeto delo v Kartumu in ustanovil še dve drugi misijonski postaji ob Belem Nilu: pri plemenu Bari in Kič. Vendar so bile vremenske razmere težko prilagodljive za misijonarje in izguba sodelavcev je ostala še vedno osrednji problem. Knoblehar je zato nameraval pridobiti bodoče misijonske sodelavce med črnskimi otroki, ki so jih misijonarji odkupili na kartumskem suženjskem trgu in jih vzgajali v svoji šoli. Več črnskih dečkov in deklic se je tedaj šolalo tudi pri nas. 

Konec leta 1857 se je Knoblehar odločil za novo potovanje v Evropo, da bi Propagandi posredoval svoje predloge in izkušnje, si pridobil podporo različnih evropskih misijonskih ustanov in si utrdil razrahljano zdravje. Sredi januarja 1858 je prispel v Neapelj že tako oslabel, da poti ni mogel nadaljevati. Kljub zdravljenju je 13. aprila 1858 umrl v neapeljskem avguštinskem samostanu.

 


[1]Journal de voyage du 29 settembre 1847 au 26 janvier 1848, glej: J 41.

[2]-Ignatio Knoblecher, Diaria itinerum in regionibus Nili, 1849-1857; glej: Codex 14152.

[3]V. KLUN, Reise auf den weissen Nil, Aus den Original Manuscripten des General Vicars von Zentral Afrika, dr. Ignaz Knobleher, Laibach 1851; V. KLUN, Potovanje po Beli reki. Po izvirnem rokopisu velikega vikarja srednje Afrike dr. Ign. Knobleharja, Ljubljana 1851.

[4]"Laicbacher Zeitung", 1851, Laibach, n. 245, str. 1029-1030; n. 268, str. 668; n. 293, str. 733-734

[5]-60 Stück etnographische Objekte vom oberen Nil; Ignaz Knoblecher und Masi. Ryllo; Nachtrag: Post III/1925; Inv. N. 119.016 - 119.070.

[6]- Vocabularium linguae Baricae in Africa centrali incipiens teutonicum relictum ab Ignatio Knoblecher provicario Apostolico, et partim ab ipso exaratum; Codex 15099.

[7]F. LESSEPS, Vierzig Jahre Erinnerungen, Berlin 1888, str. 382-383.

[8]F. REDEN, in "Mittheilungen der kaiserlich-königlichen geographischen Gesellschaft" I (1957) str. 150‑160.

[9]E. TONIOLO e R. HILL, The opeing of the Nile Basin (Writings Mission to Central Africa on the Geography and Ethnograpy of tne Sudan 1842‑1881), London 1974, str. 12-13.

[10]Prim. F. JAKLIÈ, Velièina in tragika Knobleharjevega poslanstva, Misijonski zbornik, Buenos Aires 1954, str.86.

[11]Prim. C. TESCAROLI, Abuna Suleimàn, Monsignor Ignazio Knoblecher, missionario pioniere nell'Africa Centrale, Torino 1980, 16.

[12]Der krainische Missionär Ignaz Knoblecher (Mitgetheilt von Joseph Partel): v "Illyrisches Blatt", 1846 (št. 49): "Ausgemuntert durch den vorigen päpstlichen Nuntius am k. k. Hofe zu Wien, Fürsten und jetzigen Cardinal Altieri, bei dem er sich brieflich beratschlagt hatte, verließ er Laibach als Alumnus des zweiten theologischen Jahrganges am 27. August 1841", str. 193.

 [13]WOLF piše KNOB., 27.2.1843, v: NŠAL, IV/75; f. 14/166 -Knoblehar;"Petitioni tua dd. 15. Februarii e. c. benigne annuentes, te Ignatium Knobleher ex hac Nostra Dioecesi, e qua oriundus es, praesentibus histe litteris..."

[14]Prim. J. C. MITTERRUTZNER, Dr. Ignaz Knoblecher, Apostolischer Provicar der katholischen Mission in Zentral‑Afrika, Brixen 1869, str. 9.

[15]Prim. Knoblehar Jožetu Partlju, 10.1.1846, v: "Illyrisches Blatt" 1846, Der krainische Missionär Ignaz Knoblecher (Mitgetheilt von Joseph Partel, str. 210. 

 [16]Prim. Knoblehar Jožetu Partlju, 10.1.1846, v: "Illyrisches Blatt" 1846 (54), str. 215.

 [17]Prim. J. BECKMANN, Die Wiederaufnahme der Missionsarbeit,v: H. JEDIN, Handbuch der KirchengeschichteVI, Freiburg, Basel, Wien 1971, str. 245. 

 [18]Prim. A.MULDERS, Missionsgeschichte, Regensburg 1960, str. 397.

 [19]AP LDB vol. 333, f. 286-287. 

[20]Prim. Poročilo KNOB., november 1850, v: AP SC Afr. C. vol. 5, f. 392.

[21]KNOB. piše FRANSONIJU, 14.6.1848, v: AP SC. Egitto, vol. 18, f. 75, 76.

[22]KNOB. piše FRANSONIJU, 21.6.1848, v: AP SC. Egitto, vol. 18, f. 78.

[23]Prim. F. JAKLIČ, Ignacij Knoblehar in njegovi sodelavci, Buenos Aires 1955, str. 33.

[24]Poročilo KNOB., november 1850, v: AP SC Afr. C. vol. 5, f. 394.

[25]KNOB. piše FRANSONIJU, 9.8.1851, v: AP SC Afr. C. vol. 5, f. 337.

[26]AP LDB, vol. 340, f. 632-633. Audienza 10.8.1851, v: AP Udienze, vol. 114, f. 975.